Pospravljanje knjižne police
V letih, ko je družina, ki jo opisujem, premagovala največje povojno pomanjkanje (nismo ga tako hudo občutili, ker so to pomanjkanje doživljali vsi, no, skoraj vsi), je ta ali oni ponovil nedvomno zelo staro načelo: če denarja še tako manjka, za rože in knjigo ga ne bi smelo nikoli zmanjkati. Poskrbeli smo za to. Če je kdo koga obdaroval ali je kaj prejel v dar, je bila to največkrat knjiga. V časih največje inflacije knjige niso izgubljale vrednosti, in takrat, ko so lahko človeka zaradi kake preveč naravnost povedane, zlasti pa napisane besede ostro kaznovali, je bila knjiga še toliko bolj simbol svobode. Prav zato sta oče in mati z izleta onstran meje prinesla tudi knjižico Balantičevih pesmi. Če bi jo pri prestopu meje našla carina ali policija, bi bila za kaj takega kaznovana z letom dni zapora. Toda prav zato sta to knjižico kupila: da sta se uprla in se počutila svobodna.
Njuni otroci so šli v šole, dva sta rada brala, tretji, najmlajši, pa ne preveč. Potem pa se je nenadoma pojavil z debelo knjigo in jo je bral, bral. Kaj je tako vztrajno prebiral? Leksikon od a do ž!
Očetovo življenje je bilo vse njegovo delovno življenje in je še zdaj (tudi kot upokojenec dela) tesno povezano s knjigami, v širšem pa s tiskom. Kot novinar je živel v času, ko so bile črke pred natisom svinčene, nato pa so skoraj čez noč težko tehnologijo zamenjali računalniki in kdor se ni pravočasno prilagodil spremembi, se je moral ozreti za drugo službo.
Spremenil se je tudi odnos do knjige. Po starem naj bi imele trajno vrednost. Po novem pa strokovne in poljudne knjige zastarevajo še hitreje kot leposlovje, od tega pa mnoge v večjem številu ne preživijo niti njihovih avtorjev.
Samo zares veliki mojstri besede in tako izražene misli preživijo v prihodnost, pa še ti ne brez izgub (»Prešeren bi moral samo nekaj mesecev živeti z Julijo, pa bi pisal le še prozo, Cankar pa je še celo preveč zamorjen!«). Sicer pa dandanes ni prav nič težko napisati ter izdati knjige, če drugače ne, pobereš malo tu in malo tam. Tudi založnika ni najti tako kot včasih: z nekaj svojega denarja ali, še bolje, sponzorskega, je na način namiznega založništva mogoče izdati vsako besedilo, drobno knjižico pesmi pa še posebej (Prešeren je napisal samo eno!).
Prijatelj antikvar, ki so mu knjige skrivile hrbtenico in mu je prah povzročil alergije, nato pa je neozdravljivo zbolel, je večkrat dejal, da vsakdo, ki ima knjižnico, vsaj trikrat korenito zamenja njeno strukturo. Knjige, ki jih bolj ali manj zanesljivo ne boš več bral, morda res pripomorejo vsaj h kulturnemu videzu njihovega lastnika, vendar pa v naših, največkrat že tako premajhnih stanovanjih, za neomejeno količino preprosto ni prostora. Ob odhodu v pokoj mnogi zložijo neprebrane knjige na kup, češ da bo poslej več priložnosti za branje. A kup se veča, veča – če ne vpeljemo v življenje kaj zares revolucionarnega, po načelu -po knjige v knjižnico in šele, če se bo pokazalo, da želimo imeti kako vsak trenutek na dosegu roke, jo bomo tudi kupili. A smo morda sklenili, »da morata za vsako novo knjigo, ki pride v hišo, dve ven«, kajti knjižna polica je polna.
Zavoljo tega je par, ki smo ga pred štiridesetimi leti zalotili pri tihotapljenju Balantičevih poezij, naročil novo knjižno polico. Toda na njej je še manj prostora kot na stari! Knjižnih polic pogosto sploh ni v predlogih arhitektov o notranji opremi za mlajšo generacijo, zlasti če so pristaši minimalizma. Vse je organizirano za večurno gledanje televizije in za delo z računalnikom …
Bo šel razvoj zares v to smer? Nekateri knjigam že drže svečo, sam pa sem prepričan, da bodo obstale, če ne v tolikšnem, pa nekoliko manjšem številu, zato pa v bolj skrbnem izboru. Kako sem lahko tako prepričan? Preprosto zato: ko so iznašli pisavo, se ljudje niso prenehali pogovarjati, in ko so vpeljali računalnike, niso prenehali brati knjig in časopisov. Sicer pa večji del v računalnikih shranjenih informacij predstavlja – besedilo.
