Krošnjarji – trgovci na drobno
Še po drugi svetovni vojni so od hiše do hiše po našem podeželju hodili popotni krošnjarji, ki so prodajali drobne predmete za vsakdanjo rabo. Še več jih je bilo v prejšnjih časih, saj ima krošnjarstvo dolgo in pestro zgodovino.
V glavnem podeželani so nekoč govorili: »Takšne stvari se dobijo pri vsakem krošnjarju«. Krošnjarji so hodili peš od hiše do hiše, od vasi do vasi, otovorjeni z okornim nosilom, ki so mu rekli krošnja. Podobno krošnjo so uporabljali in je ponekod še v rabi v alpskem svetu, ko z njo na hrbtu prenašajo težje tovore za oskrbo planinskih postojank.
Krošnjarji so prodajali glavnike, ogledala, britve in britvice, brivske čopiče, milo, nože, strojčke za striženje las, vezalke, usnjene pasove ... Bili so zgovorni, prepričljivi trgovčiči. Gostobesednost in prijazen nasmeh sta pritegnila preprosto kmečko ljudstvo, da si je kupilo kako malenkost ali tudi kaj več.
Prvotni krošnjarji so bili pri nas predvsem Judje. Med prvo in drugo svetovno vojno so tovrstno trgovanje prevzeli posamezniki iz Knina in okolice. Rekli so jim Dalmatinci, znani pa so bili po sočnem preklinjanju. Krošnjarji so prodajali tudi tihotapsko blago (vžigalnike, kresilne kamenčke, saharin), zato so jih pogosto nadzorovali orožniki.
Dr. Bogo Grafenauer in Ljudmila Bras sta med drugim za potrebe Enciklopedije Slovenije proučevala vedenje o krošnjarstvu. Izbrskala sta, da se je krošnjarjenje začelo pojavljati okoli štirinajstega stoletja. Pisno je sprva omenjeno ribniško in kočevsko krošnjarstvo.
Krošnjarji so bili nekakšni zdomarji, dogodivščin željni romarji. Potovali so in trgovali na drobno po vseh nekdanjih avstrijskih deželah. Slovenski krošnjarji so morali znati nemško, če so se hoteli na Solnograško in v druge dežele.
Trdoživo krošnjarjenje Ribničanov
Krošnjarji so sprva prodajali v glavnem izdelke domače obrti, zlasti lesne in lončarske. Povpraševanje je bilo precejšnje tudi po olju, začimbah in celo zdravilih ter južnem sadju. Po prodaji slednjega so bili znani Kočevarji.
Ribniški suhorobarji so izdelovali škafe, ročne posode za vodo in vino, lesene žlice in kuhalnice, kuhinjske deske, cedila in še marsikaj drugega. Njihov najbolj znan izdelek pa so bile lesene žlice. Na leto so jih izdelali več sto tisoč. Kot je zapisano v knjigi Ljudska umetnost in obrt v Sloveniji, je vsak peti prebivalec Ribniške doline izdeloval tako imenovano suho robo.
Krošnjarji so si naložili sita, rešeta in druge ribniške izdelke v krošnjo. Bila je visoka in okorna, rekli pa so ji kanon. Niso potovali le na sever, trgovali so tudi na Hrvaškem, v Vojvodini, Istri in Dalmaciji, pa tudi na Češkem, Ogrskem, v Galiciji in Romuniji.
Po prvi svetovni vojni so tovrstno trgovanje nekoliko omejili, a svoje izdelke so vedno na veliko nosili na prodaj po Bosni, Srbiji, Črni gori. Kmalu pa so začeli v bližnje kraje voziti suho robo s konjskimi vpregami. Zanimiv je podatek, ki priča, da je pred drugo svetovno vojno po svetu še hodilo 360 Ribničanov s svojimi krošnjami.
Lončarji so svoje izdelke nekoč prodajali na sejmih. Belokranjci in Prekmurci so jih zamenjavali za žito in fižol. A najpogostejši način transporta lončevine na sejme je bilo tovorjenje v koših, ki so jih obesili na konjske hrbte. Čaše, manjše vrče, manjšo lončevino, kot so bile različne glinene piščali v obliki ptičev, petelinčkov, so krošnjarji zavili v slamo in jih zložili v krošnje, ki so jih previdno nosili na hrbtu. Tako so razveselili marsikaterega otroka z glineno žveglico. Vsak groš ali krajcar, ki si ga je krošnjar tako trdo zaslužil, je njemu in njegovi družini pomenil znosnejše življenje.
Trg je bil za mnoge lončarje zelo oddaljen. Tako so ribniški lončarji odhajali s konji ali vozovi do Trsta, na Hrvaško in v Istro, komendski celo na Tirolsko, na Gorenjsko pa so pogosto prihajali lončarji iz Rezije.
Nenapisane pravice
Brez reda tudi v krošnjarstvu ni šlo. Že od druge polovice šestnajstega stoletja se je uveljavilo pravilo, da je moral vsak zdomar za svoja potovanja imeti tudi pisno dovoljenje ustrezne oblasti , beleži zgodovinopisje. Takšno dovoljenje je v glavnem podeljeval zemljiški gospod.
Krošnjarji pa so imeli tudi svoja nenapisana pravila, ki so jih spoštovali in so se dedovala iz roda v rod. Vsak krošnjar je imel svoje območje. Nasledil ga je sin ali kak bližnji sorodnik.
Skozi čas je tovrstno trgovanje vse bolj usihalo. Po drugi svetovni vojni ga je ovirala neugodna davčna politika. Za Ribničane so zadnja desetletja ostale krošnje le spomin na preteklost. Danes vozijo suhorobarji svoje izdelke na sejme s tovornjaki. Pogosto jih videvamo na tržnih dneh po vsej Sloveniji.
S svojstvenim krošnjarstvom so se ukvarjale tudi potovke ali tako imenovane jajčarice. To so bile kmečke ženske, ki so še po drugi svetovni vojni od kmetov odkupovale jajca, kokoši, piščance, smetano, sir. Blago so peš nosile na trg tudi v dvajset in več kilometrov oddaljena mesta. Za izkupiček so se jajčarice založile s sukancem, šivankami, iglami in drugimi drobnarijami, ki so jih po vrnitvi domov prodajale sovaščankam.