Iz domače zakladnice

Prosti čas | apr. '11

Radi se pohvalimo, da je krajina en sam vrt naše domovine, a se po drugi strani morda v njem preveč otepamo samoniklih rastlin. Mnenja o umestnosti njihove rabe so različna, kot so različni tudi okusi. Lahko, da ima vsak svoj prav, a vredno je poiskati srednjo pot, kjer pri zasaditvenih odločitvah vendarle ni dobro odrivati tistih rožic, ki v naravi rastejo kar na drugi strani vrtne ograje.

Začetki vrtnarjenja so se v pradavnini kazali v izbiranju všečnih rastlin iz okolice in precej pozneje so potniki, misijonarji, trgovci in pustolovci prinašali v svoje domače okolje dotlej neznane primerke. Še danes take rastline pogosto imenujemo eksote. Nekaj mikavnega je v neznanem, a lepota se skriva tudi doma. Eden takšnih, le malokrat uporabljenih in v vrtu opaznih lepotcev pa je žanjevec (Polygala chamaebuxus). To je del domače flore, polgrmiček z vedno zelenimi, bleščavo usnjatimi listi. Med sušnim travinjem še ne povsem prebujene pomladi ga pogosto uzremo šele takrat, ko zacveti. Cvetno odevalo pa je v svoji rumeno-beli ali rdeče-rumeni barvi zelo vpadljivo in zasluži svoje mesto tudi v vrtu. Sredinski del cveta nekoliko spreminja svojo barvo, odvisno pač od starosti cveta. Po Sloveniji raste v ne prav velikih sestojih od nižine do gorskega pasu, vendar povsod le na prisojnih in suhih traviščih. Posebno dobro se počuti na zakisanih mikrolokacijah. Sejanje je možno, bolj v navadi pa je razmnoževanje s potaknjenci, a pri presajanju moramo biti pazljivi, ker ima maloštevilne, vendar globoke korenine. Žanjevec dejansko ponujajo nekateri vrtni centri s trajnicami, in to zlasti njegovo nekoliko bolj velikocvetno različico. Nakup sadik v lončkih je treba sprejeti kot nujno priporočilo, saj se rastline z golimi koreninami le stežka vrastejo. Posebno lepa vrsta iz cvetličarske ponudbe je mirtinolistni žanjevec (Polygala myrtifolia), ki je večji in ga moramo gojiti kot posodovko, sicer na prostem pozebe.

Od cveta do semena …

… pa tudi do gomolja lahko brez posebne strokovnosti sledimo zanimivemu razvoju dalije, ki utegne biti povsem naša, drugačna od tistih iz prodajalne ali sosedovega vrta. April je čas, ko si v lonček ali zabojček posejemo sorazmerno velika ploščata zrna, pa naj bo to lanskoletni domači pridelek ali kupljeno seme. Predvsem enojnocvetne nizke dalije pogosto ponujajo po semenarnah in cvetličarnah skupaj s semenskimi vrečkami. Razmnoževanje s setvijo ni nič zahtevnejše kot setev enoletnic, dodaten dobiček pa je v tem, da do jeseni rastlina naredi v tleh tudi manjše, gomoljasto odebeljene korenine, ki jih shranimo, kot smo že sicer navajeni pri dalijah. Preden pride slana, se spomnimo, da so dalije doma v Mehiki in tam nimajo naših zim. Ob jesenskem spravilu gomoljev je med starejšimi koški pogosto mogoče najti takšne, ki skrivajo pravkar dozorela semena. Kaže jih spraviti, če hoče kdo pomladi poskusiti svojo žlahtniteljsko srečo. Za načrtovano pridelavo semen je dobro, da odcvetele koške pustimo dozorevati, čeprav praviloma v vrtu vedno sproti odstranjujemo vse, kar je odcvetelo. Opraševanje prepuščamo žuželkam, lahko pa jim pri tem tudi pomagamo. Najteže je pridelati seme pri bogato polnjenih cvetovih, saj so prašniki in pestiči skromno razviti in še skrivajo se nekje v sredini med cvetnimi listi. A malo verjetno je, da bodo cvetovi potomcev bogato polnjeni, kot so na matični rastlini. Zato smo veliko bliže uspehu, če se zadovoljimo z enojnocvetnimi dalijami, minijonkami in ovratničarkami, saj so tudi takšni cvetovi lep okras v vrtu ali v domačem šopku.

O bonsajih in solati

Naslovna provokativna misel je povsem resnična, velja pa za dve sorodni rastlini, od katerih je prva pri nas lahko le lončnica in jo pogosto vzgajamo kot bonsaj, druga pa plevel, katerega zelene poganjke na tržnicah jugozahodnega dela ZDA na veliko ponujajo kot solatno zelenjavo. Menda je to zelišče, ki ima v vsem rastlinskem svetu največ vitamina E, zraven pa tudi lep delež vitaminov A in C. Pustimo ob strani koristen in hranljiv plevel, navadni tolščak po imenu, in si oglejmo to, kar je na sliki.

Po slovensko temu pravimo grmasti tolščak (Portulacaria afra) za razliko od nekoliko podobne, vendar bolj znane tolstice (Crassula arborescens). Grmasti tolščak skoraj ne cveti, ima drobne, sočne liste, zanimivo vejnato razrast in prenese skoraj vse, le mraza ne. Zato pa je pri nas rastlina trpežna v večji ali manjši posodi povsod, kjer je tudi pozimi okoli 10 stopinj. Poleti ji je vsekakor priporočljivo pripraviti bivališče na prostem, na polnem soncu, kjer ji bo všeč kljub večkrat pozabljenemu zalivanju. Tekočina je nakopičena v listih in steblih, odlično pa prenaša vsakršno mrcvarjenje s trsnimi škarjami ali tudi neprestano vršičkanje. Zanimivo je, da na Kanarskih otokih lahko turisti občudujejo nenavadno goste žive meje iz te rastline, saj se tam dobro počuti in v podobnih razmerah lahko zraste celo v tri do štiri metre visoko drevo. Svojo prvotno domovino ima v Južni Afriki. V tujem okolju redko zacveti in znanci s Floride mi zagotavljajo, da niti tam še niso opazili cvetočih rastlin. Svojo trdoživost pa rastlina dokazuje že s tem, da se voljno zakorenini vsak odlomljeni vršiček, celo vsak posamičen list zraste v novo rastlino. Stebla s starostjo olesenijo, na njih se poznajo listne sledke in obarvanost je prijetno rdečkasto rjava.

Obrezovanje po cvetenju

Vrtnar brez škarij skoraj ni vrtnar, seveda če odštejemo bolečine v križu in žuljava kolena! To je bilo rečeno malo za šalo in malo zares, vsekakor pa smrtno resno mislim s splošnim napotkom, ki ga že vrabci čivkajo na patruljnih poletih prek vrta: okrasne grmovnice in drevnino vedno obrezujemo šele potem, ko se je osulo cvetje. To ne velja le za okrasne češnje in jablane, ki jih je včasih treba vzdrževati ali popravljati v želeni obliki. To velja tudi za visterijo ali glicinijo, kakršna je na naši sliki. Ko imamo nastavljeno predvideno nosilno živo ogrodje, naravno bujnost omejujemo zato, da bo več cvetja in manj goščave. Dejansko moramo imeti poleti pri tej bujni vzpenjalki škarje v rokah kar večkrat, če nismo ravno načrtovali ovijajoče se podivjanosti v prostem stilu. Vse poletje priporočam vztrajno krajšanje dolgih, enoletnih poganjkov na dve očesi do treh oči. Vselej, ko opazimo meter dolg poganjek, je čas za krajšanje. Tako na zasnovanem ogrodju ustvarimo obilo kratkega rodnega lesa, ki v marsičem spominja na cvetne kitice pri češnjah ali jablanah. Po tem preprostem, a vztrajnem posegu se ne bo treba pritoževati, češ, moja glicinija pa nikakor noče cveteti. Glicinij je več vrst, najbolj znani pa sta kitajska in japonska glicinija (Wisteria sinensis, W. floribunda) z več sortami, celo s polnjenimi cvetovi. Seveda je to metuljnica, cvetna barva pa je najpogosteje modra ali vijolična, so pa tudi bele in rožnate sorte. Množenje s semenom je jalov posel, zato pa se doma zelo dobro obnese grebeničenje. Drevesničarji sorte klonirajo s potaknjenci ali s cepljenjem.

Navadni žanjevec (Polygala chamaebuxus) je zimzelen polgrmiček z dekorativnim cvetjem in lističi, ko spominjajo na liste pušpana. Ta vrsta s svojimi različki je prezimno trdna, večji južnoafriški žanjevec (P. myrtifolia) pa moramo gojiti kot posodovko.

Zdaj je čas za setev dalij, vzgoja iz semena pa ni nič težja kot pridelava sadik enoletnic. Doma lahko brez težav pridelamo seme ovratničark (na sliki) in enojnocvetnih dalij. Vsaka sadika bo rastno sezono končala v tleh z gomoljem, ki ga lahko shranimo v kleti.

Grmasti tolščak (Portulacaria afra) je hvaležna sočnica s slikovito rastjo, ki tudi kot bonsaj prenaša vsakršno oblikovanje. Vsak vršiček, celo vsak list lahko zraste v novo rastlino. Cvetja ni pričakovati, a zeleneči lističi so optimistična dekoracija. Obstaja tudi pisanolistni različek, ki pa je počasnejše rasti.

Cvetoča glicinija (Wisteria) na ogrodju gostilniškega vrta je lahko spodbuda za lepotni motiv v domačem okolju. Rastlino včasih imenujemo tudi modri dež, vsakoletna bogata socvetja metuljastih cvetov pa si zagotovimo s sprotnim krajšanjem dolgih poganjkov, da nastane kratek rodni les.