Mavricij – paradiž tudi za manj premožne

Prosti čas | feb. '11

Tropska otoška država Mavricij, ki leži dobrih 900 kilometrov vzhodno od Madagaskarja, je za afriške razmere dokaj razvita. Otočani imajo na voljo brezplačno zdravstveno oskrbo in šolanje, pokojninski sistem pa jim na stara leta zagotavlja vsaj skromne pokojnine. Toda spričo tropskih razmer so življenjski stroški nižji kot v Evropi, tako da je na Mavriciju mogoče preživeti s precej manj denarja.

Mavricij in manjše otočke v okolici so si v preteklosti lastili Arabci, Portugalci, Nizozemci, Francozi in nazadnje Angleži, katerih kolonija je bil otok vse do leta 1968. Mešanico vplivov zadnjih gospodarjev je čutiti še danes: poleg uradne angleščine prebivalci večinoma govorijo francosko – to je tudi jezik medijev. Doma in na ulici prevladuje kreolščina, nekakšna popačena francoščina, razumljiva zgolj otočanom. Po odhodu zadnjih belih oblastnikov je domačinom uspelo preživeti predvsem zavoljo najpomembnejšega otoškega proizvoda – sladkorja. Kasneje se je uspešni kmetijski panogi, ki z velikanskimi polji sladkornega trsa še vedno zaznamuje večji del otoka, pridružila še tekstilna in predelovalna industrija, dandanašnji pa igra najpomembnejšo vlogo turizem.

Uslužbenci na meji so sicer prijazni, a so pretirano zbirokratizirani. Več kot očitno je, da je zelo cenjena služba, v kateri si lahko nadenejo uniformo. Za obiskovalce iz Evropske unije turistični vizum ni potreben. Potrebno je le izpolniti vstopni formular, napisati ime (rezerviranega) hotela in pokazati povratno letalsko vozovnico.

Mavricij je ena izmed za obisk najbolj primernih tropskih destinacij. Nadvse primeren je za vse, ki se prvič odpravljajo v bolj eksotične dežele, saj je potovanje mogoče organizirati tudi brez turistične agencije. Vulkanski otok, obdan z belimi sipinami in lagunami, vsako leto obišče kakih 800 tisoč turistov. Med njimi je daleč največ Francozov, skupaj s prebivalci sosednjega otoka Reunion, ki je pod francosko upravo. Destinacija tropskega raja v Indijskem oceanu pa postaja čedalje bolj priljubljena tudi med drugimi Evropejci, Indijci in turisti iz Južnoafriške republike.

Raj za mladoporočence

Največji strošek potovanja je seveda povratna letalska vozovnica, ki jo je mogoče dobiti za približno 800 evrov. Cene najema najcenejših apartmajev in zasebnih prenočišč pa se začnejo že pri dvajset ali manj evrov na noč! No, tudi tistim, ki jim denar ne predstavlja nobenih ovir, ni težko najti česa po svoji meri. Privlačnih, a dragih hotelov ob beli peščeni obali, ozaljšani s košatimi vrhovi kokosovih palm, je več kot dovolj. Podobno je z restavracijami. V najcenejših se je mogoče najesti že za nekaj evrov, cene v najdražjih, namenjenih predvsem turistom, pa so povsem na ravni evropskih. Kdor želi kuhati sam, pa se lahko poceni oskrbi s hrano kar na lokalnih tržnicah in v dobro založenih trgovinah.

Poleg razkošnih hotelov vabijo goste tudi specializirane lepotne klinike. Menda je še posebej priljubljena klinika za presajanje las, v kateri po nižjih cenah kot v Evropi delajo francoski specialisti.

Domačini si seveda želijo predvsem najbolj premožnih gostov. Zato otok oglašujejo kot tropski raj, še posebej primeren za mladoporočence. Ob marsikaterem hotelu so uredili pravi mali paradiž, v katerem vas razvajajo na vsakem koraku. Veliko hotelov ponuja pakete, prilagojene mladoporočencem, vključno s poročnim obredom, ki ga pogosto opravijo kar na plaži. A domačini se večinoma poročajo v templjih. Več kot polovica otočanov je hindujcev, saj so na otok prišli iz Indije kot delavci. Njihove poroke trajajo več dni, nanje pa povabijo nekaj sto svatov! Poročno slavje se ponavadi začne z molitvami v petek, obred pa opravijo v nedeljo. Tradicionalne vezi in kastni sistem pa niso več tako močni kot v Indiji. Vseeno pari pred poroko večinoma ne živijo skupaj, poročajo pa se kmalu po dvajsetem letu.

Tropske rastline in izumrli dodo

Mavricij poleg dolgih, peščenih plaž in privlačno toplega morja ne premore prav veliko turističnih znamenitosti. Večina turistov se odpravi vsaj do prestolnice Port Louis ali na drugo stran otoka, do pristaniškega mesta Mahebourg. V obeh je privlačen že vsakdanji vrvež ulic in predvsem obisk velike, pokrite tržnice. Slednja je v Mahebourgu precej manjša, a tudi tu lahko vonjate in okušate pisano paleto tropskega sadja in zelenjave ter omamno dišeče začimbe, med katerimi še posebno pozornost pritegnejo stroki vanilije. Ne pretirano vsiljivi trgovci so večinoma Indijci, ki sestavljajo največji delež otočanov.

V prestolnici Port Louis si kaže ogledati nekaj zanimivih muzejev. V naravoslovnem se lahko seznanite že davno izumrlo ptico, imenovano dodo. Ob prihodu Nizozemcev je bilo teh ptičev na otoku v izobilju, toda v nekaj desetletjih so prav vse pojedli, čeprav menda naj ne bi bili najboljšega okusa. Nekakšnim velikanskim golobom podobni ptiči niso bili plašni, saj niso imeli naravnih sovražnikov. Tako so hitro postali plen ljudi, podgan in mačk, ki so prišle na otok skupaj s prvimi priseljenci. Dodo je postal eden izmed najbolj prepoznavnih simbolov otoškega turizma, saj se vsepovsod pojavlja v obliki številnih spominkov.

V prestolnici si pozornost zasluži vsaj še eden od muzejev. To je Blue penny, imenovan po posebno dragoceni otoški znamki iz leta 1847. Skupaj s podobno oblikovano rdečo znamko predstavlja neuresničene sanje številnih zbirateljev po svetu. Ohranilo se je namreč le nekaj primerkov. Dva izmed njih hranijo v tem muzeju, zanju pa so leta 1993 odšteli kar 2,2 milijona ameriških dolarjev!

Ena največjih privlačnosti na Mavriciju je botanični vrt Seewoosagur Ramgoolam. V njem raste najbolj zanimivo tropsko rastlinstvo, ki so ga začeli prinašati iz vseh koncev sveta že v 18. stoletju. Vrt si je mogoče ogledati celo brezplačno. Priporočljivo pa se je pridružiti kaki skupini in plačati skromen prispevek, saj večina rastlin namreč ni označenih z napisi, vodiči pa so prava enciklopedija znanja o rastlinah in njihovi uporabi. V minulih desetletjih so botanični vrt pogosto obiskovali tudi tuji državniki in drugi pomembni obiskovalci otoka. Nanje spominjajo spominske plošče ob rastlinah, ki so jih zasadili ob tej priložnosti.

Notranjost otoka zaznamuje več koničastih vrhov. Tod je za malenkost hladneje, med redkimi predeli ohranjenega gozda pa se razprostirajo plantaže banan, ananasa, kave in čaja. K ogledu vabi tudi več spektakularnih slapov in nenavadna posebnost narave - »zemlja sedmih barv«. Otok je vulkanskega izvora in med kopanjem na nekem predelu so odkrili pisano obarvane plasti zemlje. Predel so skrbno ogradili in ga skupaj z bližnjim slapom spremenili v turistično atrakcijo, ki je na seznamu prav vseh otoških turističnih agencij. Te vse po vrsti ponujajo nekaj podobnih enodnevnih različic spoznavanja otoka z manjšimi kombiji za vsega deset evrov na osebo. V svoj program obvezno vključijo tudi obisk trgovin, dobro založenih z oblačili znanih svetovnih znamk, trgovin s steklom in celo prodajalne diamantov. Organizatorji izleta namreč dobijo provizijo od nakupov pripeljanih gostov.

Potovanje po otoku, ki je velik za dobro desetino Slovenije, je dokaj enostavno. Ceste so solidne, med letališčem in prestolnico Port Louis ter turističnimi obalami na severu je speljana celo avtocesta. Vozni park je presenetljivo sodoben, prevladujejo pa avtomobili japonskih in korejskih proizvajalcev. Čeprav je za povprečno družino avtomobil prevelik finančni zalogaj, je promet v okolici otoške prestolnice presenetljivo gost. Veliko avtomobilov je na cestah prav zaradi turistov. Mnogi si omislijo najem avtomobila ali pa vsaj vožnjo s taksijem, saj ta ni veliko dražja. Tako se ni treba ubadati z morebitnimi težavami na cesti, obenem pa z voznikom z malo sreče dobite tudi odličnega vodnika. Zaradi Britancev se je na otoku ohranila tudi vožnja po levi, kar je še dodaten minus v razmišljanju o najemu avtomobila.

Mavricij je mogoče spoznavati tudi z avtobusi. Ti povezujejo praktično vse kraje na otoku, vožnja pa je zelo poceni. Tudi za najdaljšo pot prek vsega otoka je treba odšteti le nekaj več kot polovico evra. Gneča je včasih kar precejšnja, a ponavadi se vendarle najde nekaj prostora na tesnih sedežih. Težave nastanejo le, če imate s seboj večje kose prtljage. Zanjo preprosto ni prostora, saj avtobusi ne premorejo prtljažnikov ali pa se jih sprevodnikom ne ljubi odpirati ...