Družina Istenič: zgodbe o penini

Zgodbe | mar. '11

»Veselim se pomladi, ko se tu, na Bizeljskem, vse prebuja z neverjetno življenjsko silo, ko vse cveti, diši in se ves krog začne na novo …,« pravi Janez Istenič. V tastovem vinogradu je pred več kot 40 leti odbral izbrano grozdje in pridelal prvo penino. Dandanašnji je penina Istenič pojem ne le pri nas, ampak tudi onstran naših meja; trg širijo v Rusijo in celo na Kitajsko. Podjetje Istenič d.o.o. in vzporedne dejavnosti pa se še razvijajo – tudi s sodelovanjem žene Mihele, sina Mihe in hčerke Barbare.

Srečamo se na kmetiji v Stari vasi na Bizeljskem, kjer je njihova osrednja klet, posamezne kleti pa imajo tudi v vinogradih, ki se razprostirajo na 9 hektarjih. Na posestvu je tudi obnovljena prvinska bizeljska hiša in podeželski dvorec, ki so ga kupili pred nedavnim in ga tudi obnovili. Družina pa sicer živi razpeta med Ljubljano in Bizeljskim. Se čutijo torej Ljubljančane ali Bizeljane?
»Lahko rečem, da smo oboje. Z ženo čez teden živiva na Bizeljskem, ob vikendih pa pretežno v Ljubljani. Na Bizeljskem živi hčerka Barbara, ki skrbi za dopolnilno dejavnost na kmetiji, sin, ki je direktor podjetja, živi v Ljubljani, je pa seveda veliko tudi na Bizeljskem. Vsi smo tesno povezani s to lepo bizeljsko zemljo. Tu smo preživeli veliko časa, postopno gradili podjetje in zato je to del nas. Tako kot to ostaja tudi Ljubljana – z našimi prijatelji, z gledališčem, z druženji …« pojasni glava družine, agronom z magisterijem Janez Istenič.
Oba z ženo sta bila odlična športnika. Njune oči, kot Janez romantično pove, so se srečale na košarkarski tekmi Olimpija:Ljubljana. Kasneje je prijatelja vprašal, kako ji je ime in nato ju je prijatelj tudi seznanil. Janez še pove, da je njegova žena igrala v prvi jugoslovanski ženski košarkarski ligi, bila pa je tudi dobra plavalka. Sicer pa je bil športnik tudi njen oče. Po končanem študiju telesne vzgoje pa je Mihela postala profesorica na Šubičevi gimnaziji.
Janez izhaja iz delavske družine, kot otrok pa je imel velike športne ambicije. Bil je telovadec, atlet, smučar in predvsem nogometaš. Aktivno je igral nogomet od svojega 14. do 28. leta. Bil je vratar v pri mladincih in članih NK Ljubljana; šest mesecev je bil tudi med profesionalci v Olimpiji, pred tem pa član mladinske nogometne državne reprezentance. Po diplomi na agronomiji leta 1963 pa se je moral odločiti med poklicno in športno kariero. Še pet let po diplomi je bil »resen« nogometaš, kasneje pa mu je bil nogomet le še za sprostitev in veselje. Usmeril se je v stroko, naredil tudi magisterij o penečih vinih in je ugleden in cenjen mednarodni ocenjevalec vin.
Tudi otroka sta živela s športom; Miha je bil član mladinske državne reprezentance v ragbiju, zdaj pa rad smuča, kolesari in igra košarko. Barbara pa tenis in je dobra smučarka, predvsem pa navdušena golfistka.

Zakaj penina?
»Bil sem zaposlen v podjetju Slovin, kjer so mi omogočili strokovno rast. Ker je bil naš direktor razgledan in širok človek in je vedel, kako je to področje urejeno v tujini, je bil dovzeten za novosti; tudi za t. im podjetniško iniciativo, ki pa je takrat veljala še skoraj za nekaj bogokletnega. Ker sem se kot vinar že poizkušal v tastovem vinogradu na Bizeljskem, so me sodelavci zatožili, da delam nekaj na svoje. Direktor pa tega ni vzel za slabo; češ, naj se uči na svojih napakah,« se spominja Janez. Strokovna potovanja v Nemčijo, Italijo in Francijo in Ameriko so mu odpirala obzorja, predvsem pa so ga očarala peneča vina. Vedel je, da v francoskih vinogradih, predvsem v pokrajini Champagne zori grozdje v podobnih razmerah in ima podobne lastnosti kot naše, še zlasti bizeljsko. Z ženo, kasneje pa tudi z otrokoma je rad prihajal v tastov vinograd, kjer se je srečeval z zemljo, z vzgojo trte, z občutki ponosa in sreče ob trgatvi. Lega, podnebje in trtni izbor na Bizeljskem dajejo idealno osnovo za dobro penino in tako je Janez Istenič ob trgatvi leta 1968 v tastovem vinogradu odbral najboljše grozdje in začel s penino, pridelano po klasični metodi.
Zdaj stalno zori v njihovi kleti od 300 tisoč do 500 tisoč steklenic penine.

Prva je bila Barbara
Nekaj od prvih sto steklenic še hranijo. »Za spomin« bodo zagotovo spravili vsaj eno ali dve, za preostalih nekaj pa čakajo na kak prav poseben družinski dogodek
Tako poseben, kot je bilo rojstvo hčerke Barbare, ko so potrgali grozdje za prvih sto steklenic njihove penine. »Kot bo ime otroku, tako se bo imenovalo vino,« je bil sklep. Rodila se je hčerka Barbara in tudi penina Barbara. Toda imela je že starejšega brata Miho, ki si je tudi zaželel penino s svojim imenom - njegovo ime nosi Isteničeva rdeča penina. Omeniti je treba tudi penino Michelle – po mamici in seveda, penino No1, to je bila številka vratarskega dresa Janeza Isteniča. Danes imajo 12 različnih penin in vsaka ima svojo zgodbo. »Dobro penino odlikuje zlatorumena barva, številni drobni mehurčki, ki se čim dlje dvigujejo, aroma, okus ... Razpon sega od zelo suhih pa vse do polsladkih penin. Poznavalci pa najbolj cenijo penine s svežim, nekoliko kiselkastim okusom. Verjetno pa zlasti ženskam ustreza njihova nežna aromatizirana pijača na osnovi penečega vina Desirée, pri kateri prevladuje aroma marelice; najnovejša pa je polsuha penina Desirée iz rumenega muškata.
Isteničevi poudarjajo, da so slovenske penine primerljive z dobrimi tujimi peninami. »Seveda imajo Francozi dolgo tradicijo, odlično znanje in nekatere druge pogoje, ki omogočajo vzgojiti tudi vrhunska peneča vina, kot je na primer šampanjec Dom Perignon, imenovan po slepem menihu, ki je leta 1662 postal 'oče šampanjca'. Njegove ravni ne dosega nihče drug. Je pa treba poudariti, da zahteva penina tudi posebne pogoje, da pridejo njene odlične lastnosti do polnega veljave. V optimalnih razmerah je Don Perinion zares nebeški,« pravi Janez Istenič.
Penina je nekoč obeleževala izjemne dogodke; danes pa je suha penina pijača, ki lahko spremlja celoten obed, saj se lepo poda k vsem vrstam hrane. Pri Isteničevih pa imajo poleg penin tudi mirna bizeljska vina in izjemen balzamični kis, ki ga pridelujejo po starem italijanskem postopku v lesenih sodčkih – zoreti mora najmanj šest let; njihov je star tudi že deset let. Sladko-kisel okus navdušuje gurmane in je tako zelo čislan, kot so njihove penine. »Nekoč so neveste, še zlasti v italijanski Modeni, prinesle k hiši za doto najmanj 20 let star balzamični kis,« pojasni Janez. Zdaj ga vnovič odkrivamo tudi pri nas.
Ta tema pa pogovor nujno odpelje tudi na področje kulinarike, ki je pri Isteničevih pestra; mama rada kuha tradicionalne jedi – od zelenjavnih juh do drugih domačih dobrot. Po okusu je mami blizu Miha, oče in Barbara pa sta navdušena nad mediteransko kuhinjo, hitro in enostavno – z veliko zelenjave in začimb.

Otroci in vnuki
Trije Mihovi otroci – starejša hči in dvojčka, ki sta v 14. letu, spremljajo delo na kmetiji, tako kot sta ob tem delu rasla Miha in Barbara. Barbara je nekoč, ko so starši delali v vinogradu, zdrsnila po blatnem hribu in pristala v grmovju nad cesto. Tam jo je, vso v solzah, našla vaščanka in se vprašala, kdo je »pozabil« tega otroka …
Barbara skrbi za trženje na tujih trgih ter vodi dopolnilno dejavnost na njihovi kmetiji; na leto obišče njihovo posestvo s kletjo do deset tisoč obiskovalcev, poseben poudarek pa pri Isteničevih velja stroki, s tem pa tudi izobraževalnim in ocenjevalnim vsebinam.
Miha pa je direktor podjetja Istenič. »Moji spomini so združeni v občutku, da so se prijatelji ob vikendih v Ljubljani zabavali, sam pa sem bil s starši na Bizeljskem, kjer nas je vedno čakalo delo. S tem sicer nisem bil obremenjen, čisto prost kot moji prijatelji  pa tudi nisem bil …« povzame Miha spomine na mladostniška leta. Hkrati pa pove, kako ga je znal oče motivirati in ga prepričati, da je ta način življenja dober, pravilen. »Ko smo ob prostih dnevih delali v vinogradu, je oče govoril, da zaslužimo dvojno – ker na ta dan ne zapravljamo, ampak ustvarjamo … Še zdaj, ko se moje delovne obveznosti pogosto potegnejo v nedeljo ali praznik, se spomnim te očetove misli.« Globoko se mu je vtisnila tudi očetova odločitev, da ne bo sodeloval v enem od časopisov, ki je predstavljal slovenske premožne družine. »Moj oče je takrat dejal, da dokler mora za zaslužek sam in vsa njegova družina trdo delati vsak dan, res ne sodi mednje«. Tudi Miha meni, da je bogatenje na nezdravih osnovah, bahavost in pomanjkanje klasičnih vrednot pahnilo svet v krizo.
Hvaležen je, da je skozi delo spoznaval stroko, podjetje. Meni, da bi vsak direktor moral začeti pri metli, temeljito spoznati postopke in predvsem imeti rad svoje delo in ljudi, s katerimi dela. Veliko ima načrtov; pravi, da se z očetom sicer vedno ne strinjata v vsem, se pa v družini vedno pogovorijo o vsem in se uskladijo.