Na Paški Kozjak
Za letošnjo muhasto zimo bo kmalu polovica njenega časa. Če je pred novoletnimi prazniki pokazala svoje mrzle in snežne zobe, pa je po praznikih povsem pozabila na svoje poslanstvo. A nas, pohodnike, njena nepredvidljivost prav nič ne moti in se, seveda ustrezno opremljeni, odpravljamo na pot tudi v tem času in še z večjim veseljem takrat, ko v dolinah čemi megla, medtem ko vrhove zlati sonce.
Tokrat se odpravimo na Paški Kozjak, ki se na svojem 5 km dolgem grebenu postavlja z več vrhovi. Osvojili bomo najzahodnejšega, ki sicer ni tudi najvišji, a je morda v tem času, ko je drevje golo, najbolj razgleden. Na Kozjak vodijo poti tudi iz Dobrne in Velenja, vendar se v tem času raje odločimo za krajšo in strmejšo pot, ki jo lahko premagamo v najbolj prijaznih urah zimskega dneva.
Z avtomobilom se bomo usmerili v Velenje in nato po cesti proti Slovenj Gradcu. Že po nekaj kilometrih vožnje ob rečici Paki, ko je za nami tudi vas Paka, bomo na desni zagledali velik kamnolom. Zavijemo desno proti njemu čez širok most in se po lepi asfaltirani cesti vzpnemo še dva strma ovinka do približno polovice višine kamnoloma. Tu je na levi strani vzdolž ceste dovolj prostora za nekaj avtomobilov. Lahko bi si hojo skrajšali še za slab kilometer in nadaljevali vožnjo z avtom naprej do prvih kmetij, vendar bi bili v tem primeru prikrajšani za zmerno ogrevanje telesa. Pešpot se namreč tam takoj zagrize navkreber in z neogretimi mišicami bomo kmalu ob sapo. Čaka nas torej slaba ura kar napete hoje do planinskega doma in pri tem nam znajo biti pohodne palice v veliko pomoč.
Najprej hodimo kak kilometer po cesti, ki nas, kot že rečeno, prijetno ogreje. Na koncu dolgega ovinka mimo zaselka nas ob desni strani ceste kažipot usmeri levo navkreber skozi nizek gozdič in med resjem do ovčjega pašnika. Po njem gremo do vrha in na kratko v gozd, pa spet prečkamo cesto ter naprej še dvajset minut strmo skozi gozd. Pot je ves čas lepo markirana in ker ni prav veliko priložnosti za razgledovanje po okolici, bomo oznake res težko zgrešili. Kmalu prispemo do domačij in vikendov ter nato do križišča cest, ki vodijo z velenjske in dobrniške strani. Od tu se tudi že lepo vidi naš cilj, cerkev Sv. Jošta in levo od nje naš vrh, 1108 m visoki Špik. Do planinskega doma je le še pet minut, in ker je zagotovo odprt, si tu že lahko malce oddahnete. Morda se s prijazno oskrbnico v Domu na Kozjaku dogovorite za kosilo, saj do vrha te možnosti ne boste več imeli.
Od doma gremo po cesti naprej še približno 50 metrov, ko se s ceste se levo odcepi najprej ozka pot, ki se nato razširi v širok kolovoz, ta pa vodi vse do mežnarije ob cerkvi. Nič hudega, če pot zgrešite, saj vas cesta prav tako pripelje do tu, le hoje bo nekoliko več. Cerkev Sv. Jošta, njena okolica in bližnje pokopališče kažejo, da tu gospodari umetniška duša v osebi župnika Antona Krnca, ki je med župljani zelo priljubljen. Tudi v pogovoru se izkaže kot pronicljiv in duhovit sogovornik. Žalosti pa pogled na novejše šolsko poslopje, ki letos prvič sameva, saj je v teh krajih premalo otrok.
Na vrh Špika se usmerimo po cesti mimo zapornice in ograjenega športnega igrišča. Še nekaj sto metrov gozdne poti in rahlega vzpona in že smo na cilju, kjer samevata zapuščen bivalni kontejner in nekoliko stran ob skali kovinska omarica z žigom in vpisno knjigo. Špik je večinoma gozdnat in zato ne ravno najbolj razgleden vrh, a ker je na severno stran skoraj prepaden, ponuja lep pogled na Šaleško kotlino, Kamniške Alpe, Karavanke s Peco ter Uršljo goro, oddaljene avstrijske Ture in zahodni del Pohorja. Povsem dovolj za polurno uživanje, še posebej, če nas greje zimsko sonce.
Vračamo se po isti poti, čeprav nas oznaka tik pod vrhom vabi na spust po strmejšem delu. Plast napol razpadlega listja in spolzke skale sta argumenta, ki nas odvrneta od te namere in od igranja z usodo. Tudi od župnišča in planinskega doma se vrnemo po isti poti do avtomobila, a ne bo nam dolgčas, saj imajo vse poti vedno dva pogleda: gor grede in dol grede.
