Naše legende, Janko Šopar

Zgodbe | feb. '11

Ob njegovem imenu se je kronistu zapisalo, da kdor ne pozna Janka Šopra, ta je zadnjih trideset let manjkal v Sloveniji. Televizijec od nog do glave, od študentskih let do skorajšnje upokojitve, za kar pa še noče slišati, saj kot sam pravi: »Počutim se odlično, zdrav sem, zakaj pa ne bi še delal.«

Otroška leta je preživljal pri babici na podeželju. Avtomobilov skorajda ni bilo in ljudje so takrat še znali živeti z naravo. »Seveda se z nostalgijo spominjam svoje mladosti. Pa tudi drugih obdobij v mojem življenju, ki so kar vsa po vrsti prinesla zanimive in večinoma lepe dogodke. Vsaj teh se najraje spominjam! No, že pri štirih letih sem postal žrtev povojnega komunističnega nasilja. Leta 1954 je bilo namreč na Ostrožnem blizu Celja veliko ljudsko zborovanje, na katerem je 370 tisoč ljudi zahtevalo orožje in vzklikalo 'Trst je naš' ter ploskalo maršalu Titu. Jaz pa sem letal po dvorišču in vpil 'Tito ima posrano rito'. Kako pa naj bi štirileten fantič vedel, kdo je Tito?! Oče mi jih je, prvič in zadnjič, pošteno naložil, češ da bodo zaradi mene zaprli mater in njega. Zdaj pa nekateri tako radi govorijo, kako so nas v socializmu v glavo ..., zdajšnji sistem in zdajšnji oblastniki pa to res počno!«

V šestdesetih letih je Janko nosil dolgo frizuro; kot Beatles počesan pa ni naletel na najboljši odziv družbenega okolja. »A že to, da sem šel čez glavni trg s kitaro v roki, me je v očeh vrstnikov, še posebej deklic, kar malo povzdignilo.«

Počitnice je preživljal na deželi, obirali so hmelj, odhajal je na mladinske delovne akcije, pa tudi v tovarno Emo, kjer se je dalo zaslužiti kak dinar.

Po maturi je Janko želel postati režiser, toda na sprejemnih izpitih mu ni uspelo, tako da je pristal na ljubljanski pravni fakulteti. Rimsko pravo pri prof. dr. Korošcu in politična ekonomija pri prof.dr. Bajtu sta mu že po nekaj predavanjih uničila pravniško kariero. Še posebej dr. Bajt, ki je že na prvem predavanju ob pogledu na množico brucev razglasil, da se bo osebno potrudil, da jih bo v drugem letniku polovica manj. Tako je pristal na Titovi 102 na takratni VŠPN- višji šoli za sociologijo, politične vede in novinarstvo.

»Moja prva obvezna praksa še med študijem novinarstva je bila na takratni TV Ljubljana. Leta 1970 je v petem nadstropju zdajšnje radijske hiše že dve leti nastajal slovenski TV Dnevnik. Moj veliki vzornik, mentor in prijatelj je bil novinar Bogdan Pleša. Njega so imeli gledalci sila radi. Je pa tako, ali te ima kamera rada ali pa te nima. Kamera ti vidi v dušo. Tu ni 'blefa'. Kamera te razgali. Ni ga še bilo junaka, ki bi okoli prinesel kamero ali pa mikrofon. Hudo ga lomijo tisti kolegi, ki bi bili radi lepši, bolj pametni in večji, kot so v resnici. Hudo mi je, ker je zdaj prav tisto, kar je bilo včasih narobe. Vse je postavljeno na glavo. Škoda ...! Vsak, ki ima pet minut časa, je že kamerman, snemalec, režiser, napovedovalec, voditelj, novinar ... Toda tako je pač v naši družbi, na TV Slovenija pa je vse skupaj le bolj vidno.«

Na moje vprašanje, zakaj ne bi bil novi direktor TV prav Janko Šopar, se je veselo nasmejal, napravil sila moder obraz in odgovoril: »Že v časih komunizma sem mislil s svojo glavo in se mnogokrat spraševal, ali ni morda drugače .... Danes, ko so časi čisto drugačni, ko imamo demokracijo, pa Janko še vedno misli s svojo glavo in kot tak seveda ne more postati niti odgovorni urednik, kaj šele direktor. Tudi kratek skok v politiko me ni pokvaril.«

Ena redkih TV oddaj, ki ji gledanost skorajda ni padla, je TV Tednik. Že za prvo oddajo pred osemindvajsetimi leti je pripravil novinarski prispevek. Oddaja je postala voditeljska po kakih osmih leti, njen prvi voditelj pa je bil Darko Marin. Pa potem Janko Šopar, vmes nekaj časa Barbra Jerman, pa spet Janko.

Janko Šopar že vse življenje živi v Celju in se v službo vozi v Ljubljano, kar pa ga sploh ne moti. »Veliko prednosti ima življenje v manjšem kraju. Vse je ceneje, tudi mladostni prijatelji so ostali, laže in tudi bolj lagodno je mogoče živeti kot v Ljubljani. Ponosen sem na oba sinova, Aljoša je pri osemintridesetih letih mestni arhitekt v Skopju, osemindvajsetletni Miha pa je učitelj smučanja v sosednji Avstriji.«