Nekdanje živahno mestece se je prelevilo v spalno naselje

Zgodbe | mar. '11

Na začetku prejšnjega stoletja, ko je nastal panoramski posnetek s trislikovne razglednice Višnje Gore, je bilo majhno mestece s starim gručastim jedrom na podolgovatem pomolu pod Starim gradom še nadvse živahno naselje, saj je skozenj vodila glavna cesta iz Ljubljane proti Karlovcu. Zato je v kraju cvetela obrt, dobro obiskani so bili številni sejmi, ki so se odvijali na Placu (Mestnem trgu), popotniki pa so imeli na voljo tudi šestnajst gostiln. Toda ko so po drugi svetovni vojni vse upravne funkcije (sodišče, notariat, davkarijo) prenesli v Grosuplje in leta 1957 zgradili avtocesto Ljubljana – Zagreb je kraj začel razvojno nazadovati in je danes ob dveh večjih podjetjih in nekaj obrtnikih predvsem spalno naselje.

Sedanja Višnja Gora je na tem mestu »šele« od sredine 15. stoletja, ko so se tržani zaradi turške nevarnosti iz bližnjega Starega trga, ki se v pisnih virih prvič omenja leta 1269, preselili na grič pod višenjskim gradom, cesar Friderik III. pa jim je leta 1478 podelil mestne pravice. Takrat so kraj obdali z obzidjem in obrambnimi stolpi ter tako uspešno kljubovali turškim vpadom. Od srednjeveške naselbine se je delno ohranilo obzidje in stolp ter razvaline nekdanjega gradu Višnja Gora (Weixelburg) gospodov Višnjegorskih iz 11. stoletja. Slednji, zdaj imenovan Stari grad, je  po izumrtju te rodbine v začetku 13. stoletja menjal številne lastnike, dokler ga niso leta 1631 kupili grofje Auerspergi, ga v 18. stoletju opustili in v dolini pod grajskim hribom leta 1778 zgradili nov dvorec. V mogočnem dvonadstropnem štiritraktnem poslopju, ki oklepa manjše dvorišče, s poudarjeno fasado v neoklasicističnem slogu in nizkim nadstropjem nad venčnim zidcem v višini strehe, je bila najprej rezidenca Turjačanov, nato deželno sodišče in državni uradi (glej spodnjo desno fotografijo na trislikovni razglednici), zdaj pa je v ponovno obnovljeni zgradbi vzgojno-izobraževalni zavod.

Gostilna in kmetija Pri Pajžbarju
A vrnimo se v čas nastanka omenjene stare razglednice, ko je bila v Višnji Gori »skoraj vsaka druga hiša gostilna«. Med njimi je bila tudi gostilna Marije Potokar, stare mame 75 – letnega upokojenega kmetijskega tehnika Staneta Potokarja, ki skrbno čuva ročno izpisano »koncesijo za izvrševanje krčmarske obrtnije v hiši 21 v Dednem Dolu« (kasneje Peščenik 25 in zdaj Cesta na Polževo 10 v Višnji Gori). »Na osnovi te koncesije, ki jo je 24. maja 1901 izdal cesarsko-kraljevi okrajni glavar v Litiji, so v gostilni 'Pri Pajžbarju', kakor se je (po pajžbi – grajski sušilnici za sadje) po domače reklo naši domačiji, nahajajoči ob desnem robu panoramske fotografije, smeli: 'tujce pod streho jemati; jedila na prodaj imeti; točiti vino, pivo in sadjevec; točiti in na drobno prodajati žgane opojne pijače; prodajati kavo, čaj in druge gorke pijače in krepčila'. Stara mama je gostilno vodila do leta 1927, nakar sta jo prevzela moja starša, oče Janez in mama Marija ter jo imela do druge svetovne vojne, po njej pa le še kmetijo. Posebnost te gostilne je bila tudi uta na prednji strani hiše, pod katero je tekel potok Pregeljščica, v kateri so skozi odprtino v podu hladili pivo.«
Poleg Potokarjeve je bila zunaj mesta tudi gostilna Mihaela Omahna, ki je imel še trgovino z mešanim blagom, za katero je veljalo, »da si v njej dobil vse razen ptičjega mleka«, ter glavno zalogo tobaka za celoten okraj. Obenem je bil kar 26 let dedendolski župan in založnik mnogih razglednic Višnje Gore in okoliških krajev; med drugim tudi trislikovne razglednice s podobo njegove trgovine na spodnji levi sličici. (Ob tem velja pojasniti, da je bilo do leta 1933 širše višenjsko območje upravno razdeljeno na pet občin: Višnja Gora, Dedni Dol, Draga, Leskovec in Kriška vas.)  
»Na panoramski upodobitvi Višnje Gore izstopata župnijska cerkev sv. Tilna s pokopališčem (v ospredju) in podružnična cerkev sv. Ane v starem mestnem jedru, vmes pa sta speljani avtocesta in železniška proga Ljubljana – Novo mesto,« se vrne k razglednici naš sogovornik in pristavi, da je ob desnem robu zgornje fotografije, na Peščeniku, videti tudi vogal Baronovega gradu, redkeje imenovanega tudi Codellijev grad ali Višnje ali Turn ali Tauffererjev grad ali Schloss Weixelbach. Plajžbarjev Stane se spominja, kako so tedaj tudi ves gozd, ki so mu rekli Baronov boršt, in travniki, na katerih je pozneje zraslo Baronovo naselje individualnih hiš, na desni polovici slike pripadali graščini.

Baronov grad obiskovali ljubljanski imenitneži
»Mi smo bili prvi sosedje Baronovih, zato sem se kot otrok velikokrat igral z otroci z gradu, katerih starši so bili zaposleni na gradu. Ko sem se rodil, je še živela baronica Rozalija Codelli (umrla je leta 1938), ki je sicer bolj slabo govorila slovensko, vendar je bila nadvse prijazna gospa, ki je poskrbela, da smo otroci za vsake praznike dobili darila ali da so ob obiranju v grajskem sadovnjaku mojemu očetu vselej prinesli košaro jabolk. Pri nas doma smo imeli tudi konje in oče je kosil obsežne grajske zamočvirjene travnike, v zameno pa je Baronovim zvozil na grad vse pridelke z njiv; pozimi pa tudi led, ki so ga lomili v teh močvirjih za grajsko ledenico. Za obsežno posestvo so zelo lepo skrbeli. Ne le za velik park pred gradom, ki so ga krasile številne ciprese in se je razprostiral v treh terasah, ograjen z gabrovo živo mejo, marveč so bili tudi okoliški gozdovi zgledno vzdrževani. Ob vhodu na grajsko posestvo pa sta stali dve mogočni smreki. Na gradu sem se prvič srečal z raznimi kmetijskimi stroji, denimo z luščilnikom za koruzo, saj smo pri luščenju sodelovali tudi otroci,« odstira drobce iz življenja na Baronovem gradu Stane Potokar in pravi, da so Codellijevi iz svojega gradu na Kodeljevem v Ljubljani v Višnjo Goro prihajali zlasti v poletnem času, na gradu pa so stalno živeli oskrbniki, najprej je bil to Jančar, za njim  pa Normali. Pogosto pa so jih obiskovali ljubljanski imenitneži, ki so tu ostajali tudi daljši čas.
Grad na Peščeniku so v začetku 16. stoletja pozidali plemeniti Galli, nakar je zamenjal več lastnikov, nazadnje, leta 1664 pa ga je kupil baron Mihael Taufferer. Ta nemška plemiška rodbina je graščino v 19. stoletju predelala v lepo štiritraktno dvonadstropno stavbo z majhnim notranjim dvoriščem in jo posedovala vse do leta 1943, ko so jo požgali partizani. Dvorec je let 1891 podedovala baronica Rozalija Taufferer, od leta 1873 poročena z baronom Carlom Codellijem, ki pa je zaradi jetike že po petih letih umrl, tako da je bila šestdeset let vdova s tremi otroki: hčerama Myriam in Julijo ter sinom Antonom Codellijem. Slednjega, po mnenju zgodovinarja Sandija Sitarja najbolj plodnega izumitelja na Slovenskem doslej, si je Stane Potokar še posebej dobro zapomnil, saj je pogosto prihajal v Višnjo Goro in se sprehajal po njeni okolici. »Tako se je večkrat ustavil pri mojem očetu in občudoval njegove konje. Govoril je lepo slovensko in bil nadvse prijazen gospod. Običajno je bil oblečen v rjave pumparice, dokolenke in visoke čevlje ter zgoraj srajco, v rokah pa je imel zmeraj bajalico,« pripoveduje zagnan Višnjan ob pogledovanju na petslikovno razglednico s podobami Baronovega gradu in njegove notranjščine. Na koncu doda, da si skupaj s sinom Marjanom Potokarjem, ravnateljem OŠ Stična in zavzetim raziskovalcem lokalne zgodovine (tudi obe tokrat objavljeni razglednici sta iz njegove zbirke) na vso moč želita, da bi Višnja Gora v okviru obnove starega mestnega trga čim prej dobila tudi ustrezne muzejske prostore; denimo v nekdanji, leta 1906 zgrajeni šoli, ki že nekaj časa klavrno propada.