Kalejdoskop vrtnih čebulic

Kalejdoskop vrtnih čebulic

Prosti čas | mar. '11

Zima gre nezadržno proti koncu in vsak dan ponuja novo podobo - kot bi zrli skozi kukalo neprestano spreminjajoče se kalejdoskopske podobe. Še vedno nam delajo družbo sobnice, nekatere s posebnimi zahtevami, a posebneže najdemo tudi med vrtnimi grmovnicami. Med vsemi so seveda najbolj neučakane vrtne čebulnice. Zares, pravi pomladni kalejdoskop …

Le malo splošne botanične razgledanosti je dovolj, da na vprašanje - zakaj prav čebulnice - najdemo odgovor: gomoljčki in čebulice, ki zmorejo preživeti naš mraz, so si v podzemeljskih shrambah minulo poletje nakopičile energijo, da lahko pomladi zacvetijo prej kot mnoge druge zelike. Ozimiko ali jarico (Eranthis hyemalis) smo v naši reviji že predstavili in po pravici to gomoljnico cenimo tudi zunaj njene prvotne sredozemske domovine. Tudi žafrani imajo v tleh gomoljčke, čeprav so čebulasto sploščeni. Podobno je z zlaticami in vetrnicami, ki pa niso vse zanesljivo prezimno trdne. Vse drugo pa so čebulnice in od domačih neučakancev sploh ne smemo pozabiti malega in velikega zvončka, ki sta enako lepa v naravi in kot vrtna priseljenca. Podobno velja za dvolistno morsko čebulico (Scilla bifolia), ki se s semeni kar sama množi v obsežne skupinice. Nekoliko počasneje se razraščajo sorte, ki jih prištevamo med mrežaste perunike, a tudi s temi imam dobre izkušnje. Svoje ime imajo zaradi mrežastega ovoja iz plutastih vlaken okoli čebulic, sicer pa so trpežne in nezahtevne. Med posebno priporočljivimi sortami je vijolično cvetoča 'George', torej Jure po naše. Ime ima po mojem prijatelju, vodji botaničnega vrta v Sanktpeterburgu, v resnici pa je križanec dveh vrst, Iris histrioides major x I. reticulata 'J. S. Dijt'. Ob cvetenju ima še prav malo listja, ki komaj s konicami prikuka na svetlo, pozneje pa se razpotegne in pametno je, če ga pustimo po naravni poti porumeneti proti koncu pomladi. Enako robustna in hvaležna je podobna skrižanka z imenom 'Katharine Hodgkin', ki ima svoje poreklo v I. winogradowi in I. histrioides. Na mojem vrtu, od koder je posnetek, bo to že njena četrta pomlad - vedno na istem mestu in brez presajanja! Nekako samo po sebi se razume, da vse pomladi cvetoče čebulnice in gomoljnice sadimo jeseni, da izkoristijo zimo za rast korenin.

Kalmije, sleči in azaleje
Same paradne grmovnice za domači vrt! Njihova lepota nas premami v cvetju, delno pa se dekorativnost ohranja tudi z zimzelenim listjem. Sami prišleki so to in čisto vse jim pri nas, pod apneniškimi Alpami pač ni všeč. Sleči in azaleje sicer sodijo v isti botanični rod (Rhododendron), ki je razdeljen na nekaj sekcij z mnogo vrstami. Ponavadi rečemo, da imajo sleči čvrsto zimzeleno listje z usnjeno povrhnjico, azaleje pa se odevajo v nežnejše in manjše liste, ki jeseni večinoma odpadejo. Rod kalmij ima podobno kot vsi sleči čašaste cvetove, združene v kobulasta socvetja, toda vsak njihov cvetek je veliko manjši kot cvet rododendrona. Če vemo, da večina slečev in azalej izvira iz Azije, velja, da so kalmije, ki so doma v Ameriki. V naravi so to lahko tri ali več metrov visoki grmi, pri nas pa je že meter visok grm nekaj posebnega. Izhodišče vrtnim sortam sta predvsem ozkolistna in širokolistna kalmija (Kalmia angustifolia, K. latifolia), cvetje pa je spremenljivo - od skoraj belega do močno rožnatega. Izrazitejša dvobarvnost se napoveduje z novimi sortami, ki bodo na voljo v naslednjih letih, zdaj pa so še skrivnost tkivnih laboratorijev. Ameriškim žlahtniteljem pri tem krepko konkurirajo mnogi kolegi na Stari celini. Ker so to vresovke, seveda potrebujejo kislo rastišče. Zimzeleno listje dobro prenaša mraz, a zato morajo biti rastline pozimi zavarovane pred soncem in izsušitvijo. V nasprotju z omenjenimi grmovnicami pa vsaj glede kislosti tal nimajo posebnih zahtev vse okrasne češnje, trikrpi mandljevec in okrasne jablane, ki bodo tudi kmalu sezonska vrtna privlačnost. Pri njih nam je ponavadi malo mar za plodove, če jih sploh dočakamo, saj so najpomembnejši po vejicah bogato nanizani cvetovi.

Trpežne ananasovke

Tudi bromelijevke jim rečemo (Bromeliaceae); vrsta, ki daje delikatesne ananasove plodove pa je z nekaterimi sortami tudi pomembna okrasna rastlina. Zanesljivo pa so mnogo bolj razširjene vrste in sorte brez omembe vrednih plodov, ki pripadajo rodovom guzmanij, bilbergij, neoregelij, tilandzij in vrizej (Guzmania, Bilbergia, Neoregelium, Tilandsia, Vriesea). Vse to najdemo v cvetličarski ponudbi, svoje naravno izhodišče pa imajo rastline v tropskih gozdovih, kjer so kot priraslike v rogovilah in po razpokani drevesni skorji nadvse hvaležne za praviloma vsakodnevne deževne zalivke. Rastline s krožno somerno zgrajeno listno rožico rastejo, dokler iz sredine ne požene privlačno obarvano socvetje. Po cvetenju listna rozeta odmre, vendar se z novimi poganjki ob strani ohranja pri življenju. Te »mladičke« v primerni starosti odtrgamo in posadimo kot samostojne rastline v humusni substrat. Ananasovke nimajo ravno krepkih korenin in v naravi se v grlu lijakasto postavljenih listov nabira deževnica, ki jo rastline vsrkavajo skozi liste. Tudi v stanovanju skrbimo, da je tam vedno lužica mehke vode, z gnojenjem pa smo prav previdni, saj morajo biti zelo rahle hranilne raztopine brez kalcija.
V hladnem delu leta so ananasovke trpežne sobnice, a poleti se bodo kot priraslike skoraj brez izjeme dobro počutile v vlažni vrtni senci, pa naj jih posadimo lonček z rahlim šotno-igličastim substratom in postavimo na tla ali pa jih s posodo vred obesimo v drevesno krošnjo. V ta namen morda žrtvujemo primerno pleteno košarico, lahko si obešanko naredimo iz žičnega pletiva ali v nekakšno gnezdece sestavimo lesene letvice ali šibje. Posebno ugodno pa na neposredno okolje deluje oblaganje prsti in posod z mahom, ki ga pogosto vlažimo.

Kakteje in pomlad
Za vse kaktuse, ki so botanična pripadnost in ne sozvočnica za sočnice kar vsevprek, je zima čas mirovanja. V rasti so se ustavili, svojo povrhnjico so skrmežljavili in nagubali, vode ni od nikoder, toplota okolice je že zdavnaj preteklost in svetlobe je še malo. Res je, da so nekatere vrste kaktej doma v mrzlih in celo zasneženih predelih, a tudi tiste iz toplejših krajev imajo svoj čas počitka. To je čakanje na pogosto redke dežne kaplje, ki jih prebudijo v življenje. Cvet je potreben za nadaljevanje vrste tudi pri kaktusih in zbiratelj vrtnarske lepote je pristavil svoj lonček le zaradi svoje estetsko nadgrajene zvedavosti.
Ko zdaj previdno prebujamo svoje bolj ali manj bodičaste oskrbovance v nov življenjski zagon, začnemo z rahlim pršenjem. Že po nekajkratnem rosenju se bo sivo-zelena povrhnjica obarvala nekoliko živahneje in tudi gubice se bodo izravnale. Tako lahko kmalu opazimo zametke cvetov, ki so vse večji in se nazadnje odprejo. Načeloma se tako vedejo tudi najbolj muhaste vrste, a manj izkušenim in začetnikom je vendar varneje priporočiti kaj takega, kot je silvestrov pritličnik (Lobivia silvestrii), katero od rebucij (Rebutia) ali bradavičark (Mammilaria). Med členarji po podobnem mirovanju zdaj zacveti velikonočni kaktus, odcveteli božični kaktusi pa so si že oddahnili in ob postopnem zalivanju in gnojenju začenjajo odganjati nove členke.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media