Na življenje gledam z vedrino

Zgodbe | feb. '11

Tone Partljič je duhovit sogovornik, ki le redko izpusti priložnost, da sogovornika ne bi spomnil na kako na prvi pogled obrobno podrobnost, za katero se izkaže, da je še kako pomembna za razumevanje posameznega dogodka ali odločitve. Kot pravi, so njegovo življenje zaznamovali učiteljevanje, literatura, gledališče in deloma tudi politika. Tudi po upokojitvi mu primanjkuje časa, saj veliko piše in s posebnim veseljem sodeluje v delu dramske skupine v Pekrah pri Mariboru.

Brez knjige ne more in tudi ljubezen do gledališča mu je »zlezla pod kožo«. Zanj je tudi značilno, da na življenje gleda z vedre plati, njegovo pisanje pa je v veliki meri zaznamovano z njegovo življenjsko izkušnjo. Do jezika ima spoštljiv odnos in pravi, da nas je slovenščina v največji meri utemeljevala in ohranjala kot narod. Vendar skrajnosti ne mara, tudi v politiki ne. Še posebej pa je nezaupljiv do »spreobrnjencev«, ki se pri bogoslužnih obredih, po tem ko so nenadoma »spregledali« zmotnost svojih ateističnih zablod, gnetejo v prvih vrstah. A ljudje smo različni in s tem se pač moramo sprijazniti, pravi.

Na pogovor v gledališko kavarno sredi Maribora je prihitel z nekaj zamude in se opravičil z besedami: »Kaj morem, na poti sem srečal nekaj znancev, ki so mi govorili o tem in onem. Saj ne moreš kar mimo …«

Najprej smo ga vprašali, kakšen je njegov vsakdanjik.

»Niti dva nista enaka. Vsekakor sem rad med ljudmi in zdi se, da so tudi ljudje veseli moje družbe. Vsaj velika večina. O čem govorimo? O vsem po malem. Zadnje čase najraje govorim o delu dramske skupine v Pekrah in seveda tudi moji novoletni ribiški izkušnji na Iloviku. Ne veste, kje je to? To je čudovit otoček v Kvarnerju, kjer si zares oddahnem. Tokrat je bila z menoj tudi žena Milka. Priznati moram, da je kar potrpežljiva z menoj, ko se posvečam svojim ribiškim strastem. Tokrat sem ujel kar nekaj orad in spodobno velikih lignjev. Seveda jih tudi jem, a najlepše jih je loviti.«

Vaša druga strast je gledališče. Kako je zdaj, ko vas ne skrbi več, kakšen bo repertoar mariborske ali ljubljanske Drame ali kako se bo izteklo Borštnikovo srečanje? Pogrešate te izzive?

Moja izkušnja z gledališčem je v glavnem lepa, čeprav je bilo velikokrat tudi težko, saj sem se pri svojem delu pogosto srečeval z gmotnimi omejitvami in tudi z 'veslanjem' med različnimi interesi, okusi in značajskimi posebnostmi ljudi, ki so del gledališkega življenja. Ko pridete na predstavo, ne morete vedeti, kako pisan je mozaik, ki ga je treba sestaviti, preden se dvigne zavesa. Nenehno se dogovarjaš, usklajuješ, vendar nikoli ne veš zagotovo, ali se bodo vpleteni držali dogovora. V gledališču so vsi najbolj pomembni in vsakdo pričakuje pozornost, ki mu po njegovem mnenju gre. Do dobre predstave ni bližnjic, tega sem se dobro zavedal kot dramaturg ali programski vodja gledališča. Borštnikovo srečanje je bilo še posebej zapleten projekt. Pri tem je bilo še veliko več usklajevanja, predvsem pa mučnega zbiranja denarja … Lahko mi verjamete, da sem si zares oddahnil, ko sem 'izpregel', čeprav seveda še naprej spremljam, kaj se dogaja na naših odrskih deskah.

Pravite, da ste se vključili v delo ljubiteljske dramske skupine v Pekrah. Kaj vas je spodbudilo k temu?

Zares sem vesel, da sem dobil to priložnost, saj sem že dalj časa ugotavljal, da je pri nas ljubiteljsko gledališče vse bolj prezrto. Ta proces se je začel že pred desetletji, ko so oblikovalci kulturne politike menili, da je dovolj, če pride 'v provinco' gostovat katero od osrednjih gledališč. Pa se je izkazalo, da je to napačno, gledališče mora, vsaj po mojem mnenju, živeti z okoljem, v katerem deluje. Prav to se mi potrjuje zdaj, ko delam v Pekrah. Bržčas mi bo kdo oporekal in se zmrdoval, češ, ljubiteljskega gledališča preprosto ni mogoče primerjati s poklicnim. To drži, vendar je prav tako res, da je ljubiteljska kultura pomembna in nujna sestavina v našem kulturnem ustvarjanju; brez tega bi bili prikrajšani in osiromašeni. Če sam režiram svoje komedije, lahko rečem »malo več«, saj so me kdaj režiserji v gledališču tudi podcenjevali in gledali na moje komedije kot »lažje« blago.

V razmišljanjih o kulturi in pomenu gledališča pa se ne morem izogniti pripombi, da v naših gledališčih zelo pogrešam predstave, ki bi obiskovalce razvedrile, jim prikazale tudi bolj vedre plati življenja. Opažam, da je na gledaliških odrih vse preveč nasilja in vulgarnosti. Tega je resda veliko v življenju na sploh, vendar po mojem le ne v tako prevladujočem obsegu. Skratka, pogrešam smeh, pa ne le v gledališču, temveč tudi v našem vsakdanu. Drži, da so družbene razmere težke, veliko ljudi je razočaranih in zamorjenih, a so vendarle tudi svetlejše plati. Potrudimo se in poiščimo tudi nekaj optimizma, morda bomo z njim laže premagali težave, ki nas pestijo.

Rekli ste, da je v našem življenju vse več nasilja, ne le besednega. O vas pravijo, da ste dobrodušen optimist, človek, ki zna tudi v težavnih okoliščinah iskati in videti svetlejše plati življenja. Med drugim vam je blizu tudi nogomet. Kako gledate na razmah navijaških strasti na nogometnih stadionih?

Res, sem navdušen privrženec nogometa. V otroštvu sem ga celo sam igral, čeprav kake resne kariere nisem dosegel. Resnim tekmam sem bil namreč najbližje kot pobiralec žog: v Mariboru takim pravimo 'outmigeci'. Seveda se veselim, ker je moje moštvo NK Maribor uspešno in tudi reprezentančni nogomet je dokaj visoko v mednarodnih primerjavah. Nogomet ima tako kot tudi druga področja svoje vzpone in padce, kar je pač treba vzeti v zakup. Zmage in porazi so pač sestavni del življenja. Seveda pa ne poznam navijača, ki bi zmogel neprizadeto spremljati igro svojega moštva. Tisto pa, kar me moti, so izpadi huliganstva in nestrpnosti. Učeni ljudje temo pravijo socialna patologija, zame pa je povsem nesprejemljivo, če se ljudje na stadionih obmetavajo s psovkami ali celo uničujejo opremo. Morda je vandalizem izraz siceršnjega nezadovoljstva ljudi, vendar so tovrstni izbruhi zame povsem nesprejemljivi. Vsak ima take ali drugačne težave, vendar te ne bodo nič manjše, če bomo svoje nezadovoljstvo izražali z nasiljem. Jezen sem, kadar cel stadion vpije »Ubij, ubij žabarja!« (v Ljubljani pa Štajerca). To ni folklora. Če pomislim, kaj besede pomenijo, je to poziv k ubijanju. Skratka, tudi v našem odnosu do športa je potrebne več strpnosti. Pa ne le v športu, tudi na vseh drugih področjih pogrešam tak odnos.

Vaša strast je tudi ribičija. Ali hodite ribarit, da bi uplenili kako trofejo ali pa je to priložnost, da ste sami s svojimi razmišljanji?

S trofejami (ne le ribiškimi) se ne baham. Res je, da sem že ujel kar nekaj 'kapitalcev', vendar tega ne štejem kot nekakšen mejnik v svojem življenju. Vseeno naj povem, da sem lani decembra ujel osem kilogramov in pol težkega brancina. Ne, nisem se zlagal.

Drži, da me ribičija sprošča bodisi ko trnek namakam v pesniškem bajerju bodisi ko lovim s čolna blizu kvarnerskega otoka Iloka. Ko čakaš, da bo riba 'prijela', ponavadi molčiš. Velikokrat se zgodi, da ni želenega ulova, vendar se mi zdi, da se z ribičije vedno vrnem nekako pomirjen. Čeprav se tudi sam s prijatelji pogovarjam o trofejah, mi vendarle največ pomeni umirjenost in lepota narave, ki jo med ribarjenjem doživljaš še bolj neposredno kot ob drugih priložnostih. Kadar si, denimo, sam v čolnu in v gluhi noči čakaš, da boš na vrvici začutil, kako se okoli vabe suka tvoj morebitni plen, gledaš v nebo in vidiš neskončno število zvezd. Včasih se katera izmed njih utrne in takrat se morda zaveš, da si tudi sam nekakšen meteorit, ki je za trenutek razsvetlil nebo. Na svoj način te tak meteorit ponazarja človeško minljivost.

Vaš literarni opus je zelo obširen. Kaj vas spodbuja k pisanju, ali menite, da je pisanje vaše poslanstvo, ki so vam ga »namenili bogovi«?

Ne verjamem v kako posebno poslanstvo ne mene ne koga drugega. Nisem prerok, ki bi ljudi osrečeval z razkrivanjem 'končnih resnic'. Mene zadovolji že iskren smeh, zato mi je najbliže komedija. Že res, napisal sem tudi kak roman, v mladosti tudi ljubezenske pesmi - kdo pa jih ni - a mi je najbliže pisanje za gledališče. Sprašujete, ali so mi to sposobnost podarili bogovi. Ne vem. Verjamem le v tisto, kar razumem. Seveda je veliko reči, ki so zunaj mojega razumevanja. Zagotovo nisem človek, ki bi imel odgovore na vsa vprašanja, ki nam jih zastavlja življenje. Tudi zato se rad pogovarjam z ljudmi in tako vedno znova izvem kaj novega. A nisem več tako družaben kot nekdaj. Za trače nimam časa. Izogibam se tistim, ki ga imajo ...

Res je, da rad pišem. Želim povedati, kaj mislim, in zdi se mi, da me bralci sprejemajo. Tega sem vesel, to mi govori, da ne 'brcam v temo'. Mene so vselej zanimala občutja malega človeka, navsezadnje sem sam samo eden izmed njih. Moje življenje so nekako zaznamovale okoliščine, v katerih sem živel. Niso bile vselej prijazne. Pri vsem, kar sem doživel, pa ne morem pozabiti, da sta ljubezen in razumevanje največ, kar lahko dobiš ali daš. Hvala bogu, da sem bil tega deležen tako v svojem otroštvu, kakor tudi v zrelih letih. Najbrž pričakujete, da bom govoril tudi o grenkih izkušnjah, ki jih je tudi bilo obilo, a kot pravijo, kjer je volja, je tudi pot. Sam sem jo našel. Morda bi kdo drug ravnal drugače, vendar sem sam s svojo izbiro zadovoljen. O tem, kaj o tem mislijo drugi, pa morate vprašati njih.

Ljudje, ki vas dobro poznajo, pravijo, da ste zelo čustven človek. Ali se kdaj zjočete?

Morda kdo misli, da se za odraslega človeka ne spodobi kazati svoja čustva. Sam se tega ne sramujem, tudi zjočem se, in to ne le na pogrebu svojih prijateljev. Včasih se mi tudi zgodi, da glasno zakolnem, pa ne zato, ker bi mi bila blizu groba govorica. Moram reči, da me ne prizadenejo zgolj odnosi med ljudmi; spomnim se, kako sem jokal, ko je preminil naš kuža Miško. Tudi nanj sem se navezal in hudo mi je bilo, ko ga ni bilo več.

Maribor vas je zaznamoval že z rojstvom. Ali mislite, da ste dober Mariborčan?

Mislim, da sem, vendar naj o tem sodijo drugi. Ampak, da sem Mariborčan nimam osebnih zaslug, tu sta me spočela ata in mama. Drži, da sem vnet navijač NK Maribor, kot kulturnik sem si prizadeval za čim bolj pestro kulturno podobo našega mesta, kot predsednik sveta Borštnikovega srečanja sem po svojih močeh pripomogel, da je bil Maribor vsaj mesec dni v letu središče slovenskega gledališkega ustvarjanja. Morda kdo od mojih someščanov meni, da sem za Maribor naredil premalo kot poslanec, čeprav sem pogosto dvignil svoj glas zoper centralistične težnje. Ne vem sicer, ali sem storil vse, kar bi morda lahko, vendar sem si zagotovo iskreno prizadeval za razvoj našega mesta. Za slabega »lokalpatriota« me imajo, ker ne delim mnenja tistih, ki za vse težave Maribora valijo krivdo na Ljubljano. Za večino mariborskih »nesreč« smo krivi sami, ne le naša mestna oblast. Predvsem v preteklosti. Kot rečeno, zmeraj je mogoče storiti več in bolje - in to velja tudi zame. A saj veste, kdor pričakuje preveč, praviloma ostaja nezadovoljen s tistim, kar ima.

Bili ste član slovenske skupščine, ko ste sprejemali ustavne spremembe, ki so pravno utemeljile osamosvojitev Slovenije. Se tudi vi štejete za enega od ustanoviteljev naše države?

Dajte no, teh zgodb o zaslužnih ustanoviteljih imam zares dovolj. Res je, da sem tudi sam glasoval za ustavne spremembe in zakone, ki so v formalnem pomenu omogočali našo osamosvojitev. A tako bi ravnal vsak razumen človek. Upira se mi, ko slišim katerega od 'prvoborcev', da smo mi v skupščini 1990 in 1991 tako rekoč odprli vrata v svetlo prihodnost, da se je šele s tem začela narodova zgodovina. To so neumnosti, ki so še toliko večje, če jih trosijo ljudje, ki so v prejšnjem režimu kar udobno živeli. Sicer pa tudi nismo sanjali ravno o taki državi, kot jo imamo.

Kot član zakonodajnega telesa ste sprejemali tudi zakone, ki so bili pravna podlaga za privatizacijo in denacionalizacijo. Mnogi danes to poimenujejo kot veliko krajo. Se čutite soodgovornega za to?

Tako kot sam si tudi velika večina poslancev niti v sanjah ni predstavljala, da bo prišlo do takih zlorab. Zaradi tega sem prizadet in ogorčen. Prepričan sem bil, da morajo zakoni slediti ustavni normi, da je Slovenija pravna in socialna država. Pravno urejenost razumem kot normo, da si nihče ne more prisvojiti nečesa, kar ni njegovo. Socialno razsežnost družbe pa razumem kot zavezo, da bomo dostojno živeli od svojega dela in solidarno poskrbeli za tiste, ki iz tega ali onega razloga nimajo te možnosti. Kot veste, so se razmere obrnile drugače, ko so si novodobni 'podjetniki' korak za korakom prisvajali nekdanje skupno premoženje. Mislim, da bi bilo treba prevetriti postopke privatizacije in odvzeti premoženje tistim, ki so ga pridobili s pravno dvomljivimi postopki. Skratka, menim, da bi bilo prav, ko bi državni zbor sprejel ustavni zakon, ki bi omogočil revizijo spornih lastninjenj. Sporna pa ni le privatizacija, tudi denacionalizacijska zakonodaja je povzročila veliko novih krivic. Če poenostavim, vračanje 'v naravi' bi moralo biti izjema in ne pravilo - podobno, kot so to urejali v Nemčiji po združitvi vzhodnega in zahodnega dela države.

Ali vas mika, da bi vnovič stopili v politiko?

Povsem sem zadovoljen s svojim upokojenskim statusom, čeprav imam še dovolj ustvarjalne moči. To bom usmeril v pisanje in upam, da bralcev ne bom razočaral. Kot veste, sem železničarski otrok in povem vam, da ne poznam upokojenega železničarja, ki bi hodil na postajo gledat, kako premikajo vagone. To seveda ne pomeni, da ne bom popraskal, če me bo srbelo. In tudi v gledališče bom hodil še naprej. Zdaj predstave gledam veliko bolj sproščeno kot takrat, ko sem jih soustvarjal.