Za vsakega sina en poklic, družina Arvaj

Zgodbe | feb. '11

Začetki družinskega podjetja Arvaj z Britofa pri Kranju segajo v leto 1956, ko je Tone Arvaj kot vajenec v klavnici Kmetijske zadruge v Preddvoru naredil prvo klobaso. Zdaj so eno vodilnih mesarskih podjetij; razvoj pa so usmerili tudi v varovalna živila. Očetovim idejam sledita sinova Marko in Toni, njihovo delo pa spremljajo tudi vnuki.

Na začetku svoje poklicne poti si je Tone Arvaj, odličen mesar, poleg službe služil denar še z izdelovanjem klobas pri mnogih gostilničarjih, med njimi tudi pri svoji tašči. Tako je sedem let mlajšo Ivico dobro poznal, iskrica med njima pa je preskočila na vaški veselici v Britofu v letu 1963, kjer je Ivica delala kot blagajničarka. Zato je Tone najprej zaprosil mamo, ali bi dovolila hčerki en ples. Mama je Ivico za ta čas nadomestila pri blagajni, sicer pa ji je bilo kmalu jasno, kako se bodo stvari odvile. Ker je bil deloven človek in spoštovan v svojem poklicu, ni imela nič proti tej ljubezni. Tone je imel veselje do dela v gostinstvu in z Ivico sta najprej pomagala mami, kasneje pa sta najela gostilno pri Trebcu v Kranju. Tako je Tone vzporedno delal na več koncih – v gostilni je pekel na žaru, delal v mesarstvu v Britofu in gradil novo, sodobno mesarsko podjetje. V tem času je naredil tudi gostinsko šolo, saj se sicer ne bi mogel zaposliti v tej dejavnosti.

Čeprav je Ivica kot otrok večkrat dejala, da v gostilni že ne bo delala, je pustila službo v komerciali Oljarice v Britofu - zarečenega kruha se največ poje! - in se posvetila gostilni. Živeli so skromno; starša in sinova so stanovali v kletni sobici pod gostilno. Oče je opravljal oba svoja poklica - čez dan je bil mesar, zvečer pa gostilničar. In v obeh poklicih je bil odličen »Kot kuhar je pravi umetnik; velikokrat nas preseneti s sanjskimi jedmi,« ga pohvali žena. Pravi, da nihče na svetu ne naredi tako dobrih jetrc, kot njen mož; pa tudi tako dobrih pic, kot jih on peče, ni nikjer drugje ….

Tone je mesar in gostinec, sinova pa sta si poklica razdelila: Marko je zaposlen v gostilni, Toni pa v mesarstvu. Vsak razvija svoje področje in tako nadgrajujeta očetovo delo. Včasih se pogledi staršev in sinov razlikujejo, toda majhna nestrinjanja so razumljena le kot ustvarjalen nemir, zato so konstruktivna, menijo pri Arvajevih.

Kuharske sposobnosti je po očetu podedoval Marko, ki je prevzel gostilno in razširil dejavnost tudi na catering. Tudi on velja za »čarovnika« pri kuharskih, še zlasti pa mesnih dobrotah. Toni pa je prevzel vodenje v mesarstvu, ki slovi daleč okoli. Prejeli so že 16 zlatih, 35 srebrnih in 13 bronastih medalj na živilsko kmetijskem sejmu v Gornji Radgoni, pa tudi naziv šampion kakovosti.

Kranjska klobasa tudi v Guinnessovi knjigi

Še posebej so Arvajevi ponosni na kranjsko klobaso, ki je lani že četrto leto zapored na strokovnem ocenjevanju zaščitenih kranjskih klobas osvojila naziv »najboljša kranjska klobasa«, sicer pa so za ta izdelek prejeli veliko priznanj. Tudi pri Zvezi potrošnikov Slovenije je bila Arvajeva kranjska klobasa zmagovalka. Leta 1999 pa so se vpisali celo v Guinnessovo knjigo rekordov - izdelali so klobaso velikanko, težko kar 520 kilogramov, dolgo več kot tri metre in pol in s premerom 35 cm. Izdelek, ki je zahteval sodelovanje vse družine in mnogih pri njih zaposlenih!

»Kranjska klobasa, ki je geografsko zaščiten izdelek in jo lahko izdelujejo le certificirani proizvajalci, mora biti narejena po točno določeni recepturi. V kranjski klobasi je samo prvovrstno svinjsko meso in slanina, od začimb pa poper, sol in česen. Obvezno mora biti zašpiljena, težka pa je lahko od 200 do 250 g,« pojasni Ivica Arvaj. Po njihove kranjske klobase, kakor tudi po druge Arvajeve izdelke prihajajo kupci celo iz Nemčije in Avstrije; avstrijska televizija je posnela tudi film o njihovem delu. Odmevna je bila tudi njihova predstavitev na Dunaju, ki je potekala v sklopu predstavitve Hiše kulinarike Jezeršek. Na takih dogodkih se predstavljajo Arvajevi v gorenjski narodni noši, ta pa je tudi v njihovem novem logotipu. S tem želijo poudariti privrženost Kranju in Gorenjski. Tudi vnučki (pet jih imajo - dve deklici in tri fante) imajo svoje narodne noše.

Mesarstvo Arvaj je prvo v Sloveniji vstopila v projekt »Varuje zdravje«. To je bil razvojno zahteven in tudi drag izziv. Toda Anton Arvaj in njegova sinova so inovativni in raziskovalni, zato so se hitro odzvali na povabilo prof. dr. Turka za izdelavo izdelkov, ki so zdravju prijaznejši. Znak Varuje zdravje podeljuje Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije tistim živilskim izdelkom, ki vsebujejo zelo malo maščob in nasičenih maščobnih kislin. Kar nekaj Arvajevih izdelkov že ima ta znak, med njimi pečena šunka, goveja šunka, roastbeef z začimbami, goveji pršut in še bi jih lahko našteli. Tudi za to linijo proizvodov so prejeli posebno priznanje. Uspehi pa jih ne uspavajo – razvili so še nekaj novosti in sicer gorenjsko zaseko, hrenovke, jetrno pašteto in kmečko salamo s povečano vsebnostjo omega 3 maščobnih kislin.

Tako kot se lahko s tem uspehom pohvali mesarstvo, pa se lahko pohvali tudi njihova gostilna Pri kokrškem mostu v Kranju, ki je leta 2000 prva v Sloveniji prejela znak »Srček« za varovalni meni. Sicer pa je ta gostilna mnogim Kranjčanom prirasla k srcu; med drugim se v njej redno srečujejo tudi starejši košarkarji, ki so si nadeli ime Trhle veje – zvesti so ji ostali tudi v času, ko so se zaradi obnove preselili na nadomestno lokacijo.

Torta v obliki klobase

Malo časa je za družinsko uživanje, pa vendar si Arvajevi ob nedeljah naredijo svoj praznik. V njihovi družini je glasba na visokem mestu – od klasične do narodno-zabavne. Oče Tone rad hodi v hribe (lani je bil na Jakobu kar 105-krat), z ženo tudi smučata. Rada imata umetnost, zato so njihove stene obogatene z deli slovenskih slikarjev. Posluh imata tudi za ljudi v stiski – ob nesreči v Logu pod Mangartom so 75 družinam pripeljali pakete suhomesnatih proizvodov in takrat so se spletle vezi, ki jih gojijo še danes.

Tone je pred nedavnim praznoval 70 let; sinova in žena so mu pripravili veličastno praznovanje; celo torta je bila v obliki kranjske klobase! Zadovoljstvo pa lahko Ivici in Tonetu zbuja dejstvo, da tudi vnuki že kažejo navdušenje za dedkovo delo, saj jih zanima vse – tudi njihova farma, ki jo imajo v Poljanski dolini, kjer redijo ovce. Sicer pa se še nič ne ve - tudi Ivica ni hotela biti gostinka, pa je kljub drugačni izobrazbi pristala v tem poklicu. Prav tako si Tone verjetno ni mislil, da bo kot mesar tudi raziskovalec in inovator – pa ga to veseli še zdaj, ko je že upokojen. Z ženo sta še polno vpeta v delo - ne le zaradi velike investicije v proizvodnjo na najvišji ravni in jo bodo morali še dolgo odplačevati, ampak tudi zaradi dela. Ustvarjata od mladih nog in ves dobiček sta vedno znova investirala v razvoj. Začela sta sama pred 45. leti, zdaj imata v mesarstvu 47, v gostišču pa 7 zaposlenih. Za temi številkami, pa pravijo vsi štirje Arvajevi, je veliko skrbi in veliko dela. Preživljali so hude čase in tudi zdaj jim ni lahko, vendar se s poštenostjo, vztrajnostjo in trdim delom da doseči tudi to, kar se sprva zdi nemogoče – le verjeti in zaupati je treba!