Nova knjiga že nastaja
Prekmurci imamo kar nekaj književnih ustvarjalcev, ki so se dodobra uveljavili v slovenskem prostoru, njihova dela pa so prevedena tudi v svetovne jezike. Med njimi je tudi Karolina Kolmanič, ki je izdala že svojo 23. knjigo. Pisateljica je tudi »mama« bralne značke v Pomurju, marsikateri občan pa ima lepe spomine nanjo kot na svojo učiteljico.
Karolina Kolmanič se je rodila v Lomanošah pri Gornji Radgoni. Na učiteljišču v Mariboru je prof. Košar opazil njeno nagnjenje k literarnemu ustvarjanju. Leta 1964 je na PA v Ljubljani diplomirala iz slovenščine in nemščine. Kot predmetna učiteljica je poučevala na II. osnovni šoli v Murski Soboti in na tamkajšnjem učiteljišču, nekaj časa pa je bila tudi honorarna svetovalka na soboški enoti Zavoda za šolstvo. Še vedno piše in se z neutrudno energijo vključuje v delo DU Murska Sobota.
Njena literarna bera je občudovanja vredna. Prvo zbirko črtic Sonce ne išče
samotne poti je izdala l. 1968, letos pa je pri založbi Karantanija izšel roman Nila, katerega izdajo je finančno podprla tudi občina Puconci. V 42 letih ustvarjanja je tako izšlo 23 njenih del, med njimi 10 romanov, drugo pa so povesti, kratka proza (črtice in novele) ter zbirka dramskih besedil. Tematika njenih del zajema družinsko in šolsko življenje, stiske in radosti mladostnikov ter zdomstvo. O svojih delih sama pravi: »Ne pišem o vesolju in ekonomiji, politiki, ker se na te reči ne spoznam, blizu pa so mi družina, domačija in problemi mladih v neusmiljenem svetu. Vsaka moja knjiga ima hrbtenico. Nekaj je fikcija, brez nje v literaturi ne gre. Veliko pa me je naučilo poučevanje v osnovni šoli, kjer so bili učenci tako spontano neposredni, kritični in razumevajoči. Naj povem, da so mi pomagali izbrati naslov knjige Sence na belih listih,« pravi pisateljica, ki je za svoje literarno delo prejela več nagrad, nazadnje tudi nagrado mestne občine Murska Sobota za izredne dosežke na področju kulture.
Še vedno prevaja iz nemščine v slovenščino in obratno, ter piše v različne strokovne in leposlovne revije. Je dejavna članica mednarodnega združenja književnih ustvarjalcev v Gottingenu (Nemčija). Edina iz Slovenije se vsako leto udeleži srečanja književnikov iz vsega sveta. Druženje, obiski šol in človekoljubnih ustanov, izmenjava izkušenj, to je tisto, česar se vedno veseli in težko čaka, da leto pride naokoli.
S Karolino - mimogrede, bila je tudi moja učiteljica, svetovalka in poklicna kolegica - sva poklepetala še o marsičem.
Med njenimi knjigami je kar pet naslovnih ženskih likov: Marta, Ana, Dolores, Alba, Nila. Seveda nastopajo tudi moški, ki ne igrajo marginalne vloge. Vendar ji je svet žensk in njihove duševnosti bližji. Njene ženske niso klasične junakinje, v bistvu so podrejene moškim, tod nikakor niso mučenice. Karolina v ženskah vidi simbol ljubezni, ki človeka plemeniti. Njena dekleta so zelo navezana na svoje korenine, h katerim se vedno znova vračajo in tu najdejo svoj mir, srečo in pokoj. Tujina je zanje samo stranska epizoda življenja.
Vitalna osemdesetletnica Karolina Kolmanič o sebi pravi: »Sem Pomurka in svetovljanka. Potovanja in spoznavanje ljudi, dežel in pokrajin so bila vedno moja strast. V bistvu sploh ni pomembno, kje živiš, pač pa, kako živiš in se odzivaš na svet okoli sebe.«
Ne počuti se prav nič »upokojensko. »Še prevajam in pišem. Pri številki 23 se ne mislim ustaviti, nastaja že naslednja, obsežna knjiga, vse ostalo pa naj ostane še skrivnost. V soboškem društvu upokojencev vodim literarno sekcijo, pred kratkim smo izdali 6. zvezek zbornika Shojene poti. Tu so še druženja, predstavitve knjig, družinski prazniki (imam 6 vnukov). Dovolj je hitenja in hlastanja za materialnimi dobrinami, človek mora biti gospodar svojega časa, ne pa njegov suženj.«
Nova knjiga, ki še nima naslova, naj bi bila nekakšna sinteza njenega bogatega dela. Nikakor pa ne labodi spev, kajti Karolina bo pisala, dokler ji bodo pogoji dopuščali ….
