Kot vsi odhajam v pokoj z mešani občutki

Dobro je vedeti | mar. '11

Dolgoletni generalni direktor ZPIZ Slovenije Janez Prijatelj tudi po upokojitvi spremlja zaplete pri sprejemanju zdajšnje pokojninske reforme, za katero meni, da se preveč odmika čas njene uveljavitve. Sicer pa odkrito priznava, da je komaj čakal, da se bo po zahtevni aktivni dobi lahko bolj posvetil otrokom, zdravju in hišici sredi dolenjskih vinogradov.

Nekaj manj kot 35 let ste bili zaposleni na slovenskem pokojninskem zavodu; od tega ste ga slabih 27 let tudi vodili in bili generalni direktor. S kakšnimi občutki zapuščate službo, v kateri ste preživeli skoraj vso delovno dobo?
Organiziranost in naziv izvajalca zavarovanja sta se v teh letih večkrat spremenila. Temu ustrezno sem bil v nekdanji Skupnosti PIZ v SRS vodja in direktor strokovne službe, nato generalni direktor skupnosti in novega zavoda. Zadnjih šest let pa sem bil svetovalec ter tako nekoliko manj izpostavljen in sem se lahko primerno pripravil na upokojitev.
V zdajšnjih turbulentnih razmerah, v katerih se zdi, da je vsak proti vsakomur in da so vsi proti vsem, sem na koncu celo komaj čakal, da se po res zahtevni aktivni dobi bolj posvetim sinovoma, vnuku in zdravju, že načetemu od vplivov dolgoletnega permanentnega stresa. Vseeno pa tako kot večina novih upokojencev z mešanimi občutki zapuščam službo. Zavedam se, da so vsakdanje službene obveznosti  končane in je poslej le od mene odvisno, kako bom ohranjal in še krepil zlasti tiste dejavnosti, ki jih imam rad in zanje prej ni bilo časa. Odhajam pa iz dobrega kolektiva, v katerem smo imeli vedno, tudi pod novim vodstvom, zelo korektne medsebojne odnose. Med sodelavci sem se res dobro počutil in jih bom pogrešal.

Katero obdobje med letoma 1976 in 2011 je bilo za vas najtežje?
Zaradi velikih družbenih, ekonomskih in političnih sprememb je bilo prav vsako obdobje težko. Tudi pokojninski sistem je bil v nasprotju s svojo dolgoročno naravo ves čas na prepihu in podvržen stalnim zakonskim spremembam, ki so zdaj širile, drugič spet krčile pravice. Poleg tega smo se morali v času finančnih primanjkljajev, zlasti v obdobju 1996 - 2005 stalno bojevati za njihovo odpravo in finančno konsolidacijo sistema.
Najtežji pa je bil začetek, ko sem se kot mlad pravnik iz pravosodja zaposlil kot deficitarni kader v tedanji skupnosti, da bi tako rešil svoj stanovanjski problem. S tem sem delovno področje kazenskega prava zamenjal s pokojninskim zavarovanjem ter nato zelo hitro, morda prehitro napredoval s strokovnega na vodilno delovno mesto. Ni bilo lahko tudi ob reelekcijah 2000 in 2005, ko je vlada skupščini zavoda odrekla soglasje k imenovanju; pa tudi zadnjih šest let javne anonimnosti ni bilo kdove kako prijetnih.

Če pokojninske reforme, v katerih ste bili udeleženi, primerjate z zdajšnjo, katera je bila najbolj korenita; po čem se prejšnje reforme najbolj  razlikujejo od zdajšnje?
Vsaka reforma je bila po svoje korenita, uveljavljala pa se je postopno. Taka je bila reforma 1982, ki je uresničevala načelo t. i. minulega dela, širila pravice ter izboljšala standard upokojencev; taka je bila reforma 1992, ki je uzakonila prvi povsem slovenski pokojninski sistem in zaostrila upokojitvene pogoje. Korenita pa je bila tudi reforma 1999, ki je prilagajala pravice in pogoje slabim demografskim ter ekonomskim tokovom in uvedla dodatna zavarovanja. Korenita bo tudi ta reforma, pri katere snovanju pa nisem sodeloval. Reforme se torej med seboj razlikujejo že v izhodiščih in ciljih, ki pa so zaradi kompromisov, potrebnih v fazi sprejemanja, praviloma le stežka dosegljivi.
Izkazalo se je, da je bila za sprejem take ali drugačne reforme vedno odločilna priprava ustrezne taktike sprejemanja. Moj vtis je, da zdajšnja reforma v tem primeru bolj šepa od prejšnjih, svoje pa so dodale tudi krizne razmere. Pogajanja se mi zdijo obojestransko pretrda, vztrajanje le pri svojem prav ni produktivno, katastrofični scenariji in grožnje s sesutjem sistema pa celo kontraproduktivni. V ta sklop sodijo tudi nekatere uničujoče kritike zdajšnjega sistema in njegovega uresničevanja ter leporečni pozivi na zavest, da gradimo sistem za mlade, ki bi sicer ne imeli (takih) pokojnin. Vse to v kriznih časih ne daje pričakovanega odziva, slabe zaposlitvene možnosti in hkratne omejitve usklajevanja pokojnin pa zbujajo strah za preživetje že danes. Čas uveljavitve reforme se tako spet preveč odmika

V kolikšni meri se je v teh nepolnih štirih desetletjih spremenil položaj slovenskega upokojenca?
Spremembe so stalne in v obe smeri, pri čemer so za upokojence boleče zlasti v zadnjem času, ko že nekaj let pada vrednost pokojnin v primerjavi s plačami. Prav zaradi tega je toliko debat o sistemu usklajevanja pokojnin, ki je praktično edini institut, ki ohranja višino pokojnine, podobno vrednosti, kot jo je imela ob odmeri – pa tudi ta po zadnji reformi ni več tako ugodna kot poprej. Sicer pa je bilo za upokojence idealno prehodno obdobje po reformi 1982, ko so se nekaj časa pokojnine sproti usklajevale s plačami in dosledno tudi s poračuni za nazaj, relativno ugodna pa je bila tudi odmera pokojnin. Vendar, tako kot zadnja leta pokojnine že preveč padajo, tako so v tistem obdobju dosegale objektivno previsoko raven.

V obdobju, ko ste vodili zavod, se je zamenjalo osem slovenskih vlad in devet resornih ministrov. Kako ste sodelovali z njimi? So upoštevali pobude zavoda?
Z vsemi sem relativno dobro sodeloval. Dobre spomine pa imam, čeprav velikokrat nismo soglašali, zlasti na čase Dušana Šinigoja, Borisa Frleca, Petra Toša, Matije Malešiča, Mirana Kalčiča, Toneta Ropa, Jožice Puhar, Rine Klinar in Vlada Dimovskega, da ne omenjam še vrste državnih sekretarjev in drugih uslužbencev, ki so skrbeli za to področje. Ker po letu 1992 celotno zavarovanje ureja zakon, je vlada v bistvu sama kreirala sistem in je bolj kot nam sledila pobudam socialnih partnerjev ter mnenjem svojih ali zunanjih strokovnjakov, zlasti ekonomistov. Tudi mi smo pri tem sodelovali, upoštevane pa so bile zlasti tiste pripombe zavoda, ki jih je posredoval zavod kot prihodnji uresničevalec predvidenih sprememb.

Na katero pobudo zavoda, ki jo je zakonodajalec sprejel, ste najbolj ponosni?
Ne vem, ali je beseda ponosen prava! Po stalnih prepirih zavoljo financ, značilnih za prejšnja obdobja, pa lahko vendarle posebej omenim oblikovanje zakonskih členov, po katerih država sofinancira zavarovanje, ter členov, ki dajejo zavodu jamstvo države za morebitna manjkajoča sredstva ter za zagotavljanje zavodove vsakokratne likvidnosti. Za ta določila smo se morali bojevati potem, ko je bil proti naši volji uveden prispevek, ki ga mora zavod kot kvazi delodajalec plačevati za zdravstveno varstvo upokojencev in znaša več kot 7 odstotkov vseh odhodkov; ko je bil odpravljen rezervni sklad zavoda, še posebej pa, ko je bila leta 1996 z zakonom drastično znižana prispevna stopnja delodajalcev. Vse to je ob zakonsko zagotovljenih pravicah uživalcem v obdobju do leta 2005 povzročalo, da je zavod posloval z izgubo. Ta je bila prva leta izredno visoka, nato pa je država na naše vztrajne pobude, ki so se vrstile ob vseh finančnih načrtih in so bile nato tudi glavni cilj razvojnega programa, po letu 2000 postopno izpeljala program odprave primanjkljaja. To se je uresničilo celo dve leti pred predvidenim rokom, a neposredno potem, ko mi je potekel zadnji mandat, to je v času generalnega direktorja Papeža, finančnega ministra  Bajuka in predsednika vlade Janše.

Je bilo v vašem obdobju kadarkoli ogroženo izplačilo pokojnin? Kako vam ves ta čas uspelo ohranjati stabilnost pokojninske blagajne?
Nikoli! Doslej v Sloveniji na to še pomislili nismo! Je pa tudi res, da smo v  obdobju primanjkljajev praktično vsak mesec trepetali, ali nam bo uspelo pravočasno zbrati potrebna sredstva za izplačilo pokojnin ter drugih obveznosti. Takrat je bil zavod večkrat prepuščen samemu sebi in se je moral zadolževati v bančnem sistemu, ki pa tudi ni imel vedno dovolj sredstev. Zato je bilo večkrat zelo napeto vse do izplačilnega dne. Ko je že res gorelo, so na alarm, ki pa ga nismo obešali na veliki zvon in zanj javnost ni vedela, vedno odločno reagirali takratni predsedniki in ministri. Tako smo na koncu zagotovili, da izplačilo ni bilo nikoli ogroženo, vse obveznosti pa smo vedno izpolnjevali pravočasno in v predpisanih višinah. Vsa leta pa smo tudi opozarjali, da je tako stanje povsem nepotrebno, drago in škodljivo; k rešitvi problema pa je veliko pripomogla tudi vzpostavitev enotnega zakladniškega računa ter korektno likvidnostno sodelovanje v okviru državne zakladnice.

Katere so za vas najdragocenejše izkušnje, pridobljene pri delu v tem relativno dolgem obdobju?
Teh je toliko, da je najpomembnejše težko izluščiti. Vsekakor pa sem tudi sam izkusil, da se ne izplača sprejeti izpostavljenega položaja „prvega moža“. Slovenci smo pač taki, da iz igre radi izločamo vse, ki štrlijo iz povprečja. Iščemo njihove napake, lepimo jim etikete in podobno. Ko so me pred mnogimi leti prepričali, sem bil mlad in naiven. Če bi lahko vrnil čas nazaj, bi raje ostal le strokovnjak, navaden uslužbenec.