Ujela je čas in ga shranila

Zgodbe | feb. '11

Ustvarjanje Marije Šolar iz Zgornje Besnice je kar dvakrat povezano s Prešernom. Pred tremi leti je prav na dan slovenskega kulturnega praznika ob 100-letnici KD Jože Papler Besnica izšla njena knjiga Besnica v ljudskem izročilu. Na predvečer Prešernovega rojstnega dne lani pa je prejela priznanje mestne občine Kranj za izjemen album besniških domačij z naslovom Naše korenine.

Naša sogovornica pove: »Vse življenje sem živela s kulturo. Toliko kot zdaj, pa nikoli. Rojena in odraščala sem v družini, v kateri sta ata Špančev Janez in mama Šemnova Ivana veliko sodelovala v kulturnih skupinah. Oče je bil 60 let organist in zborovodja, pa tudi igralec, mama pa je 40 let ustvarjala narodne noše. Na očetovo željo sem pri 14. letih začela peti v zboru. V njem sta bili tudi sestri Zalka in Ivanka ter brata Janez in Jože.«

Med pogovorom sem pogledoval proti dnevni sobi, kjer so se na steni viseli portreti, ki jih je upodobila Marija. Želela se je vpisati na šolo za oblikovanje, a ji je razrednik, sicer akademski slikar Milan Battista odsvetoval, češ da to ni študij za punco in naj gre raje na ekonomsko šolo. Upoštevala je njegov nasvet in se kasneje zaposlila v računovodstvu v Merkurju. A v njej se je nabiral likovni vrelec. Kako močan in bister je, ponazarja na desetine vinjet z ljudskimi vzorci, s katerimi je opremila obe knjigi, te dni pa tudi kulise spevoigre Kovačev študent.

Na brskanje po dediščini jo je napeljala mama Ivana. »Še pri devetdesetih je bila zelo bistra. Pripovedovala mi je kratke zgodbe iz Besnice. Ker si jih nisem mogla zapomniti, sem jih zapisala. Za hčerko Marjeto ter vnukinji Marušo in Zalo, pa za vnuka Jureta. Profesorico Dušico Kunaver sem prosila, da mi pojasni, kolikšno vrednost imajo ti zapisi za odkrivanje in ohranjanje ljudskega izročila. Pohvalila jih je in mi priporočila, naj zberem še pesmi in druge stvaritve, ki bodo zdajšnjemu in bodočim rodovom v raju pod Rovnikom predstavile čas, ko so otroci in odrasli pozimi še prisluhnili zgodbam na toplo zakurjeni krušni peči. Knjiga, ki sem jo predstavila z izvirno igrico v domačem narečju, je doživela izredno topel sprejem. Zelo vesela sem bila tudi predstavitve nekaterih štorij iz knjige na občinski proslavi, še posebej pa občinskega priznanja, za katerega me je predlagalo športno društvo Besnica.«

Pred leti je župnik Ivan Pavlin izpisal rodovnik Marijinih staršev. »Zdel se mi je zelo zanimiv, pa sem začela iskati še fotografije naše družine. Veliko sem jih našla, a nihče ni vedel, kdo je na njih,« se spominja prvih nastankov rodoslovno, zgodovinsko in etnološko zanimivega albuma 144 besniških domačij, župnišča in šole. Skupaj je pri krajanih, po arhivih in še marsikje drugje nabrala blizu tri tisoč slik, jih presnela na računalnik in retuširala. Dodala je tudi rodovnike. Uroš Blaznik in Pavel Rakovec pa sta ji pomagala oblikovati knjigo. »Le na nekaterih fotografijah je pisalo, kdo je na njih,« pove Marija, »a mama je na srečo še spoznala večino ljudi. Če ne takoj, pa se je spomnila čez dan ali dva.«

Avtorici albuma, ki ima pravo raziskovalno žilico, ni žal nekajletnega napora. Zelo je zadovoljna s tem izvirnim fotozapisom zgodovine kraja, pa tudi s sporočilom, ki ga ji je iz Strasbourga prinesel evropski poslanec Jelko Kacin, da so njegovi kolegi poslanci pohvalili album in da je ponosen na avtorico in njene sodelavce.

Marija ni več v KD Jože Papler Besnica, ampak je s številnimi somišljeniki oblikovala KD Sejalec. »Preveč idej imam, da bi se pustila omejevati,« je utemeljila to odločitev.