Na Smrekovško pogorje
Smrekovško pogorje je 15 kilometrov dolgo pogorje, ki na severovzhodu zaključuje Kamniško-Savinjske Alpe. Ime je dobilo po najvišjem vrhu, ki s svojimi 1577m sega že nad gozdno mejo in pod katerim stoji Dom na Smrekovcu.
Naše izhodišče bo tokrat vas Ljubno ob Savinji. Do tu lahko pridete tako, da z avtoceste Ljubljana-Maribor na izvozu Šentrupert zavijete proti Logarski dolini in tej smeri sledite vse do Ljubnega. Mimogrede, nekdaj se je v Ljubnem začenjala splavarska pot po Savinji, česar se domačini vsako leto spomnijo s prireditvijo Flosarski bal. Če pa se pripeljete s kamniške strani, bo najbliže kar po cesti čez Črnivec in Gornji grad.
Tik pred Ljubnim z glavne ceste zavijemo v vas in prav sredi nje nas kažipot usmeri navzgor med hiše. Ko je strnjenega naselja konec, nas sprva asfaltna, nato pa od zaselka Ljubenske Rastke naprej vodi široka makadamska cesta vse više v hribe. Precej je odcepov, ki vabijo do gorskih in turističnih kmetij, a tem se bomo posvetili raje ob vrnitvi. Približno 14 km vožnje navkreber nas čaka od Ljubnega do Atelskega sedla, ki ga prepoznamo po tem, da se cesta sredi gozda zravna in razširi, tako da je dovolj prostora za kar nekaj avtomobilov. Tu opazimo tudi več oznak za planinske pešpoti. Peš imamo po cesti kakih 20 minut do Doma na Smrekovcu. Resda bi se do tja lahko tudi peljali, vendar bi bilo greh zamuditi sprehod skozi prekrasen gozd, po katerem je Smrekovec še posebej znan. Pogorje Smrekovca je namreč vulkanskega izvora, kar nujno ne pomeni, da je bil tu nekoč vulkan, kot trdijo nekateri viri, temveč je zaradi tektonskih dejavnosti prišlo do dviga magmatskih kamenin, predvsem predornin, ki so podlaga za izjemno biotsko pestrost rastlinstva in živalstva. To območje je zato tudi vključeno v evropski program NATURA 2000.
Uživajmo torej med mogočnimi smrekami in v svežem gozdnem zraku. Vzemimo si čas tudi za ogled okolice planinskega doma, ki jo krasi nešteto domiselnih lesenih skulptur. Potem pa kar naprej na vrh, saj je do tja le pol ure hoda, morda nekaj več v snegu. Dobro označena pot je sprva nekoliko bolj strma, a se kmalu poleže med ruševje in se na koncu spremeni v skoraj lahkoten sprehod po širokem, travnatem vrhu vse do kamnite piramide z vzidanim žigom. Če ne bo megleno in vetrovno, vam bo pa zagotovo zaprl dih izjemen razgled na vse strani in lepote Smrekovškega pogorja in Slovenijo boste imeli kot na dlani. Sicer pa vam bo za osnovno orientacijo v pomoč tudi razgledna plošča ob piramidi z vrisanimi stranmi neba in z imeni vrhov v okolici. Zdaj pa - sendviče in termovko na plan in uživajte! Vendar ne pretiravajte s hrano, če je le planinski dom odprt. V želodcu si nekaj prostora pustite za žgance z ocvirki in gobovo juho, ki jo oskrbnik pripravi na poseben način, z zares bogato količino jurčkov in je ocena carsko kar pravšnja zanjo.
V teh krajih je kar nekaj turističnih kmetij, ki z ličnimi kažipoti ob cesti vabijo na obisk. Skoraj vsaka je po nečem znana, največkrat pa se pohvalijo z večstoletnimi drevesi izjemnih razsežnosti. Tako imajo pri Atelšku nekaj tis, najdebelejšo z obsegom dobrih 200 centimetrov, pri Sušniku in Visočniku pa javora z obsegom, večjim od 600 centimetrov. Kmetije so vzorno urejene in predvsem više ležeče na izredno razglednih lokacijah. Smrekovca ne smete zapustiti, ne da bi si ogledali vsaj katere izmed njih, saj se nikoli ne ve, ali vas ne bo tako zelo očarala, da se boste še večkrat vračali tja.
Naj na koncu dodam napotek. Smrekovec je prepišen vrh, zato je treba biti pozoren tudi na ta del vremenske napovedi. Izberimo si torej lep dan in če ni snega, bodo pohodni čevlji in palice povsem zadostna oprema. V nasprotnem primeru pa obujemo planinske čevlje in gamaše, nataknemo sončna očala, vzamemo palice v roke - in srečno.
