Naše babice in dedki, knjige in še kaj
Učenci lanskega 5. c iz Osnovne šole Valentin Vodnika v Ljubljani so zapisali svoje spomine na branje s starimi starši, učiteljica Tatjana Furjan pa jih je prepisala in nastala je lična knjižica Naše babice in dedki, knjige in še kaj. Ob tem jim je zapisala lepo spodbudo: »Moja želja za vse otroke in njihove odrasle: BERITE, BERITE. SI. JIM. Na knjižnih policah čakajo gore knjig, da jih dobijo v roke radovedni mali in veliki ljudje in si z njihovo vsebino obogatijo besedišče, znanje in življenje.«
Čeprav so čisto vsi zapisi zanimivi in prisrčni, jih lahko objavimo le nekaj ...
Nekega dne sva z babico imeli bralni dan. Pridružili so se tudi: dedi, Matic in Petra. Babi ima veliko knjig, zato smo to stvar izpeljali odlično in enostavno. Prinesli smo še svoje najljubše knjige in tudi nekaj knjig iz knjižnice, ki jih ni prebral še nihče od nas – da bi bilo bolj zanimivo. Začelo se je, ko smo se odločili za prvo knjigo ...
Bila je Marco Polo, takoj za njo Kitajske bajke, nato Belokranjske pripovedke in Kitajske legende o bogovih. Sledil je počitek. Šli smo okoli koseškega bajerja. Nato smo pojedli sladoled in se zopet zapodili v knjige. Na vrsti je bil Moj prijatelj Piki Jakob, Robin Hood ter Šmis in Pis. Ta dan mi je bil najboljši. Še bi ga ponovila. Ker nekateri starejši ljudje ne marajo branja, me je čudilo, saj moja babi rada bere, kar drži tudi zame.
Katja Likar
Nekega dne smo se z družino odpravili k babici. Ko smo prispeli, smo najprej pojedli kosilo, nato pa mi je babi rekla: »Ti pokažem eno zanimivo knjigo, ki sem jo dobila od tvoje sestrične.«
Ko mi je pokazala to knjigo, se mi je zdela zelo debela in zanimiva. Povedala mi je tudi, da je ta knjiga zelo stara in da je zelo starejša od nje. Ko sem jo odprl, nisem nič razbral iz nje. Na polici pa je bilo še veliko zanimivih knjig. Ko nam je učiteljica rekla, naj v šolo prinesemo bolj stare stvari, sem se spomnil na to knjigo in jo odnesel v šolo. Vsem je bila zelo zanimiva. V njej so različne pravljice. Žal ne vem njenega naslova, ker je preveč stara in se naslova ne vidi dobro. Bližal se je večer. Odločili smo se, da bomo prespali pri babici. Ko sva šla spat, sem jo vprašal, če mi lahko za lahko noč pove eno izmed pravljic iz knjige, ki mi jo je pokazala. Ko mi jo je govorila, sem v miru lepo zaspal. Doživel sem res lep dan. Upam, da ga bom še kdaj. Veste, iz knjig se lahko zelo veliko naučimo. Z družino smo vsi veseli odšli domov. Nikoli nisem vedel, da je lahko knjiga starejša od babice.
Luka Konjar
Ko sem prišla tistega dne k moji babici in dedku, ki ju kličem Dedo in Dada, sem bila bralno razpoložena. Saj smo v šoli zadnjo uro brali iz Berila.
Dedo je odšel v trgovino, z Dado pa sva sedli za mizo v kuhinji in se igrali remi. Na robu mize je bila knjiga Kdo je napravil Vidku srajčico. Ko sva se naveličali kart, je predlagala, da bi jo malo prebrali, saj sem znala brati velike tiskane črke. Najprej mi jo je prebrala ona, nato pa sem jo prijela v roke jaz. Začetek mi ni šel najbolje, a seveda nisem odnehala. Dada mi je predlagala, naj knjigo pojem, ne berem. Kar sem prebrala, sem zapela. Tako sem pela in pela in pripela do konca knjige. Najboljša oseba mi je bil rak, ki je Vidku razrezal blago. Saj je bil tak, kot Živa, moja mlajša sestrica. Prišli sta Živa in moja mami. Knjigo sem obema še enkrat zelo lepo prebrala. Obe sta bili navdušeni. Za vrati je poslušal tudi Deda. Nase sem bila ponosna, saj sem sama prebrala prvo knjigo.
Pia Peceli
Moji babici je ime Milka. Do tretjega leta me je ona čuvala, da je moja mami lahko hodila v službo. Jaz zelo rada jem žgančke, vendar morajo biti beli. In seveda najboljše naredi babi.
Pred približno devetimi leti, ko sem bila stara dve ali tri, mi je babi kupila knjigo z naslovom Kaj če? Prišla je k meni domov in mi skuhala žgančke. Tako kot vedno sem jih metala čez ramo. To je zgledalo tako, da sem jih jedla z roko. Enega sem pojedla, drugega pa vrgla čez ramo, včasih celo čez balkon. Tisti dan sem jedla žgančke in jogurt, Milka pa mi je brala knjigo. Žganček sem vrgla v knjigo in zdelo se mi je tako zabavno, da sem prijela skledo in jo vrgla v knjigo Kaj če? Potem pa je nastal problem. Knjiga je bila čisto mastna in postala je mastna jogurtova knjiga. Milka je imela kup dela s pospravljanjem črepinj, brisanjem jogurta in morala se je stuširati. Jaz pa sem morala spat.
Naslednji dan sva kupili novo knjigo in prebrali sva jo v knjigarni. Najslabše je bilo, da tisti dan nisem dobila žgančkov, ker so me kaznovali. Obe pa sva ugotovili, da knjiga, žganci in jogurt ne sodijo skupaj.
Liza Lap
Pred približno petimi leti sva z babico zelo rada prebirala knjige o živalih, najraje pa sem imel knjigo o dinozavrih. Druge so bile o gozdnih, vodnih in še drugih živalih.
Zelo rada sva prebirala zanimivosti. Na primer: neki dinozaver je imel 2000 zob ... Dinozavri so mi bili zelo všeč. Pogosto sem gledal oblike, živali in zobe. Zelo všeč mi je bil nojevec, saj je čisto tak kot noj. Vsakič sem te knjige bral na mizi v kuhinji. Pri knjigi o gozdnih živalih mi je bil najbolj všeč ptič tukan. Veliko sem gledal, odkod te živali prihajajo. Počasi sem začel brati sam. Z babico sva se smejala smešnim oblikam in obrazom živali. Knjige sem bral, ko nisem imel kaj za delati. Velikokrat sva se z babico igrala stare igre.
Rad imam te knjige, čeprav jih že dolgo nisem odprl.
Andraž Sever
Ko je bil moj dedek še majhen, se je odločil, da bo sam napisal knjigo o sebi. Začel je pisati, lepiti slike in z leti je knjiga postajala vse večja in lepša. Zdaj, ko je star petdeset let, jo še vedno piše.
Lanske poletne počitnice se je moj dedek odločil, da meni in moji babici prebere, kar je napisal v vseh teh letih. Sedli sva na stol in tiho poslušali njegovo branje. Bilo nama je zelo zanimivo, ker nama je bral svoje zgodbe iz otroštva in ko se je poročil z babico. Na koncu nama je pokazal še slike, ki so bile večinoma črno bele, le nekaj je bilo barvnih, a so bile vseeno zanimive. Najbolj mi je bilo všeč, ko je bral o norčijah, ki jih je naredil, ko je bil mlad mulec in tudi o njegovih sorodnikih, ki jih sploh ne poznam. Babica je rekla, da bo naprej bral drug dan, zdaj pa bo šla kuhat kosilo. Nisem se strinjala, ker je bilo ravno najbolj zanimivo, a vseeno babica ni popustila. Drug dan je dedek bral naprej. Ni mi bilo več tako zanimivo, ker nisem več vedela, o čem se sploh gre.
Bilo mi je zelo všeč. Upam, da mi bo dedek prebral nadaljevanje, ko ga bo napisal.
Lorina Kastelic
Pred kakšnim mesecem sem šel z babico v knjigarno Mladinska knjiga v centru mesta Ljubljana. Ko sva vstopila, sva najprej na levi strani zagledala police z zvezki in šolskimi potrebščinami, na desni pa nekaj podobnega kot knjigarno s knjigami, ki so pred kratkim izšle. Nasproti so bile stopnice, ki so vodile v zgornje nadstropje. Tam je bila knjigarna.
Ko sva se povzpela po stopnicah navzgor, sva zavila na levo, kjer je bil prostor za otroke. Tam je bilo kar veliko knjig za tako majhen prostor, kakršen je bil ta. Šel sem do knjig, ki so bile za malo starejše. Na hitro sem jih nekaj prelistal in končno naletel na knjigo, ki mi je bila všeč. Vprašal sem, če jo lahko kupiva. Babica je privolila. Odšla sva do blagajne. Tam je stala prijazna prodajalka. Blagajna je bila v prostoru za starejše. Ko sva odšla, sva šla še v Namo, kjer sva kupila kumare, paradižnik ter kruh. Doma sem knjigo začel brati.
Bila mi je zelo všeč. Upam, da mi bosta babica ali dedek kupila še kakšno knjigo.
Ožbej Bedič
