Ob stoletnici pozdrav s Triglavom
Malo je tistih, ki doživijo sto let, še manj pa takih, ki se ob tem častitljivem jubileju z letalom popeljejo nad Julijce in Triglav. Tereziji Hvala iz Latkove vasi pri Preboldu ali teti Zinki, kot jo kličejo, je uspelo oboje.
Terezijina življenjska pot se je začela v Idriji. Bila je najmlajša od šestih otrok v rudarski družini. Po končani osnovni in meščanski šoli, kjer je vsa leta ob četrtkih obiskovala tudi šolo klekljanja, in po dveletni trgovski šoli bi morala oditi služit vsakdanji kruh v Italijo, a je mama kot zavedna Slovenka ni pustila. Odšla pa je k sestri Tončki in njeni družini v Zabukovje nad Sevnico, kjer je gospodinjila in varovala otroke. Skupaj z družino, sestra in svak sta bila učitelja, se je večkrat selila, nekaj časa so živeli v Slovenskih Konjicah in nato v Celju. Med drugo svetovno vojno je bila sestrina družina izgnana na Hrvaško, Terezijo, ki je imela še italijansko državljanstvo, pa so poslali nazaj v Idrijo.
Ko je bila Primorska priključena Jugoslaviji, se je Terezija vrnila v Celje. Kmalu pa sta bila sestra in njen mož z dekretom takratne ljudske oblasti premeščena v Tolmin. Tam so živeli sedem let, nato pa so se preselili v Kranj. Ko se je sestra upokojila, se je Zinka preselila k nečakinji Mariji in njenemu možu Franciju v Prebold, pravzaprav v Latkovo vas, kjer živi še zdaj.
Skoraj vse svoje življenje je Zinka opravljala službo gospodinje in si tako tudi prislužila pokojnino. Lep čas je bila tudi nekakšna druga mama svojim trem nečakinjam in nečaku. V tem času je ustvarila na tisoče izdelkov idrijske čipke, nekaj časa je klekljala čipke tudi za kranjsko Pletenino. Večino svojih čudovitih izdelkov pa je podarila, njene čipke so tako celo v Ameriki. Občudovanja vredno pa je to, da še pri stotih letih rada suče kleklje. Poleg tega je Zinka prava zakladnica znanja, saj je vse življenje veliko brala, reševala križanke in spremljala dogajanje doma in po svetu.
Ko smo jo vprašali, kako ji je uspelo ohraniti tolikšno vitalnost ter dočakati tako visoko starost, pa je odvrnila: »Verjetno je k temu pripomoglo vse, kar sem počela v življenju in kar počnem še danes. Res je tudi, da nisem doživljala posebnih stresov, da nikoli nisem bila v posebni stiski, da sem svoje delo rada opravljala, da sem živela med ljudmi, ki so me imeli radi in jaz njih, nekako pa se me je izogibala tudi bolezen, saj sem imela v nekdanji zdravstveni knjižici popisan le en list. Zdaj mi sicer zdravje ne služi več tako dobro, še zlasti mi nagaja kolk, vendar, če ne bo huje, mi še umreti ne bo treba,« se pošali Zinka, ki je svojo stoletnico praznovala kar nekaj dni. Sorodniki in sovaščani so ji pred hišo postavili mlaj s slovensko zastavo in ji zapeli podoknico.
Najbolj vznemirljiv pa je bil njen prvi polet z letalom in, kot je rekla, tudi najlepše darilo sorodnikov. Nadvse je hvaležna letalskemu inštruktorju Igorju Lorgetu, ki jo je z letališča Lesce popeljal pod oblake, in možu nečakinjine hčerke Tomu Jarcu, ki je bil njen spremljevalec v višavah. V zraku so bili polnih 45 minut. Zinka je bila nad poletom izjemno navdušena, pilot pa ji je tudi vseskozi razlagal, kje letijo in kaj je pod njimi. Po pristanku je vzhičeno dejala. »Bilo je fantastično, nikoli si nisem mislila, da se bom s Triglavom in Aljaževim stolpom lahko pozdravila na tak način. Kar žal mi je, da se nisem že kdaj prej peljala z letalom. Sem pa se s pilotom zmenila, da me bo znova popeljal ob moji 110-letnici,« je še dejala Zinka in se prešerno zasmejala.
