Skoraj vse hiše v Podbrdu so lepo obnovljene

Zgodbe | feb. '11

Na obraz 64 – letne upokojene pomočnice vzgojiteljice v koprskem vrtcu Marinke Petrič, rojene Kajzer, oziroma po domače Aužlakarjeve Marinke se je prikradla svojevrstna domotožna vznemirjenost, ko si je začela ogledovati stari razglednici njene rojstne vasi, v kateri je preživela vsa otroška in mladostniška leta. »Leži na bregovih reke Bače v zgornjem delu Baške grape, pod strmimi pobočji Črne prsti (1844 m), Koble (1498 m), Slatnika (1600 m), Lajnarja (1549 m) in Porezna (1630 m), obdana z gozdovi, na konfinu z Gorenjsko. Podbrdo je nastalo na dnu naravnega kotla, zato so vse obdelovalne površine – njive, polja, senožeti - na strmih pobočjih nad vasjo,« pravi, medtem ko na medvojni razglednici s prstom pokaže drugo hišo z leve strani – Aužlakarjevo domačijo.

Za njihovo kmetijo so stari ljudje pravili, da je bila »srce Podbrda«, pri čemer ni nikoli slišala, da bi kdo pojasnil, zakaj se je je pravzaprav oprijela ta oznaka. Starejša ko je bila, bolj se ji je dozdevalo, da najbrž zato, ker je samo njihova hiša imela pročelje in glavni vhod obrnjen proti vasi, proti cerkvi. Vse druge hiše so obrnjene druga proti drugi, oni pa so imeli pregled čez vse druge domačije. Na razglednici iz časa italijanske zasedbe, na kateri je kraj preimenovan v Piedicolle, je levo od Aužlakarjeve Jurjeva, desno Gašparjeva, za njo pa Pekova, Firbarjeva in Bagonarjeva hiša. Prijazna Aužlakarjeva Marinka, ki je Podbrdo zapustili pri enaindvajsetih letih in se nato po bivanju v Cerkljah na Gorenjskem, Gabrovki nad Litijo in Marezigah ustalila v Kopru, ob tem pojasni, da so temu delu njenega rojstnega kraja rekli Zgornji konec in je segal od Rusca do Dolfita. Tu sta bili župnijska cerkev sv. Nikolaja iz 18. stoletja in šola, medtem ko so v Spodnjem koncu bili železniška postaja, gostilna, kino in pekarna.

Vsak prostor v hiši je imel svoje ime

»Naša hiša je bila mogočna, dvonadstropna z velikim podstrešjem, kjer so imele dekle svoje sobe. To je bilo takrat, ko mene še ni bilo. Tedaj smo imeli med hišo in štalo tudi 'premz' (teleferiko, žičnico za transport hlevskega gnoja, poljskih pridelkov in orodja do pristave na Tamru, kjer smo imeli polja in kjer sem preživela večino svojega otroštva. No, kasneje so ga naredili tudi Štefanovi izpred kovačije do njihovih parcel na Tamru. Mnogo let kasneje sem spoznala, kaj je pristava pomenila v gospodarskem pomenu besede. Ko sem jaz ugledala luč sveta, so se stvari spremenile. 'Premz' se je pokvaril in nihče ga ni več popravil. Tudi dekel nismo več imeli.

Vsak prostor v naši hiši, ki je od spodaj, torej s ceste bila kar trinadstropna, je imel svoje ime. Z zgornje strani, po klančku je bil glavni vhod v stavbo. Velika vrata, ki smo jih imenovali 'prton', so imela velik ključ za zaklepanje. Ko sem morala jaz zaklepati ali odklepati, sem morala dati v uhelj ključa debel kol, da sem ga lahko obrnila, ker sicer nisem imela toliko moči. Po treh stopnicah si prišel v vežo, kjer je bila na tleh najprej zbita zemlja, ki so jo kasneje prelili z nekakšnim betonom; tega ni bilo dobro pometati, saj se je luščil in prašil. Iz veže so levo vodila vrata v hišo, današnjo dnevno sobo s štirimi okni in krušno pečjo. Na sredi je na lepem podu stala miza. Od tod so bila vrata v kamro, iz katere si prišel v kuhinjo in lahko ponovno v vežo. Iz slednje so druga vrata vodila v kevder, ki je bil tri stopničke niže v zemlji. To je bil prostor, ki je ljudem, ki so tam živeli, zagotavljal, da ne bodo lačni. V spodnjih pregradah je bil krompir, repa in korenje, na zgornjih policah pa jabolka in hruške. Na steni je bila omarica s hlebčki kruha, spečenimi za ves teden. Pod stopnicami, ki so vodile na vrh, je bil majhen prostor z lesenima sodčkoma: v enem je bilo kislo zelje in v drugem zaska, v kateri so bile skrite tudi klobase.

Po nekaj stopnicah navzgor si prišel do prostora, kjer so se obrnile na levo. Tam je bilo majhno okno in moje igrače (raznovrstni predmeti, ki jih starši trenutno niso potrebovali), zato smo temu prostoru tudi tako rekli – 'igrače'. V zgornjih prostorih sta bili spalnica in kamra. Vežo pred njima smo imenovali 'sala' in tu je imel tata 'brštot': delovno mizo z najrazličnejšimi pripomočki za obdelovanje lesa. Iz te veže si skozi vrata prišel za hišo, kjer je bilo veliko stranišče na štrbunk. Druga vrata pa so vodila v klet, kjer so visele suhe klobase in drugo posušeno meso; na betonski okenski polici se je na zraku sušil želodec. Iz 'sale' so bile stopnice speljane na 'jezbo' (podstrešje), ki je bil meni najljubši prostor. Vse je bilo prašno, tiho, skrivnostno, temačno. Po cele ure sem stikala po starih zapuščenih stvareh,« slikovito pripoveduje Aužlakarjeva Marinka in z žalostjo v očeh sklene: »Nekdanja mogočna Kajzerjeva domačija – 'srce Podbrda' pa je zaradi bolezni in materine smrti začelo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja propadati, dokler je niso skupaj z Jurjevo in Fokovo hišo podrli in na tem mestu zgradili telovadnico.«

 

Povsem drugačen življenjski utrip

Naša sobesednica se rada vrača v svoj rojstni kraj, ki se je iz grapaste odmaknjenosti in razvojne zapostavljenosti izvil šele v začetku prejšnjega stoletja, ko so (1903) zgradili cesto čez Petrovo Brdo proti Železnikom in (1905) zvrtali 6339 metrov dolg železniški predor pod Koblo do Bohinjske Bistrice. S svojimi 'Podbrčani' obuja spomine na čase, ko je življenje v podbrških hišah teklo precej drugače kakor danes in burilo otroško domišljijo.

»V Jurjevi hiši je živel Peter Ancen, ki je v spodnjih prostorih imel sobico in tam svojo delavnico. Cinil je luknje v loncih in gospodinjam pomagal, da so v njih lahko ponovno kuhale. V prostoru je bilo vse sivo, zakajeno. Obložen je bil z lonci, ponvami in vsem ostalim, kar spada k takemu zahtevnemu opravilu. Pri Gašparju je bil enak vonj kot pri Bagonarjevem Petku. Oba sta bila čevljarja. Hiši sta bili blizu druga drugi in smola iz njiju je enako dišala. Ob nedeljah popoldne, ko smo počivali, sta nabijala po podplatih, da je odmevalo po vsej vasi – tok, tok, tok, z enakomernimi udarci. Pomerjanje čevljev je bila ena mojih najljubših iger. Gašparjev Janez mi je vedno dovolil in se na moč zabaval, ko sem svojo malo nogo vtikala v čevelj z visoko peto. V Petkovi hiši je bila trgovina za ves Zgornji konec, ki sta jo vodili sestri Zofi in Viktorija. V lesenih koritih sta imeli 'robo', se pravi moko, sladkor in vse drugo, kar se je dalo stehtati. Hišni hlapec Joža pa je v košu nosil kruh iz pekarne v Spodnjem koncu. Samotarski Firbarjev Miha, star, majhen možiček, je bil krojač, ki se mu je čas že davno ustavil. Pri njem je bilo vse črno, še cvirn, s katerim je imel povezana stekla na očalih, je bil črn. Dolgi nohti so se mu že vihali navznoter. Otrok se je sicer razveselil, a le za kratek čas. Dal nam je nekaj 'blekcov« (krpic) in smo šli.

Tudi na starejši, avstro-ogrski razglednici se na levi strani lepo vidijo Aužlakarjeva, Pekova, Firbarjeva in Bagonarjeva hiša, medtem ko je na desni, že na drugi strani Bače, Senčen kraj oziroma Kurja vas, kjer so večinoma živeli obrtniki: brivec, fotograf, krojač, zidar, pleskar, mizar idr. Tam je (nad grapo v sotočju Bače in Petrovobrškega potoka) sama živela majhna in sključena, a iznajdljiva Bajtarska Žefka, ki je z vlakom z Goriškega vozila cvetje in z njim krasila cerkev. V svoji hiški, imenovani 'bagon', je imela tudi harmonij in na njem rada igrala; prav tako je včasih igrala tudi v cerkvi na velike orgle. Cesta v ozadju je čez hrib Auvo vodila na Petrovo Brdo, nedaleč od nje pa je tudi pokopališče,« neusahljivo vrejo spomini iz Podbrdčanke Marinke Petrič, ki se obenem iskreno veseli, da so zdaj skoraj vse hiše lepo obnovljene in da je celotna podoba njene rojstne vasi tako lična.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media