Pri osemdesetih še skok s padalom
Pilot - sanjski poklic za mnoge fante. Vladimirju Gostiču, skromnemu, prav nič razvajenemu fantiču, je uspelo uresničiti to željo, a pot je bila težka.
Prve črke je spoznaval na Jesenicah, čeprav je bila njegov rojstni kraj Ljubljana. Tudi zdaj živi v Ljubljani; se veseli polnoletnosti vnuka, ki nosi njegovo ime, in pričakuje 29. junij, ko bo spet užival v zraku. Odločil se je namreč za skok s padalom, preden si naloži osmi križ. A teh let mu nihče ne bi pripisal!
Oblaki so ga od nekdaj privlačili. Kar sam se je po drugem letniku učiteljišča preusmeril v pilotsko šolo v Mostarju in Nikšiću. Svoj poklic je vzel zelo resno. Velikokrat ni vedel, kaj in kako, a se je vselej znal prav odločiti in varno pristati. Pa tudi potešiti pedagoški dar, saj je bil inštruktor letenja in je izšolal veliko dobrih pilotov. V knjigi Darinke Kladnik Zgodovina letalstva na Slovenskem piše, da je bil leta 1955 inštruktor na letalu AERO 2, nato še na AERO 3. Pilotiral je tudi potniška letala na letališčih Cerklje ob Krki in Pleso. Leta 1973 je s skupino letalskih strokovnjakov odpotoval v Zambijo, kjer je kot edini Slovenec na tamkajšnji vojaški letalski akademiji predaval o teoriji letenja. Leta 1978 pa ga je enaka naloga čakala na vojaški letalski akademiji v Libiji.
Upokojil se je kot major vojnega letalstva. Zanj zelo zanimiv je bil prvi upokojenski dan. Žena je namreč tisto jutro nenavadno dolgo spala. Tedaj je šele spoznal, kako zelo jo je skrbelo zanj vsa leta, ko je bil še v letalu.
Vladimir Gostič je še vedno vsestransko aktiven, ostaja pa mu več časa za druženje s prijatelji in priljubljeni ribolov. Že kot mladenič je imel rad ribolov in nekoč je pred utopitvijo rešil deklico Ivico. Po tolikih letih bi jo prav rad videl ...
Zašel je tudi v literarne vode, saj vodi ljubljansko skupino upokojenih piscev; zato tudi vabi upokojence, da se pridružijo, pišejo in objavljajo verze ali zgodbe. Tudi sam objavlja svoje spomine v Likusovih zbornikih. Leta 2000 pa je izšla njegova knjiga z naslovom: Ne dotikaj se oblakov, v kateri opozarja predvsem na strpnost: »Moji vrstniki so čudoviti fantje, ker nihče od nas ni obremenjen s preteklostjo. Vsi, kar nas je, si želimo svetlobe za vse ljudi.«
