Povezovanje v skupnosti je dragoceno

Povezovanje v skupnosti je dragoceno

Zgodbemarec '11

Branka Knific je svojo profesionalno pot začela v centru za socialno delo. Tisto, kar je v svojem poklicu socialne delavke zares iskala in je bilo povezano z vprašanjem, kako učinkovito sodelovati z ljudmi v stiski, je našla na seminarjih, izobraževanju, ki ga je organiziral in vodil pokojni psihiater dr. Janez Rugelj. To je potem razvijala naprej v skupinah za samopomoč, na taborih ter pri drugem poklicnem in prostovoljnem delu. Je prostovoljka po srcu in duši.
Srečanje z njo na sedežu Jesenskega cveta iz Domžal, enega od medgeneracijskih društev, je bilo prisrčno, čeprav pogojeno tudi s časovno stisko: Branka Knific je po vseh teh letih dela iz ozadja končno prevzela izpostavljeno vlogo in postala predsednica Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije in tako, kot pravi sama, začasno spet preobremenila samo sebe.

Petindvajset let že delujete pri razvijanju prostovoljskega dela in še precej dlje časa ste zaposleni v centru za socialno delo. Kako bi predstavili svojo poklicno pot, čemu ste sledili, kam vas je vodilo?
Začela sem kot mlada socialna delavka in nikoli si nisem želela delati v centru za socialno delo. Zdelo se mi je namreč, da je tako delo zelo odtujeno ljudem; sebe sem si zato predstavljala drugje. Na koncu pa sem vendarle pristala prav tam in tu še vedno delam.
Po desetih letih dela sem ugotovila, da mi grozi nevarnost, da se razvijem v dobrega birokrata in slabo socialno delavko. Zdelo se mi je, da poznam ljudi po tem, kako zajetni so spisi o njih, vse sem znala spredalčkati. Zgrozila sem se nad tem spoznanjem in imelo me je, da bi pustila službo, saj tako nisem več hotela delati. Poleg tega sem videla, da otroke, ki so imeli težave v šoli ali v vedenju, nameščamo v vzgojne zavode. Tak otrok pa je samo najšibkejši člen v družini, ki prvi pokaže, da je v njej nekaj narobe. Namesto da bi se posvetili družini, smo otroka premeščali iz nje. To me je začelo zelo motiti. Nekoč sem se udeležila predavanja dr. Janeza Ruglja. Prvič sem videla strokovnjaka, ki je imel ob sebi zakonski par, nekoč v težavah, zdaj pa je pripovedoval o tem, kako ob delu v programu rešuje te težave. Odprl se mi je nov svet. Torej so družinski problemi rešljivi, pa čeprav so še tako zapleteni! Tudi sama sem si želela na podoben način delati z ljudmi. Dr. Rugelj je imel takrat seminarje za strokovnjake, ki smo delali z ljudmi v stiski in bi želeli kaj več vedeti o alkoholizmu. V družinah, s katerimi sem poklicno sodelovala, je bil alkoholizem pogosto navzoč. Še preden se je leta 1985 seminar začel, sem že začela teči in prebrala sem vse Rugljeve knjige ter drugo obvezno čtivo. Tam sem ob druženju s posamezniki videla na lastne oči, kako rešujejo svoje težave. Tam sem dobila ob teku, ob študiju, ob tem, da sem pisala o sebi in da sem šla sama skozi notranje procese, sem si ustvarila svojo vizijo, kaj in kako želim delati. Že leta 1986 sem začela povezovati otroke iz rejniških družin in rejnice, potem pa smo v društvu Viharnik, ki ga vodi moj mož Tone Kladnik, kmalu začeli ukvarjati z urejanjem razmer v družinah, obremenjenih z alkoholizmom. Prav tako kmalu smo začeli tudi s skupinami starih ljudi za samopomoč. Takrat sem imela 33 let in bila sem polna moči. Do leta 2001 sem delala na CSD v Piranu, poleg tega pa še prostovoljsko v skupinah za samopomoč in v skupinah mladih za zdravo življenje in dobre medčloveške odnose. To je bil odličen program, s Tonetom ter s kolegoma Jano Abram Dadič in Tomom Dadičem smo ga vodili trinajst let, potem pa nismo več zmogli, saj delo z mladimi ljudmi, ki je temeljilo na pozitivnem zgledu, zahteva zelo veliko energije in časa.
Osnovno načelo te skupine je bilo, da smo vsi prostovoljci. Sleherni je odgovoren za pozitiven zgled. Tisti, ki so nekoč v programu sodelovali kot prostovoljci, so danes mladi strokovnjaki, s katerimi se srečujem pri svojem delu. Bili smo kot velika družina. Vključila sta se tudi najina sinova in menim, da je to pomembno in pozitivno vplivalo na njun razvoj.

V tistem času ste že pripravljali tudi medgeneracijske tabore.
Res je. Leta 1986 smo prvo skupino otrok iz rejniških družin peljali v hribe in s tem so se začeli programi za otroke in mladino. Imeli smo po osem taborov na leto. Vedno so bile povezane vse generacije in skoraj v vse naše dejavnosti so bile vključene skupine starih ljudi za samopomoč, v rejniške družine in v skupine mladih,
Leta 1994 smo organizirali prvi medgeneracijski tabor, ki je bil zasnovan tako, da smo povezali predstavnike prve in tretje generacije, ki niso bili sorodstveno povezani.
Prvih pet taborov je potekalo tako, da smo bili dva dneva sami z mladimi in smo jih tako pripravili na prihod nebioloških babic in dedkov. Pri tem smo predelovali naša stališča, predsodke, povezane s staranjem, starostjo in starimi ljudmi. Potem smo se dobili skupaj in s pomočjo prijetne vaje so drug drugega izbrali, ne da bi se zavedali tega. Tako so nastali pari ali trojke in med njimi se je razvilo zelo dobro sodelovanje. Mnogi med njimi so povezani še danes. Med nami je bil na primer fant, ki je zdaj odvetnik in ima že sam otroke, pa še vedno za vsako novo leto svoji taborski »babici« napiše pesem, se je spomni na njen rojstni dan, kot se tudi ona spomni nanj in na njegovo družino.
Stari ljudje po navadi nimajo veliko stikov z mladimi, s katerimi niso sorodstveno povezani. Zdijo se jim drugačni, tuji. Tabori so babicam in dedkom prinesli spoznanje, da so mladi ne glede na to, kako so videti na zunaj, lahko korektne, spoštljive, razigrane in zanimive osebe. Po drugi strani pa so mladi s tem, ko so se družili z nebiološkimi babicami in dedki, začeli razvijati tudi svoje sorodstvene vezi.

Velik del vašega, tako profesionalnega kot tudi prostovoljnega dela je povezan s starimi ljudmi. Kakšno je dandanašnji življenje starejših pri nas?
Težko rečem kaj na splošno. Vezana sem na območje Istre, kjer sodelujem z ljudmi. Materialno gledano, je težko in vedno teže, pa vendar imajo posamezniki redne dohodke. Dokler so stari ljudje vključeni v svojo družino in ne glede na to, ali v njej še kaj prispevajo ali ne morejo več in zanje skrbijo drugi, je njihovo življenje še zadovoljivo. Drugače pa je pri tistih, ki ostanejo popolnoma sami. Če tak človek ob rahljanju socialnih vezi sprejme za svoje stališče, da je biti sam lahko tudi dobro, da si dovoli in privošči, kar potrebuje in želi, potem lahko svoje življenje živi zadovoljno.
Za starost še najbolj velja, da je zelo pomembna možnost izbire. Na primer, v Obalnem domu upokojencev Koper kuhajo kosila tudi za starejše, ki živijo doma. Tudi če bi bila ta hrana najboljša, bi si marsikdo po enem letu želel spremembe, a si je ne more zagotoviti. Lokalne skupnosti bi po mojem mnenju morale imeti več različnih ponudnikov za isto storitev. Enako bi moralo biti s pomočjo na domu. Najprej bi morala biti organizirana javna služba za pomoč na domu, ponujena bi morala biti tudi koncesija, pa še zasebnike bi morali spodbujati k tej dejavnosti. Danes je tako, da star človek ne more izbirati med različnimi izvajalci.

Tudi vi si poklicno prizadevate, da bi se izboljšala ponudba za stare ljudi.
Zaposlena sem kot vodja centra za pomoč na domu (CPD) Mali princ, ki je razvojni program koprskega centra za socialno delo. Moje delo je podpirati nevladni sektor v Kopru, zato sodelujem z zvezo društev upokojencev v programu centra dnevnih aktivnosti. Pomemben del našega dela pa zavzema program varovanja na daljavo Rdeča tipka. Vanj so vključene vse tri občine slovenske Istre in še nekatere občine na Krasu. Gre za dragocen program pomoči starostnikom, ki pa sicer lahko pomeni le to, da star človek s pritiskom na gumb prikliče pomoč, če, denimo, pade.
V našem programu zagotavljamo kar nekaj dragocenih socialnih vsebin. Ena od njih so redni telefonski pogovori, ko vključene osebe pokličemo tudi po večkrat na dan, odvisno pač od njihovih potreb.
Spremljajoči program je Vitica, ki omogoča ostarelemu spremstvo, ko mora k zdravniku, v trgovino, na pokopališče. Oba programa sodita v storitev socialnega servisa in jo je zato tudi treba plačati. Mestna občina Koper ter občini Piran in Izola pa zagotavljajo možnost oprostitve plačil. Tako lahko tisti, ki imajo malo sredstev, dobijo to storitev brezplačno. Programa pomembno vplivata na ohranjanje kakovosti vsakdanjega življenja. Drugi del mojega profesionalnega dela je sodelovanje v društvu Viharnik, kjer si prizadevamo urejati razmere v družinah, obremenjenih z alkoholizmom, ter po socialno-andragoški metodi tudi pomoč ljudem v stiski.

Javnost je precej kritična do dela centrov za socialno delo. Kakšen pa je vaš pogled na delo socialnih centrov?
Menim, da je Slovenija s centri za socialno delo in skupaj s fakulteto za socialno delo ustvarila žlahtno stroko. Vendar je birokratizacija opravila svoje in tako kot v vsaki stroki se tudi v naši pojavljajo anomalije. Zdi se mi prav, da kdo od zunaj opozori na naše »slepe pege«. To je lahko sicer boleče in zoprno, vendar je tudi koristno, pa čeprav so mnogi kolegi nejevoljni in čeprav sami dobro delajo. Zdi se mi nujno opozarjati na takšne teme. Socialni delavci nismo nič bolj in nič manj izpostavljeni deviacijam kot predstavniki drugih strok. Res je, da imamo v rokah veliko vzvodov moči. Res pa je tudi to, da so v postopkih sicer zatajile druge ustanove, ves čas pa se je zlivala gnojnica na socialno delo kot stroko ali pa na določene centre za socialno delo. Dejstvo je, da CSD ni ustanova, kamor bi posameznik vstopal z veseljem.
Vedno sem sodelovala tudi v nevladnem sektorju, saj programi, ki jih tam uresničujejo, laže dosežejo človeka na povsem drugih ravneh, kot je to v formalnih upravnih postopkih. Seveda pa morajo zaposleni take postopke zelo dobro poznati, saj so mnoge naloge določene z zakonom in z javnimi pooblastili, zato korektno izpeljan upravni postopek zagotavlja zaščito vsem udeleženim. Če ti procesi niso pravilno vodeni, je lahko škoda za udeležene res velika. Ne smemo pa pozabiti, da so bili prav centri »valilnice« mnogih dragocenih programov, ki imajo zdaj v slovenskem prostoru domovinsko pravico in so državljanom v veliko pomoč ...

Ustaviva se še malo pri skupinah starih ljudi za samopomoč. Kako ste začeli, kako delujejo, o čem se pogovarjate med seboj?
Osnovni namen skupine starih ljudi za samopomoč je, da skupina naključno zbranih posameznikov v določenem obdobju razvije medsebojno prijateljstvo,
da omogoča varen prostor in da se lahko med seboj pogovarjamo o svojih izkušnjah. Pogovarjamo se, denimo, kaj so naše mame kuhale dobrega, kaj bi jim rekli, da naj skuhajo danes, če bi še bile žive. Na ta način začenjamo svoja tedenska srečanja, ki nikoli ne odpadejo, saj vsako skupino vodita dva prostovoljca. Osnovna dejavnost teh skupin je vodeni pogovor.
Spominjam se gospe v skupini, ki ji je umiral sin. Nedolgo zatem ji je umrl še drugi sin. Skoraj dve leti smo ji na vsakem srečanju namenili več kot polovico časa, da je o tem lahko govorila. Bili smo z njo in sočustvovali smo z njo. Prilagodimo se torej tistemu, kar se trenutno dogaja v skupini.

Dolgoletna prostovoljka ste in bili ste vsaj na socialnem področju med začetniki razvoja prostovoljstva pri nas. Kaj je za vas bistvo prostovoljstva?
Prostovoljstvo je vedno vezano na presežek notranje energije ali hotenja, ki ga posameznik s taborniško dušo čuti ter zato ve, da je treba nekaj narediti za skupnost. Ne samo zase in za svoje domače. Prostovoljstvo je vedno povezano z nečim intimnim v nas. Prostovoljka sem prav zaradi tega, saj sem po naravi usmerjena v skupnost. Povezovanje v skupnosti je dragocenost, ki smo jo izgubili. Zelo pomembno je tudi, da v sodelovanju z drugimi prostovoljci spregovorimo o naših motivih za prostovoljno delo. Da vidimo, kaj nas žene naprej. Če je to želja po moči, potem nam grozi nevarnost, da bomo zavozili in da se bo vse skupaj končalo klavrno. Nečesa ne smemo prezreti: stari ljudje, ki so vključeni v skupine za samopomoč, so naši prostovoljci. Brez njih ne bi ustvarili tako obsežne mreže skupin.

V prostovoljno delo, vsaj na socialnem področju, se večinoma vključujejo ženske. Opravljajo dragoceno delo, ki pa ni ovrednoteno in ne dovolj cenjeno - zakaj, menite, da je tako?
Morda je v okoljevarstvenih organizacijah več moških prostovoljcev, v socialnem varstvu, tudi v programu skupin starih ljudi za samopomoč, pa so v veliki večini ženske.
V medgeneracijskem društvu Svetilnik, ki v mestni občini Koper skrbi za mrežo skupin starih ljudi za samopomoč, je pet kolegov, ki jim imamo zelo rade in so dragoceni sodelavci.
Razlog, zakaj smo v programu večinoma ženske prostovoljke, je podoben tistemu s področja urejanja alkoholizma. Med ljudmi, ki iščejo rešitev in se vključujejo v programe, so večinoma predstavniki moškega spola, ker jim žene stojijo ob strani in so zainteresirane za reševanje družine. Podatki EU tudi kažejo, da pretežni del skrbi za družinske člane in sorodnike, ki so starostno oslabeli, še vedno leži na ramenih družine, znotraj družine pa na plečih predstavnic ženskega spola. Vse to je povezano s pripravljenostjo na žrtvovanje. Ženske smo še vedno tiste, ki smo pripravljene negovati, pomagati, podpreti, razumeti … Tako je in tako bo, upam, tudi v prihodnje.
Kar pa zadeva bližnja praznika, dan žena in tudi materinski dan, pa menim, da je vedno dobrodošla priložnost, ko smo pozorni do drugega. Iz izkušenj vem, da so naše gospe iz programa Rdeča tipka in Vitica izredno vesele pozornosti, ko prejmejo naše voščilo, prav tako smo v skupinah vesele vsake drobne pozornosti in predvsem priložnosti, da se poveselimo. Zato iskrene čestitke vsem ženam in materam ob njihovem prazniku.