Robec naš vsakdanji

Zgodbe | feb. '11

V enem od starejših bontonov piše: »Ako hočemo, da se vedemo v družbi lepo in za vsak slučaj primerno, je treba vsak telesni del posebej in vse telo držati in kretati vselej in v vsakem oziru naravno, neprisiljeno, in ne prenapeto, ali nemarno in zanikrno …«

Kaj se ne spodobi? Ne spodobi se med hojo po mestu na široko zehati, na glas rigati, škripati z zobmi, se oblizovati, šobiti usta, poslušati sogovornika z odprtimi usti, gristi zobotrebec, žvečiti žvečilni gumi in pri vsekovanju z nosom trobentati. Tudi ni spodobno »pljuvati v dlani, si s prsti čistiti nos, ušesa, oči, v roki nositi robec ali ga razgrinjati v javnosti, gledati vanj ali ga celo dajati na mizo. Te napotke ob številnih drugih zasledimo v Valenčičevem bontonu iz leta 1899.

O tem, kako skrbeti za videz obraza, govori prispevek Janje Žagar Primerno in lepo skozi bonton, ki je bil objavljen v Etnologu.

Prvi žepni robec so imeli Italijani

Še ob koncu petnajstega stoletja je bilo v navadi, da so se ljudje vsekovali z roko. A so po takratnem bontonu smeli za to opravilo uporabljati le levico; desnica jim je namreč pri jedi služila namesto vilic. Še petdeset let pozneje predpisuje takratna knjiga o lepem vedenju, »da je treba opustiti navado, vsekovati se z roko, ter uporabljati le žepni robec …«, kot je bilo zapisano leta 1933 v Vodnikovi pratiki.

A razvoj uporabe žepnega robca je bila sila počasen. Prvi robec, ki ga je začel uporabljati omikani svet, je bil italijanski »fazzoletto«. Iz Benetk se je razširil v Francijo na dvor Henrika II., ki je živel v letih 1133 - 1189.

V tistih časih so uporabljali robce le dvorni dostojanstveniki in plemenitaši. Ta majhen kos blaga je bil prava dragocenost, saj so ga izdelovali le iz najdražje svile in obrobljali z najizbranejšo vezenino. Cene robcev so bile dolgo dokaj visoke. Viri iz preteklosti poročajo, da je stal robec za nosljanje, ki ga je imela poljska grofica Walewska, Napoleonova prijateljica in občudovalka, približno 600 frankov, kar je bilo v tedanjih časih j že lepo premoženje. Kraljica Ana, žena Henrika VIII., ki je živel v letih 1491- 1547, je od svojega moža dobila za poročno darilo štiri ducate robcev. Menila je, da je to najlepše darilo v njeni bogati bali.

Trdovratne stare razvade

Ljudje so se le počasi odvajali starih razvad. Tako so si nosove še dolgo brisali kar ob rokave srajc, suknjičev. V času avstroogrske monarhije so dražili ogrske vojake, ki so imeli na rokavih ostre našitke iz tanke žice, prepletene z blagom, češ da jih imajo zato, da bi opustili razvado, da se pod nosom brišejo kar z rokavom. In to naj bi bilo ukazala celo vsestransko razgledana in podjetna cesarica Marija Terezija.

V knjigi o lepem vedenju piše, da je vsekovanje v čepico ali v rokav kmečka razvada. Kdor se vsekuje v roko ali laket, »ta ni plemenitega rodu …«, je še pisalo. In v bontonu nekdanjih dni je sledilo priporočilo, da je treba uporabljati žepno rutico, ki naj bo vedno čista in bela. Pri tem opravilu pa se je treba obrniti stran od osebe, s katero se takrat morebiti pogovarjamo.

Robec je skozi čas postal nujnost ne le kot modni dodatek, marveč tudi zavoljo zdravstvenih in estetskih razlogov. Danes si pomagamo z vsekovanjem in brisanjem v glavnem v papirnate robčke, ki jih po uporabi odvržemo v smetnjake. A niso še daleč nazaj časi, ko smo uporabljali zgolj tekstilne robčke.

Naši preprosti Štajerci so še pred nekaj desetletji pri kmečkih opravilih nosili temnomodre predpasnike. Na zgornjem levem delu naramnice so imeli zavozlan robec, po uporabi pa so ga skrili za zgornji del predpasnika.