Želi dati svoj prispevek družbi in ljudem

Želi dati svoj prispevek družbi in ljudem

Zgodbe | jan. '11

Elizabeta Živkovič je drobna gospa velikega pogleda in zvedavih, a prav nič vsiljivih oči. Skromnost je njena naravna drža, a ji tudi odločnosti ne manjka. Osebnost starega kova v najbolj žlahtnem pomenu te besede.

 

Z njo sem se spoznala predlani, ko je s hčerko Natašo prvič uprizorila performans Prva ljubezen, drugič /Preboleti Naceta Junkarja/. S predstavo sta doživeli velik uspeh, ki ga je hči, plesalka in igralka, okronala še s priznanjem zlata ptica za svoje umetniško delovanje. Še bolj je predstava delovala na obe navznoter, na njuno spreminjanje, osebno rast in na razumevanje med njima. Kolegice in prijateljice, teh ima veliko, so jo spraševale, ali ji ni bilo nerodno stati na odru in igrati samo sebe. »Prav nič,« jim je odgovarjala, in to je res, saj drugače prav gotovo niti stopila ne bi na oder.

Ob tej predstavi je prišla na dan neka njena lastnost, ki bi jo morda lahko imenovali tudi osebno poslanstvo; gre za nenehno notranjo preobrazbo. Morda se je z upokojitvijo le še bolj razmahnila njena osebnostna rast, ki jo omogoča dosledno iskren odnos do same sebe in do drugih. To preseneča, saj za večino njene generacije vendarle velja, da ponavadi nima tovrstnih želja ali potreb. Dosegli so svoje v življenju in zdaj se lahko ukvarjajo s tistim, kar jih veseli in za kar v obdobju delovne aktivnosti niso našli časa. No, to njej ne zadostuje; nenehno išče kaj več, kar bi jo notranje prevzelo in izpolnilo.

Elizabeta Živkovič je bila zaposlena kot pravnica v kadrovski službi na ministrstvu za obrambo. Upokojila se je pred šestimi leti, dokaj pozno, po šestdesetem letu. Zakaj tako pozno? »Pravzaprav sem bila vmes leto in pol doma, ko je bila starejša hči majhna in je imela težave s kolki. Takrat sem čutila, da je zanjo bolje, da je v moji oskrbi,« pove. »Pa bi še delala, saj sem bila s svojo službo nadvse zadovoljna, a nisem želela zasedati delovnega mesta osebam, mlajšim od sebe,« doda. Po upokojitvi je hitro našla nova zanimanja, ki so prinašala tudi nova znanstva in prijateljstva. Na univerzi za tretje življenjsko obdobje se je vključila v dramski krožek pripovedovanja zgodb. Kar precej so hodili po domovih za starejše občane in nastopali, kar je bilo zares zanimivo. Je rojena pripovedovalka in zlahka pritegne poslušalca. Zelo radi jo vabijo tudi v vrtec, da otrokom pripoveduje pravljice.

 

Družbena angažiranost

Preden je lani hudo zbolela, je delala tudi kot prostovoljka na Onkološkem inštitutu. Sama izkušnje z rakom nima, a je hotela spoznati, ali je dovolj močna, da bi tako bolnim lahko pomagala na kakršenkoli način.

Po tem ko je ozdravela, se nekako ni več želela ukvarjati s tem, saj ni bila najbolj zadovoljna z organizacijo dela. Toliko pove, več ne. Namesto tega gre zdaj raje na sprehod v naravo, na bližnji Debni vrh, pa tudi na kak drug planinski izlet se rada odpravi.

Pa še ena njena dejavnost je nadvse pomembna in je pri njej prišla do veljave s slovensko pomladjo. Čuti namreč močno potrebo po tem, da je družbeno angažirana in da tako s tem, kar ve in zna, prispeva k pravičnejši družbi. Branje strokovne literature ji vzame precej časa. Bere sociološke knjige in članke, zelo podrobno pa spremlja tudi spreminjanje slovenske zakonodaje, ki pa po njenem mnenju večkrat ni ustrezno. »Naš parlament dobesedno bruha nove zakone in vsemu sploh ne zmorem slediti. Spremljam le to, kar me zanima.« Piše članke v dnevno časopisje in tedenske revije, sodeluje v rubrikah, kot so pisma bralcev. »Več kot to, da napišem pismo bralca, niti ne morem, saj nisem profesionalna novinarka.«

Mnenja je, da moramo biti ljudje politično osveščeni in angažirani, saj se stvari same od sebe ne bodo spremenile na bolje. V zadnjem času se je ukvarjala s temo, ki jo zadeva kar nekaj zakonov: zakon o dedovanju, zakon o denarnih socialnih prejemkih in zakon o davku na nepremičnine. Država se lahko zdaj z blagoslovom ustavnega sodišča usede na premoženje prejemnika denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka in po njegovi smrti proda nepremičnino, v kateri je živel, ter poplača samo sebe. A je država šla pri tem predaleč, je prepričana.



Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media