Družina Medle: s harmonijo do uspeha

Družina Medle: s harmonijo do uspeha

Zgodbe | jan. '11

Medletovi iz Novega mesta so zgodba o uspehu podjetja, ki ga je iz nič ustvaril Lojze z ženo Marto, ter zgled družine, ki skrbno goji razumevanje in sožitje. Z njihovo zgodbo začenjamo niz predstavitev družin, v katerih se tradicija na tak ali drugačen način prenaša iz roda v rod.

»Če se boš usmeril v kovinarstvo in nadaljeval moje delo, boš prišel na postlano; če se boš odločil za zdravnika, boš moral začeti od začetka in sam,« je Lojze Medle dejal svojemu mlajšemu sinu Robiju. Starejši Gorazd je takrat že vodil svoje podjetje senčil, ki je bilo dopolnilo programu roletarstva, kar je bila očetova obrt. Robi je sprva malce razmišljal, a mu ni žal, da se je pridružil očetu.

Lojze Medle ni imel te sreče, da bi mu doma tako postlali, kot je on svojim otrokom. Pri komaj petih letih so ga dali v rejo, saj je številni družini pod Gorjanci vojna vzela dom in premoženje. Če ne bi bil tako upornega duha, tako pogumen in inovativen, bi ostal hlapec, pravi. Tako pa si je v obdobju, ko bi se moral še igrati, sam poiskal obrtnika, ki mu je omogočil praktično delo, dvakrat na teden pa je peš hodil v obrtno šolo v deset kilometrov oddaljeno Novo mesto. In prišel je do poklica. Toda izdelal je le en sod, eno mizo in en voz – s kolesi vred, poudari. Potem pa se je njegova življenjska pot obrnila drugam.

Z ženo Marto sta imela velike cilje in kar takoj sta jih začela uresničevati. Ker doma ni bilo pravih možnosti, sta se odpravila v Nemčijo. Z njima je šel tudi slabo leto dni star Gorazd, ki je čez tri leta dobil brata Robija. Čeprav so bili takrat še v Nemčiji, sta starša poskrbela, da se je tudi mlajši rodil v Sloveniji. In ko je prišel čas za šolo, so se vsi skupaj vrnili domov. Po vrnitvi je le nekaj mesecev Lojze delal pri drugih obrtnikih, nato pa je že registriral svojo dejavnost – roletarstvo. Začel je sam, čez mesec dni je zaposlil pomočnika, kmalu jih je bilo že pet, ob upokojitvi pa je njegovo podjetje imelo 70 zaposlenih.

 

Med očetom in sinom se je tudi kresalo

Na zunaj eno podjetje, znotraj pa dve ločeni enoti, ki sta se dopolnjevali, sta sprva vodila oče Lojze in starejši sin Gorazd. Robi, ki je delal z očetom, pa je s svojimi svežimi idejami poskrbel, da so se kar pogosto kresale iskre. »Gorazd je bil že samostojen, sam pa sem si moral svoj status šele izbojevati,« pravi Robi. Oče priznava, da sta si z mlajšim sinom karakterno podobna, da sta oba zelo nagla, zato so bila trenja kar pogosta in tudi naporna; toda k sreči so rojevala le napredek. Robi je začel pri delu uporabljati računalnik, oblikovati cenike, analitično se je loteval poslov, kar je bilo za očeta sprva tuje … Gorazd pa je s svojo bolj umirjeno naravo lahko sam pri sebi temeljito premislil vsako odločitev in brez večjega očetovega vpliva postopno razvijal in gradil dejavnost senčil. Vsi skupaj pa so hitro rasli in potrebovali so več prostora. Oče Lojze se je tako kot vedno z vsem žarom lotil tudi gradnje tovarne in na gradbišču pustil veliko svojih moči; ob tem pa je vodil še vse druge posle. Zato mu ni bilo lahko sprejeti ponudbe, ki mu jo je pripravila družina: »Po končanih slovesnostih ob odprtju se je zbrala vsa družina in takrat sva se z bratom očetu zahvalila za vse njegovo delo in mu predlagala, da si končno malo odpočije, da izpreže,« se spominja Robi. Gorazd pa je ob tem predlogu dodal: »Začni uživati in kupi si kak boljši avto! Za nas si preveč dragocen, da bi se prevažal v tako skromnem in nevarnem avtomobilu.« Lojze si je res kupil terenca, toda vodenja ni mogel kar tako izročiti. To je šlo postopno.

Zdaj se vrača v podjetje, kjer sta z ženo prokurista, najmanj enkrat na teden in pomaga, če ga sinova prosita za to, sicer pa v vodenje ne posega več. Poslovni rezultati potrjujejo, da je Lojze svoja sinova dobro vpeljal v delo in da je bil odličen učitelj, kar dokazuje tudi to, da sta ga oba celo prekosila. Nekoč so Medletovi odšli po kruh v Nemčijo, dandanes pa omogočajo delo čez mejo – v Avstriji, denimo, kjer imajo tudi svoj obrat. Inovacije jim omogočajo, da Medletovi le še povečujejo korake pred konkurenco. Bili so prisotni celo na največjem sejmu senčil na svetu - v Stuttgartu. Kot opomin jim je manj srečna zgodba družine, ki je bila včasih vodilna v njihovi branži, pa so se trije bratje med seboj sprli in zdaj vsak zase nastopa na trgu z enakim programom. »Harmonija v družini je nujna; ni pa lahko ohraniti ravnovesja, brzdati moči in emocije, toda za to se je vredno potruditi,« pravi Lojze.

 

Spomini iz otroštva

»Pri nas smo morali vedno precej delati; dela sva bila oproščena le, če sva se morala pripravljati na šolo, zato sva kar naprej oznanjala, da se morava učiti …,« pripovedujeta brata. Spomnita se, kako sta igrala nogomet v dnevni sobi in razbila steklo v omari. Ko se je to ponovilo, je oče nabavil kar pet stekel na enkrat – nič ga ni smelo presenetiti! Starša sta bila zelo obremenjena, zato sta fanta vzgajala strogo: »Očeta se ni dalo pretentati; ko se je odpeljal z dvorišča, sva začela metati na koš, čeprav sva zatrjevala, da se bova učila. Za prvim ovinkom pa je oče obrnil in za nekaj časa sva morala pozabiti na košarko. Imel je nos za to, kje naju zasačiti,« pravita. Ko je Gorazda našel namesto na fakulteti za biljardom, je bil dovolj le pogled, da je stvari spravil v red. Vedno jima je govoril, da se živi le od dela, zato sta mu kot najstnika napisala odgovor, ki ga ima Lojze še vedno spravljenega. Stroga je bila tudi mama, ki ju je naučila tudi vseh gospodinjskih del, sicer pa je skrbela za finančne zadeve njihovega podjetja. Robi se tudi spomni, kako je leto dni pred šolo preživljal dopoldneve z očetom na vožnji po terenu, popoldne pa je imel malo šolo.

Skupaj so bili tudi v prostem času. Kljub obilici dela so si znali privoščiti veliko veselih počitnic. Oče je vso družino pritegnil v jamarski klub, ki ga je ustanovil. Vsi so navdušeni smučarji; kot družina so nekoč zasedli prvo mesto na klubskem tekmovanju. Odlična je bila mama in sinova, ki sta tudi smučarska vaditelja, oče pa je bil zaradi organizacijskih del bolj za število, kot za tekmovanje. Kljub temu pa se je v enem kosu pripeljal v dolino celo po podkorenskem smučišču! Kot predsednik kluba, ki ga je ustanovil, pa je Lojze delal »čudeže« s smučišči na Gorjancih.

 

Vinarjenje, vnuki in dobrodelnost

Lojze se je po upokojitvi posvetil vinarjenju; ukvarja se z negovanjem in tudi z barikiranjem vin, pozornost posveča tako vsebini, kakor tudi opremi, kjer je vsaka steklenica označena z drugačno risbo, enako tudi sodi. Česar se loti, dela temeljito in malce drugače kot sicer. Gorazd in Robi, ki sta tudi sommeljeja, rada popeljeta poslovne partnerje v njegovo klet in ti so seveda očarani. »Moja sinova sta teoretika, kar zadeva vina, sam pa sem praktik,« še doda oče.

Ko pa govori o posebni ljubezni, so to seveda v prvi vrsti vsi štirje vnuki! Zdaj ima dovolj časa, pravi in kar sta z ženo zaradi dela zamudila kot starša, skuša nadomestiti z vnuki.

Medletovi pa ves čas delujejo tudi dobrodelno; že od nekdaj pomagajo športu, kulturi, veliko razumevanja imajo za socialno ogrožene in njihova pomoč ljudem z obrobja je zares izdatna. To poslanstvo nadaljujeta tudi Gorazd in Robi, pa tudi devetletni vnuk je namesto daril za rojstni dan zbiral denar za otroka, ki živita v težkih socialnih razmerah.


 


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media