Osamljenost v svetu množičnih povezav

Dobro počutje | mar. '11

Osamljenost je pogosta spremljevalka sodobnega človeka in vse več je osamljenih, pa čeprav niso sami. Način sodobnega življenja krati osebne stike in vse manj ljudi se druži s svojimi sosedi, sodelavci in prijatelji, počutijo se neenakopravne, neželene in nevidne. Komunikacije prek mobitela in interneta ljudem prihranijo čas, vendar jih prikrajšajo za tople človeške odnose.

Osamljenost je neprijetna ne glede na starostno obdobje, je pa še zlasti boleča v življenju ostarelih ljudi, ker je povezana z doživljanjem manjše družbene podpore, težje prilagodljivosti in večje zbeganosti.
Osamljenost je posledica različnih vzrokov; ljudje smo osamljeni, ker smo izgubili življenjskega partnerja, spremenili svoje življenjsko okolje, teže sklepamo nova prijateljstva ali vzdržujemo stike z drugimi. Sodoben način komuniciranja še povečuje osamljenost, vročičen tempo življenja pa ovira druženje s sosedi, prijatelji in znanci in siromaši družinske vezi. Ljudje se počutimo osamljene ne glede na to, ali živimo sami ali z drugimi ljudmi, osamljenost je boleča in ni posledica človekove prostovoljne izbire. Osamljeni hrepenijo po družbi, vendar se počutijo nesprejete in živijo v prepričanju, da je z njimi nekaj narobe. Bolečino osamljenosti pogosto spremljajo občutki anksioznosti in depresivnosti, dolgotrajna osamljenost ustvarja človekovo nezainteresiranost za življenje in omejuje njegovo veselje nad drobnimi življenjskimi radostmi, zato se osamljeni zapirajo v svoj svet.

Ne podcenjujmo osamljenosti
Osamljenost se zdi normalen del staranja, vendar je sama po sebi boleča, zato je ne smemo podcenjevati. Drastične življenjske spremembe, ki jih prinaša upokojitev, pogoste izgube, ki prihajajo s starostjo, spopadanje s strahom pred smrtjo krepijo občutek osamljenosti tudi takrat, ko otroci skrbijo za svoje ostarele starše in z njimi vzdržujejo redne stike. Pešanje fizičnih moči, siromašenje zdravja in izgubljanje življenjske energije so sestavni del staranja, vendar se nekateri ljudje s temi procesi laže spopadajo kot drugi, kar pa je odvisno od človekovega temperamenta in njegovih življenjskih pogledov. Tako, denimo, se veliko ljudi težko sprijazni s pešanjem sluha, vida, z vse večjo odvisnostjo od drugih, zato so pogosto jezni nase in na ves svet. Izguba življenjskega partnerja je še posebej boleča za starajočega se človeka, še zlasti tedaj, ko sta bila zakonca dolga leta drug od drugega odvisna in sta skupaj sprejemala pomembne odločitve, kot so način zdravljenja, sprememba prebivališča, ipd.
Človekova osebnost in vpliv zunanjih življenjskih okoliščin igrata odločilno vlogo pri človekovi osamljenosti, zato je pomembno, da človek v spopadanju z osamljenostjo spremeni svoje poglede na življenje in svet in se prilagodi zunanjim okoliščinam. Sleherni človek je od časa do časa osamljen, vendar nekateri doživljajo osamljenost negativno, medtem ko jo drugi dojemajo pozitivno. Osamljeni ljudje so pogosto črnogledi, imajo negativne poglede na svet in pomilujejo sami sebe. Taki negativni pogledi človeka potlačijo, intenzivirajo njegovo negativno počutje in trpljenje. Ljudje, ki so sposobni v osamljenosti videti svojo zaveznico in priložnost za osebnostno zorenje, si v obdobju osamljenosti zastavljajo vprašanja, kot so: kaj lahko sam storim, da si izboljšam življenje in bi se počutil manj osamljenega; si želim več stikov z ljudmi ali potrebujem več časa zase? Ljudje, ki v obdobju osamljenosti odrivajo druge od sebe in se obdajajo z zidovi, se morajo vprašati po vzrokih svojega izogibanja ljudem: sem sramežljiv in moram povečati strpnost do ljudi? Moram vložiti več energije in prevzeti pobudo za pogovor z ljudmi? Sem preveč negativen in kritičen do sebe in drugih? Odgovori na taka in podobna vprašanja bodo pomagali razkriti vzroke osamljenosti in s tem poiskati možnosti za morebitne rešitve.
Nekateri ljudje se v svoji osamljenosti počutijo tako nemočne in izgubljene, da potrebujejo pomoč prijatelja ali strokovnjaka, ki jih bo vodil pri iskanju rešitev. Sprejemanje pomoči sočloveka je krepostno dejanje, ki človeku dokazuje, da pozna svoje meje in pripravljenost za spremembe. Ljudje smo družbena bitja, zato ne zavračajmo tuje pomoči in bodimo odprti za nova prijateljstva tudi takrat, ko nismo povsem prepričani, da jih potrebujemo.

Poiščimo si družbo
Prijateljstva ljudi iz drugih starostnih skupin so še posebej koristna, saj omogočajo nove začetke in odpirajo nova poglavja v naših življenjih. Poiščimo si družbo ljudi, ki imajo podobne interese, kot jih imamo sami (branje, pletenje, prostovoljna pomoč ljudem v stiski itd), veselimo se novih izzivov in spoznanj, ki jih prinaša življenje. Ob navezovanju novih prijateljstev obravnavajmo ljudi tako, kot želimo biti sami obravnavani. Negujmo empatijo, razvijajmo aktivno poslušanje in ohranimo pozitiven odnos. Ohranimo iskrenost in spoštovanje do sebe in drugih, saj bomo le tako razvijali iskrene odnose in poglabljali svoja prijateljstva. Ob tem pa ne zanemarimo časa za samospoznavanje in skrb zase. Posvetimo pozornost dobri prehrani, potrebni telovadbi in spanju in se učimo biti sami brez bolečih občutkov osamljenosti.
Takojšnih rešitev, ki bi presegle našo osamljenost, ne moremo pričakovati, vendar bomo osamljenost premagali, ko bomo sebe in druge ljudi spoznali do te mere, da bomo lahko sprejeli medsebojne razlike, se razumeli in si zaupali. Čeprav nam uporaba interneta in mobitelov prihrani čas, pa nas prikrajša za topel človeški nasmeh, za prijazne dotike in geste. Gledanje televizije je lahko zabavno, poučno in nam krajša čas, a hkrati siromaši naše interakcije, saj zanemarja izmenjavo čustev in neverbalnih komunikacij, človeka pa zapelje v namišljen svet, ki izgine v trenutku, ko izklopimo aparat.