Hitro, hitro mine čas
V življenju se moramo rojevati vedno znova, da ohranjamo življenje v sebi živo.
Stiska, ki poruši vse, kar smo doslej zgradili, lahko postane priložnost za novo rojstvo.
Ogenj, v katerem se znajdemo, je lahko prispodoba za novo, ki se hoče roditi v nas.«
(Anselm Grün)
Omenjena modrost vsebuje nov pomen sodobne psihologije, ki se posveča ali naj bi se posvečala potrebam in vprašanjem sodobnega človeka. Kako hitro se je v teh zadnjih letih spremenilo vse, čas in tudi človek! Vsak izmed nas to bolj ali manj sam občuti.
Rubrika Psihologija je že vrsto let v naši Vzajemnosti. Revijo rada prelistam tudi za nazaj ter tako vidim, da so bili včasih določeni psihološki problemi drugačni. Danes prevladujejo pretežno pojavi, kot so negotovost, ki se kaže v različnih duševnih stiskah, krizah, čustvenem nezadovoljstvu, neustrezni komunikaciji med ljudmi; kot tudi neodgovornost in pohlep po materialnih dobrinah. Vse to iz dneva v dan močno načenja človekovo duševno zdravje in celo presojo. Čedalje več je teh psiholoških problemov, a o njih tako malo govorimo. Stroka tudi ugotavlja, da je vse več duševnih motenj. In čas beži z neverjetno naglico ...
Časovne predstave se spreminjajo
Vedeti moramo, da se naš občutek za čas ne sklada vedno z objektivno pretečenim časom našega življenja. Včasih nam mine čas bliskovito, spet drugič imamo občutek, da se je čas ustavil. Zakaj? Človek nima čutnega organa za čas. Za to imamo ure.
Psiholog N. Elias meni, da čas dojamemo samo v socialnih odnosih med ljudmi. Že grški filozofi opozarjajo, da je treba dojeti čas tako, kot ga človek občuti in kakšen pomen ima zanj.
Vsak izmed nas ugotavlja: »V veseli družbi mi čas hitro mine, v polni čakalnici pri zdravniku pa zelo počasi.«
Zanimivo, da tudi otroci merijo čas, kot ga doživljajo. Štirileten otrok ne ugotavlja, da bo šel čez dve leti v prvi razred, temveč, da bo šel v šolo, ko bo tako velik kot bratec.
79-letna sošolka mi je ob nedavnem srečanju dejala: »Najine mature se spominjam tako, kot da bi bila včeraj.«
Zelo zaposlen človek rad pripomni: »Komaj je bil ponedeljek, pa je že konec tedna.«
Ob hudih izgubah ali trenutkih pa se pogosto tolažimo: »Čas zaceli rane.«
Vsak naj sam presodi, ali to povsem drži.
Zanimiva je tudi ugotovitev psihologa D. Draaisma iz univerze Gloningen: »Naše mišljenje bolje ohrani tisto, kar se spreminja, kot to, kar ostane enako.« Tako, denimo, teden dni dopusta v tujem mestu bliskovito mine kljub nenehnim spremembam. Spomin na to doživetje pa nam ostane še dolgo v spominu.
Zanimivo, da človek pogosto povezuje časovne dogodke z določenimi doživetji, denimo naravnimi nesrečami ali posebnimi dogodki.
Psihološke študije pa tudi nakazujejo, da se z leti spreminjajo naše časovne predstave.
- »Mladost mi je minila, ne da bi vedela, kdaj.«
- »Druga svetovna vojna je trajala pravcato večnost.«
- »Komaj sem zadremal, že je bilo jutro ...«
Naša presoja časa je tudi pod vplivom delovanja različnih fizioloških procesov, duševnih in socialnih stanj. V bolezni nam čas mineva počasi, prav tako v žalovanju. Zmenek z ljubo osebo nam mineva hitro, prepir, ki časovno enako traja, pa se nam zdi, da traja pravcato večnost.
Morda smo starejši preveč črnogledi, ko gre za čas, kar nas lahko privede celo v depresijo. Ugotavljam, da prenekateri nenehno ponavljajo: »Kaj lahko pri mojih letih sploh še pričakujem? Zame se je čas ustavil!«
Razumljivo, da se mladost ne more več povrniti ali ponoviti. Pozna leta pa lahko ob ustreznem razmišljanju prinesejo tudi kaj pozitivnega in vsak naj zase razmišlja, kako bo to dosegel! Posebno zdravilen je tudi kanček humorja.
85-letna znanka, ki ji življenje ni bilo vselej naklonjeno, mi je pred nedavnim dejala: »Vesela sem, da sva se srečali. Zadovoljna sem, da mi zdravje še dokaj dobro služi. Le če se pogledam v ogledalo, nisem več kot vrtnica. Zdaj sem šipek, ki pa je tudi po svoje lep, predvsem pa je koristen.« In razšli sva se dobre volje.
Svoje razmišljanje o času pa končujem z mislijo Kahlila Gibrana:
»Toda če že morate v svojih mislih meriti čas z dobami, naj vsaka doba zaobjame vse druge dobe, naj danes zaobjame preteklost s spominom in prihodnost s hrepenenjem.«
