Za slovenske zmage
Ljudstvo naj bi bilo nosilec vsake demokratične oblasti, izvoljeni predstavniki naj bi le uresničevali ljudsko voljo. Tako naj bi bilo, stvarne razmere pa so sila daleč od deklariranih načel. V resnici nam vlada razmeroma ozek krog ljudi, ki se ga je prijelo ime »politični razred«.
In kdo so ti »ljudje posebnega kova«, ki odločajo v našem imenu? V naših razmerah so bili to nekdaj člani partijskega vodstva, dandanašnji pa politični razred sestavljajo vodstva političnih strank. V tem primeru se kaj ni dosti spremenilo, razen tega, da je na volitvah mogoče zamenjati vladajoče. Vendar volivci vse manj verjamejo, da bi se zgolj z drugimi imeni v resnici lahko kaj spremenilo, zato je volilna udeležba čedalje manjša, in to ne le pri nas, temveč tudi v drugih državah, kjer so volitve najpomembnejše orodje za kaznovanje nesposobnih voditeljev.
Še manjši vpliv na ravnanje voditeljev pa ima ljudstvo v tako imenovanih avtoritarnih režimih. Tam globok prepad ločuje vladajoči razred od drugih državljanov. In če gredo razmere s socialnega in političnega stališča čez rob, se »zgodi ljudstvo«, upor tistih, ki pravzaprav nimajo česa izgubiti. Prav to se zdaj dogaja v nekaterih arabskih državah, kjer so si izbranci prigrabili silno bogastvo, medtem ko drugi državljani nimajo niti za kruh. Velikokrat opevana skrb mednarodne skupnosti za spoštovanje človekovih pravic je pogosto zgolj slabo prikrit manever, kako v teh državah ohraniti nadzor nad naravnimi viri – še posebej energenti. In pogosto so pravi pobudniki za posredovanje mednarodne korporacije, ki na iz revščine prebivalstva kujejo milijardne dobičke, pri čemer jim vneto pomagajo politične elite. Seveda pa za svoje ravnanje pričakujejo ustrezno nagrado in v tem je najbrž najpomembnejši razlog, zakaj se toliko ljudi preriva na volilnih lističih, pri čemer je seveda odločilnega pomena, na katero mesto te postavi strankarsko vodstvo.
Člani političnega razreda si najprej zagotovijo dobre plače, ki pravzaprav niso odvisne od gospodarskih razmer. Na kritike, da so njihovi dohodki previsoki, »izvoljenci ljudstva« praviloma odgovarjajo z navajanjem primerov, ki dokazujejo, da so politiki plačani še bolje. Poleg tega uživajo še najrazličnejše ugodnosti. In vse to plačujejo davkoplačevalci. Vendar teh ugodnosti niso deležni zgolj izvoljeni politiki, nekaj »pade z mize« tudi uradnikom, ki se štejejo za sestavni del političnega razreda. Res je, da je v razvitejšem delu sveta ti privilegiji ne bodejo tako zelo v oči kot v državah, kjer morajo ljudje živeti z manj kot evrom na dan. Pa vendar, ravnanje političnega razreda močno spominja na nekdanje plemstvo, ki mu ni bilo kaj prida mar, kako živijo tlačani.
Ali je mogoče karkoli spremeniti? Morda bi za začetek morali sprejeti zakon, ki bi določal plače politikov v odvisnosti od gospodarske uspešnosti skupnosti, ki jo vodijo. Še pomembneje pa bi bilo zaostriti odgovornost ljudi, ki nam krojijo življenje. Nikakršnega popuščanja ne bi smelo biti, če bi ljudje, ki bi nam morali biti moralni zgled, zlorabljali svoj položaj. Tudi volilno zakonodajo bi bilo treba »popraviti« in zagotoviti reprezentativnost. Nekoliko neprepričljivo je namreč, da v evropskem parlamentu sedi poslanec, ki mu je dalo svoj glas vsega le 6000 volivcev.
Številne države imajo v svojih ustavah zapisano, da izhaja oblast od ljudstva. Za dosego tega cilja so milijoni dali tudi svoja življenja. Žal pa so se razmere obrnile tako, da nam v realnem življenju vladajo pripadniki tako imenovanega političnega razreda. Najmanj, kar bi državljani smeli pričakovati od ljudi, ki nas vodijo, je upoštevanje dejstva, da so to, kar so, zaradi nas in ne mi zaradi njih. Tistim, ki so na to pozabili, se je že »zgodilo ljudstvo«.
