Družina je najpomembnejša
Metoda Bole Finžgar je kot socialna delavka delala na Centru za socialno delo Radovljica. Že šest let je upokojena, a pravi, da zdaj dela še več kot takrat, ko je bila še v službi. Takoj po upokojitvi je v rejo vzela devetletnega Nejca, ki je v njeni družini živel do lani, skrbi za pet vnukov in vsak dan skuha kosilo za deset do enajst ljudi.
V veliki hiši poleg njiju z možem živita še hči z družino, sin z družino ter eden od sinov. Po vnuke hodi v vrtec ob dveh popoldne in do prihoda staršev so v varstvu pri njej.
Ob tem je vpeta v številne dejavnosti: vodi projekt Starejši za starejše pri Zvezi društev upokojencev Slovenije ter organizira in vodi izobraževanja za prostovoljce in koordinatorje. Drugi projekt, ki ga je prav tako začela na radovljiškem območju, so skupine starejših za samopomoč in medgeneracijski letni tabor. Tam enkrat na mesec vodi tudi intervizijo za prostovoljke, eno od skupin pa s kolegico vodi tudi sama. »Pogrešam le to, da imam premalo časa zase. Vedno si rečem, da bo tudi to še prišlo na vrsto. Zdi se mi namreč, da bodo vnuki še prehitro zrasli, zase pa bom pa lahko še kdaj kasneje kaj naredila.« In kaj si želi zase? »Rada bi šla, denimo, v tečaj umetnostne zgodovine, a to še čaka na svoj čas. Zagotovo pa bo prišlo na vrsto.«
Do pred dvema letoma je z njimi do svoje smrti živela tudi njena mama. Zdi se ji dobro, da so takrat v hiši sobivale štiri generacije. Tako so njeni otroci in vnuki videli, kakšen mora biti odnos do starejšega človeka. »To jim ostane, to spoštovanje in odgovornost do starejšega,« razmišlja na glas. »Tudi umiranje je del življenja, ki naj ga spoznajo tudi otroci.« Zato skupaj z vnuki, ki so bili na prababico zelo navezani, pogosto obišči pokopališče, kjer vnuki postavijo na grob kako igračo. Štiriletna vnukinja Elena je svoji mamici narekovala pismo: »Draga babi! Ne morem biti več s teboj, ker si umrla. Imela si raka v trebuščku. Zdaj si pri angelčkih in jaz te pridem samo pogledat. Imam te rada. Tvoja Elena.« S tem pismom se je na svoj način poslovila od nje.
In kako se je Metoda Bole Finžgar odločila za poklic socialne delavke? »Oče je bil s svojim bratom in očetom soustanovitelj tovarne Elan. V družini sem bila četrta od sedmih otrok in tisti pred menoj so že vsi študirali. Mama ni bila prepričana, ali bo dovolj denarja pri hiši, da bi tudi jaz lahko šla na študij.« Metoda pa si je rekla, da raje umre, kot da ne bi šla v šolo. Tako je sedela na mrzlem betonu, dokler ni dobila hude angine. Takrat se je mama čez noč zaposlila in tako je tudi Metoda lahko šla v šolo. Ko je bila v četrtem letniku, je očeta zadela možganska kap. »Vseh sedem nas je bilo še nepreskrbljenih in druge možnosti, kot da se zaposlim, nisem imela. Začela sem kot medicinska sestra v Bolnišnici Begunje in se vpisala na višjo šolo za socialno delo, saj v bolnišnici tega kadra takrat ni bilo. Visoko šolo sem dokončala, ko sem imela že vse štiri otroke.«
Čeprav je tako po naključju prišla v ta poklic, ji ni bilo nikoli žal. »Ko zdaj srečujem rejence, ki so vsi že odrasli, se jih razveselim. Vedno sem si rekla, da bom zanje naredila vse, kar bom mogla.« Otroci, s katerimi je vsa ta leta delala, so bili del nje. »Takrat sem morala biti močna, odločna, morala sem znati odreagirati in strokovno ukrepati. Še zdaj mi ni lahko, ko, denimo, srečujem tiste pedofile, ki so odslužili zaporno kazen in na cesti pljunejo za mano. Imam pa zadoščenje, da sem rešila njihove otroke.« Ali so vam kdaj tudi grozili? »Ja, tudi. Zato smo pred hišo vedno imeli psa. Res ni bilo prijetno,« se spominja. »Če si čutil odgovornost do otroka, si tudi ukrepal. Nisi sklical deset, dvajset timov in problem premleval leto ali dve, ampak si se odločil in ukrepal. Vedno pa sem poskusila pomagati tudi staršem zlorabljenih otrok, da bi vedeli, kaj morajo narediti, da bodo otroke dobili nazaj. Če je šlo, je šlo, če pa ne, so šli otroci v posvojitev.« Posvojitev je bilo takrat več, kot jih je danes.
Zdaj ji je vendarle najpomembnejša družina. To, da pomaga skrbeti za vnuke in jih vzgajati, da bodo imeli lepo otroštvo in šolska leta. Da bodo lahko razvili empatijo in čustveno inteligenco, pravi. »In na tem področju lahko stari starši veliko damo svojim vnukom,« je prepričana.
