Za slovenske zmage februar
Evropski voditelji so napovedovali, da bo posodobljena pogodba o povezavah v Evropski uniji povečala vpliv državljanov na odnose v skupnosti. Dejanske razmere tega ne potrjujejo, še več, zdi se, da evropska politična elita vse bolj deluje v prid varovanja interesov kapitala, vse manj pa v dobro tistih, ki s svojim delom odločilno pripomorejo k ustvarjanju dobičkov, ki pa si jih v največji meri razdelijo lastniki kapitala, tako da za »navadne ljudi« ostane malo ali nič.
Zgovoren primer je sanacija finančne krize, ki so jo povzročili požrešni bankirji. Ko je denarja zmanjkalo, so vlade sanacijo bank reševale s »povečanjem javnega dolga« in začele omejevati sredstva za zdravstvo, šolstvo, socialne pravice. Zanimivo je, da se je prav v času iskanja izhoda iz finančne krize domala v vseh evropskih državah zaostrila razprava o vzdržnosti pokojninskega sistema. Drži, da se prebivalstvo stara in da bo treba tudi na tem področju pogledati dejstvom v oči, vendar davkoplačevalci upravičeno pričakujejo, da bodo vlade najprej začele omejevati tiste proračunske izdatke, ki niso odločilni za socialno trdnost družbe. Denimo za nabave orožja ali pošiljanje enot na tako imenovane mirovne operacije, ki v bistvu pomenijo varovanje interesov mednarodno povezanega kapitala. Prav to je bil glavni razlog za vojaške intervencije v Iraku in Afganistanu, zato ni prav nič nenavadno, da večina ljudi nasprotuje tem »mirovnim operacijam«. V tem primeru tudi Slovenija ni nobena izjema. Kljub temu pa evropske politične elite ostajajo gluhe za opozorila javnosti in iz leta v leto za te misije namenjajo milijarde evrov davkoplačevalskega denarja.
Za polnjenje proračunske vreče evropske vlade iščejo različne poti in priznati je treba, da so pri tem zelo spretne. A na koncu se vendarle osredotočijo na pobiranje davkov - posrednih ali neposrednih. Za zagotovitev zdravstvene oskrbe so tako poleg rednega uvedli še »prostovoljno« dodatno zavarovanje, varno starost naj bi zagotavljalo dodatno pokojninsko zavarovanje, s katerim pa upravljajo različne finančne družbe, ki naj bi plemenitile zbrani denar. A kaj, ko se tako rado zgodi, da se upravljavci takih skladov »zainvestirajo« in denar varčevalcev »izpuhti« neznano kam. Tisti, ki so sprejeli napačne odločitve, seveda niso nič krivi in praviloma nikomur ne odgovarjajo. Pričakovati bi smeli, da bodo poslanci v evropskem in nacionalnih parlamentih sprejeli zakonodajo, ki bo preprečevala take zlorabe. Tako bi na najbolj prepričljiv način dokazali, da so mislili resno, ko so Lizbonsko pogodbo razglašali kot listino evropskih državljanov. O tem, kaj ti poslanci mislijo o politiki in politikih, pa kaže volilna udeležba na evropskih in nacionalnih volitvah, ki vztrajno pada, ker je prevladalo prepričanje, da je pravzaprav vseeno, kdo je na oblasti.
Tudi v Sloveniji se povečuje tovrstno nezadovoljstvo in če bo šlo tako naprej, se bodo člani parlamenta in vlade nazadnje morali vprašati, koga pravzaprav zastopajo. Nesporno pa mora odgovorna politika voditi državo ali lokalno skupnost v dobro državljanov in ne v prid kapitalskih in političnih elit. To je odgovorno delo in vsak res ni primeren, da bi ga opravljal. Pa še nekaj: če nam politiki sporočajo, da je treba varčevati, bi bili prepričljivejši, če bi nam bili za zgled. Od drugih pač ne moreš pričakovati nečesa, česar sam nočeš početi.
