Sožitje vrhunskega športa in poklica

Zgodbe | mar. '11

Tine Šrot se je rodil leta 1938 v Celju, v družini z osmimi otroki, ki je stanovala v bližnjem Gaberju. V njegove misli sta se očitno že zmlada zarisala dva bližnja objekta, ki sta ga usmerila tudi v njegovo prihodnost: telovadišče društva Partizan in Zlatarna Celje. K prvemu so ga vabili prijatelji s svojimi športnimi vragolijami, še posebej nekdanji vrhunski športnik Jože Brodnik. Kar sami fantiči so si naredili nekaj skromnih atletskih naprav in potrebščin. K drugemu pa ga je brez vprašanja zapisala mama, da bi čim prej prišel do kruha, za kar ji je bil v zrelejših letih še posebej hvaležen.

»Vsi smo takrat hodili k telovadbi in si skorajda nehote pridobivali idealno podlago za kasnejše vrhunske rezultate v različnih panogah. Iz iste klape nas je izšlo kar pet kasnejših olimpijcev, kar je zagotovo posebnost. Če sem zaradi manjše rasti zaostajal pri nekaterih športih, pa sem imel skorajda idealno podlago za gimnastiko. Ko je bilo v Celju leta 1953 okrajno pionirsko prvenstvo, so me uvrstili v ekipo in nekako sem si želel, da bi se uvrstil vsaj v prvo deseterico. Toda ob razglasitvi rezultatov so sporočili, da je zmagovalec prvenstva Tine Šrot,« se spominja svojih prvih športnih uspehov. »Bil sem seveda izjemno ponosen, toda hkrati me je bilo nekako sram, da sem se komaj priplazil na oder in sprejel diplomo. Zatem nas je predsednik društva, saj smo zmagali tudi ekipno, počastil s čajanko in z veliko torto, kar je bilo za tiste čase nadvse čudovito. Kot zmagovalec sem dobil kar dva kosa, kar mi je ob takratnem pomanjkanju hrane pomenilo več kot marsikatera kasnejša medalja.«

Na pragu uspeha
To je bila zanj, pravi, zagotovo odskočna deska in velika spodbuda. Z leti ga je pot zanesla v Ljubljano in še posebej v študijsko telovadnico, kjer je med drugimi spoznal tudi Mira Cerarja, s katerim ju je polno desetletje po letu 1960 združevala gimnastika. Postal je član jugoslovanske reprezentance in z njo, kot tudi sam doživljal velike uspehe, včasih tudi spodrsljaje. »Z veseljem se spominjam treningov v Narodnem domu in prvih začetkov pri trenerju Borisu Gregorki, ki je bil velik strokovnjak in nadvse požrtvovalen ter predan gimnastiki, vendar morda pretirano strog, celo krut do mladih. Njegova pomanjkljivost je bila prav v načelnosti, saj ni prenesel nobenega samoiniciativnega razmišljanja in novih idej. Nasploh pa sem doživljal obilo lepega z drugimi člani reprezentance, poleg Brodnika in Cerarja so bili še Mile Kersnič, Avgust Kuessel, Miloš Vratič in kasnejši trener Janez Šlibar, ki je bil odličen strokovnjak in hkrati pravi psiholog, čeprav pravnik po poklicu. Bili smo popolni amaterji in smo to sprejemali kot povsem normalno dejstvo. Hkrati pa smo se ob vseh športnih obveznostih poklicno izobraževali in smo danes vsi uspešni v svojih poklicih, predvsem pa veliki poštenjaki,« se pohvali. »Ostali smo iskreni prijatelji in se še redno dobivamo na tedenski rekreaciji in kozarcu piva ter klepetu po njej. Skupaj tudi proslavljamo jubileje in imamo vsako poletje piknik z družinami. Ostali smo nekakšna družinska klapa,« pravi Šrot, ki ne omeni, da je na VŠTK diplomiral kot pedagog športne vzgoje.
V svoji športni karieri je dosegal resnično vrhunske rezultate. Tekmoval je že leta 1962 na svetovnem prvenstvu v Pragi, na olimpijskih igrah v Tokiu leta 1964 in v Mehiki štiri leta kasneje, na evropskem prvenstvu leta 1963 v Beogradu pa je dosegel svoj največji uspeh – bronasto medaljo v preskoku konja. Ob tem sva nehote zašla v pogovor o koncu kariere vrhunskih športnikov. Mnogi se namreč posvečajo leta in leta zgolj vadbi in pozabljajo na čase, ki nezadržno prihajajo. Toda, kot meni Tine Šrot, bi morali njihovi trenerji in klubi skrbeti tudi za pridobivanje znanja, ki jim bo služilo po športni upokojitvi, seveda pa to velja tudi za družbo, saj marsikateri športnik naredi nemalo dobrega za njeno promocijo v svetu.
Po koncu športne kariere, saj je med njo stalno izpopolnjeval svoje strokovno znanje, je leta 1972 odprl v Zoisovi hiši v stari Ljubljani atelje za ročno unikatno oblikovanje nakita, nekaj let kasneje pa se preselil na Jurčičev trg. »Pri uku zlatarstva mi je bilo na začetku vse prej kot lepo. V prvih dnevih se je izkazalo, da sem bil med vsemi daleč najbolj neroden. Tudi mojster mi je odkrito povedal, da bodo verjetno izbrali drugega vajenca, kar me je izredno prizadelo. Vendar je kaj hitro prevladala moja trma in sklenil sem, da se bom zagrizel in da jim bom že še pokazal. V delo in učenje sem se zagnal z vso vnemo. Že po treh mesecih si je direktor Viktor Kodele, ki je bil izjemen strokovnjak in so ga vsi izredno spoštovali, ogledal naše izdelke iz bakra, saj nam obdelave zlata seveda niso zaupali. Moj izdelek je posebej pohvalil. To je bilo zame nekaj čudovitega, saj je vladala v zlatarni prava hierarhija, ki pa je temeljila na spoštovanju znanja. Čeprav je veljalo pravilo, da naj bi se novinci šele nekako po dveh letih lotili obdelave zlata, je Kodele dejal mojstru Primožiču, naj mi izjemoma zaupa kako resnejše delo. Po dveh letih učenja je moj izdelek, čeprav sem bil še učenec, krasil našo izložbo na beograjskih Terazijah, kar je seveda zbujalo zavist med starejšimi zlatarji.«
Zlatarsko šolo je končal z odličnim uspehom in se zaposlil, vendar ga je rutinsko izdelovanje na desetine enakih izdelkov dolgočasilo. Zato se je odločil za šolo za oblikovanje v Ljubljani, ki je na višji stopnji nasledila nekdanjo šolo za umetno obrt, kjer se je že moral izkazati z ustvarjalnostjo. »Kasneje sem se izobraževal pri največjih mojstrih umetnosti ročnega oblikovanja nakita, hodil na mednarodne razstave, ob tem pa za svoje unikatne umetnine dobival kar prestižne nagrade in se predstavljal na razstavah. Toda bila so to leta, ko je bilo obrtništvo nekako odrinjeno na stran, zlatarstvo pa je veljalo za privesek meščanstva. Kar zadeva orodje in surovine, smo se morali znajti in se nemalokrat zateči na skrivna pota 'šverca'. Ljudje so v tujini sami kupovali zlato in drage kamne in si želeli nakit. Bil sem med redkimi, ki smo to delo obvladali, saj je bilo treba obilo ročne spretnosti, idej in znanja.«

Od Tita do papeža
Izredno odmevno je bilo njegovo sodelovanje na razstavi umetnostne obrti v Slovenj Gradcu, kjer je dobil najvišje priznanje – mojster umetnostne obrti in na razstavi likovnih umetnikov Slovenije v Ljubljani. Prav tako je oblikoval številna odličja za športnike, zlato plaketo za 100. obletnico rojstva Leona Štuklja, medalje za svetovno šahovsko prvenstvo in še veliko drugega. Kot zanimivost pa naj omenimo, da je po naročilu izdelal tudi kravatno sponko in manšetne gumbe za maršala Tita in spominsko plaketo ob prvem obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Vendar mu je država šele leta 1989 dodelila status kulturnega delavca.
V pogovoru pa me je zanimalo še marsikaj, o čemer se o zlatarstvu govori med ljudmi. »Veliko je napihnjenega, nekaj pa je zagotovo tudi res. Zlatarska stroka je tako zahtevna, da je potrebno izjemno veliko znanja, pa tudi pravila so izredno stroga. Zlatar je dolžan izdelek zaznamovati s svojim žigom in označiti čistost zlata. Rečem lahko, da je poleg zdravniškega in še nekaterih drugih poklicev prav zlatarstvo najbolj izpostavljeno, ko gre za zaupanje in poštenost. Včasih lahko tudi nezavedno narediš zgolj eno samo napako, pa bo to katastrofa za tvoj poklic in ugled, saj gre potem slab glas kaj hitro od ust do ust. Res pa je, da se lahko stranka, če dvomi v kakovost ali kaj drugega, obrne na urad za kontrolo plemenitih kovin, kjer lahko analizirajo sleherni izdelek. Seveda pa je poštenost povezana s karakterjem posameznika. Zase lahko le rečem, da so mi zaupali izjemne vrednosti, saj so hodili v mojo delavnico mnogi znani Slovenci, od športnikov in kulturnikov do najvišjih politikov in da nikogar nisem razočaral,« pravi Tine Šrot. Hkrati pa opozarja, da različna čistila načelno ne škodujejo zlatu, največjo škodo pa lahko povzroči stik z živim srebrom. In tudi črne sledi na koži ne povzroča čisto zlato, temveč predvsem mešanica, zlasti tista z bakrom, ko pride v stik s kislinami in soljo, ki jih izloča človeško telo. Izredno težko pa je vkovati različne drage kamne, saj lahko že ena sama napačna poteza povzroči veliko škodo. »Nasploh pa lahko rečem, da je umetnostno izdelovanje nakita in podobnih izdelkov hkrati povezanost miniaturne arhitekture, kiparstva in celo statike.«
Zagotovo je Tine Šrot kot vrhunski športnik in umetnik za oblikovanje plemenitih kovin ostal zvest tradicionalni, nekomercialni poti. Pravzaprav je združeval obe z vztrajnostjo, stalnim učenjem, delavnostjo, spoštljivostjo do drugih in odgovornostjo ter potrjeval znani Coubertinov olimpijski rek: više, hitreje, močneje. Pri obeh njegovih ljubeznih je zagotavljal eleganco, izvirnost, požrtvovalnost, nesebičnost in milimetrsko natančnost sleherne poteze.