Množice, ulica, besede in kričanje
Nekako ne mine dan, ki bi ga mogli označiti s kakimi drugimi izrazi.
Dogajajo se protestne ulice doma in po svetu. Na zaslonih se pojavljajo znani obrazi, ki namrščeni govorijo o krizi in propadu pravne države ali pa s širokimi nasmeški razlagajo, kaj vse bodo storili, da nam bo vsem lepo in še lepše.
Potem se na ulicah pojavijo »borci« za pravice zatiranih in socialno ogroženih ter z množicami iz dneva v dan uprizarjajo velepredstave. (Hm, mogoče bomo tudi za »ženski« 8. marec videli protestnice, ki po nedavnem demonstracijskem zgledu Italijank korakajo po ulicah in zahtevajo svoje pravice.)
Monotonija.
Tudi besede, izrečene na letošnji Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu, ki so sicer v meni še dolgo odmevale kot lep slovenski zven, so v bistvu del predvidljive rutinske monotonije. In Prešeren bi v tem času verjetno vnovič zapisal - »Kranjec moj mu osle kaže«, vendar tokrat ne (le) pesniku, ampak (predvsem) politiku.
Pred dnevi sta me šolarki na osnovni šoli v Trnovem pričakali pred glavnim šolskim vhodom. »Kako lepo, gospod Meršol, da ste se odzvali našemu vabilu,« sta me lepo pozdravili in pospremili v knjižnico v prvem nadstropju. Pozdrav je bil prisrčen, prav nič narejen in tudi kasnejši pogovor z učenci me je navdal z dobrimi upi. A to je bil le trenutek lepega, prisrčnega. V našem vsesplošnem vsakdanjiku se besede hitro sprevržejo v kričanje, v žuganje. Ko na televizijskem zaslonu spremljam zmerjaške razprave poslancev v »hramu« naše demokracije, se mi zdi, kot da politiki prav čakajo na to, da se kamera osredotoči na njihova usta, iz katerih potem začno bljuvati v mikrofon, se zmerjati in tlakovce laži metati tudi v najvišje institucije v državi.
Ob tem se čedalje pogosteje sprašujem, ali ne bi bilo morda prav, da bi prenehali dosledno vsak dan prenašati te zdraharske debate in izjave. Javnost zaradi tega ne bi bila prav nič prikrajšana, kvečjemu bi bila manj obremenjena, saj take »informacije« ne koristijo nikomur, kvečjemu škodijo javnemu dobru. Tako pa so za zdaj vsi mediji - od klasičnih do elektronskih - polni enih in istih političnih škandalov in njihovih nosilcev. In novinarstvo je na ta način del vsesplošne kužne strankarsko-politične patologije.
Prav zanimivo in nedvomno tudi zelo koristno bi bilo, če bi se uredniki nekega dne odločili: danes pa o politiki in politikih nobenih nosilnih tem, nobenih fotk, nobenih mastnih naslovov, nobenih okroglih miz, nobenih intervjujev. Poskušajmo si predstavljati, kako bi bil videti tak dan. Sprva bi se mi, državljani, morda zdrznili, saj nam politika hočeš nočeš polni dan. No, še bolj bi se zdrznili in zgrozili politiki sami. Sklicali bi novinarske konference, njihovi piarovci bi pripravili posebne izjave ... novinarjev pa od nikoder. Super! (Mimogrede: na novinarskih konferencah javnost ne zve, kaj je v njenem interesu, ampak kaj je v interesu politika, ki skliče konferenco.)
Mar politika – zlasti takšna, kot je – res zasluži, da je glavna sestavina našega miselnega vsakdana? Ali medijsko politično »pokrivanje« ne služi predvsem temu, da samoljubje politikov doživlja orgazem ob vsaki objavi v medijih? Nesporno je, da je večina politikov navzlic himničnim besedam o tem, kako delujejo in se žrtvujejo za dobro naroda, vstopila v politiko predvsem zavoljo osebnih ambicij in ne zaradi česa, kar bi bilo v prid javnosti.
Tudi teroristi s svojimi samomorilskimi akcijami zlorabljajo medije, ko po svetu iščejo zanimanje javnosti in publiciteto zgolj zaradi svojih interesov. Mediji se takšnim grozljivim dogodkom ne morejo izogniti in morajo o njih poročati. Pač pa je vprašanje, ali je prav, da se dajo potem zvabiti še korak naprej - v teroristični brlog, kjer jim pod roke ali pred kamero potisnejo v objavo še razglas teroristične organizacije.
Morda bi se ob takšnem razmisleku in primerjavah le našel kak preudarnejši model medijskega poročanja, ki novinarstva ne bi več pehal v vsesplošno patološko rumenilo.
Predvsem pa bi bilo dobro poiskati modrost, ki naj bi na prvo stran vseh medijev postavila pravila tistih moralnih in kulturnih vrednot, ki so pozabljene, zlorabljene. Za njihovo spoštovanje in uresničevanje bi morali poiskati ljudi, ki se doslej niso umazali s politiko in bi morali nujno stopiti na čelo naroda.
Naj se torej iskanje začne, še pred volitvami.
