Ribe se lovijo na trnek, ljudje na besede... marec

mar. '11

Tako smo narejeni, da vse, kar vidimo, čutimo in mislimo, najraje projiciramo nase. In narobe, da to, kar smo, v določenem trenutku vidimo tudi v vsem, kar je okrog nas. Človek se najraje poistoveti z okoljem in s tistimi, ki so okrog njega. Večina med nami, ko osivimo, skuša narediti karkoli, da bi se to vsaj malo skrilo, kajti ta svet je svet mladih, vitkih, lepih, uspešnih in bogatih. Vse to pa mi, ki sivimo, ponavadi nismo, čeprav bi radi bili; zato si barvamo lase, kar ne velja več le za ženske, nosimo očesne leče, vlečemo trebuh noter, ko hodimo po mestu in hodnikih Cankarjevega doma. Doma je seveda drugače. Razvlečene trenirke in počitek po naporih pred televizijo in s kozarcem v roki ...
Ja, saj vemo, kako je to za zaprtimi vrati. A tu je velika nevarnost, da človek pozabi, kje je meja, ko se začne pot navzdol, ko za večerjo v samoti ješ marmelado kar z žlico iz kozarca, ker se ti ne ljubi pogrniti mize. Tu je začetek propada, zlasti še, če človek živi sam in nima vcepljene železne discipline. A takih je vsak dan manj, ker je osivelih vsak dan več. Absurd je že pojasnjen, z njim so se spopadli sociologi, gerontologi in mnogi drugi, ki vidijo, da svet postaja iz dneva v dan čedalje bolj siv.
S problemom osivelega sveta, kot mu pravijo v tujini, se ukvarja tudi vse več mladih. V Stanfordu, eni najuglednejših zasebnih univerz v ZDA, sredi silicijeve doline se je letos vpisalo že 120 briljantnih študentov na študij o dolgoživi družbi. Interdisciplinarna katedra raziskuje pomen dolgoživosti za družbo, kulturo in za posameznike v njej. Predmeti obsegajo naslove, kot so Smrt, Umiranje, Staranje in projekcije dolgega življenja, Ekonomske implikacije zdravstvene oskrbe in podobno. Profesorji, ki predavajo, so strokovnjaki, med njimi so psihologi, nevrologi, ekonomisti s področja finančnih trgov, družinske in delavske ekonomije, zavarovalništva, pravniki in še kdo.  Rdeča nit predavanj je podmena, da dolgoživa družba zadeva slehernika in spreminja skoraj vse, kar delamo in ustvarjamo. Vse se spreminja, pred nami so globalne spremembe v družbi, kakršnih še ne dojemamo v celoti, a jih je treba predvideti in se nanje pripraviti. Tak je pogled druge generacije, ki se pripravlja na prihodnost.
Tretja generacija, katere razpoznavni znak je sivina, pa si seveda prizadeva za ohranitev vsega, kar je znano in varno, kar je bilo in morda celo minilo, a kdo bi si to priznal! Sivenje in razpadanje telesa mnogi skrivajo na vso moč, kar je voda na mlin frizerk, lepotnih kirurgov, maserjev, kozmetičark ...
Siveči svet ni po naključju že pol stoletja obseden z mladostjo in z vsem, kar prinaša s seboj. Polt brez gub in peg, vitkost, mišična moč, gosti lasje, seksualna intenzivnost, neokrnjeni čuti ... Posledično se je razbohotila industrija, ki to obsedenost podpira: kozmetični preparati, čaji za hujšanje, fitnes klubi, farmacevtski preparati za spodbujanje seksualne zmožnosti, očesna kirurgija, ki omogoča jasen vid brez očal, slušni aparati, ki jih opazi le ostro oko, klinike za hujšanje in lepotno obdelavo, saloni za liposukcijo in glajenje gub z botoksom in še veliko tega. Zaslužki vseh teh vej industrije, salonov in zasebnih klinik se pnejo v nebo, kajti zdravstvene zavarovalnice, pa naj bodo državne ali zasebne, ne krijejo posegov za pomlajevanje človeka in ohranjanje življenja. Večinoma si mučne in boleče posege plačujejo osiveli "pacienti" sami, pa naj gre za nategovanje obraza, dviganje ritnic, izsesavanje tolšče na trebuhu in stegnih ali pa za prehrambene dodatke, s katerimi si ohranjajo mišično maso, da so kljub sedmim križem, še vedno ponosni na svoj videz, ki spominja na postarane grške bogove. Nesmrtne seveda, kajti o smrti se ne govori in ne razmišlja, če ni ravno nujno.
Izkoriščanje strahu pred smrtjo in obsedenosti z večno mladostjo prinaša zaslužke industriji, predvsem tisti, ki je namenjena sivečim glavam, odpira nova delovna mesta servisnim dejavnostim, ki so na voljo osivelim, pa tudi vse številnejšim socialnim dejavnostim, ki so se ponekod že dodobra preselile v zasebne roke. Ob vsem tem je postalo nesmiselno govoriti, da tretja generacija spravlja drugo ob zaslužek in delovna mesta. Nasprotno, tisti, ki vedo, za kaj gre, so se znašli in delajo s polno paro in seveda tudi služijo.