Družina Rutar: S harmoniko in harmonijo

Zgodbe | apr. '11

Imeti harmoniko je želja mnogih, saj je njen zven vedno povezan z veseljem. Tudi Jožko Rutar, svetovno znani izdelovalec harmonik iz Sela na Vipavskem, si jo je zaželel še kot otrok. Toda njegov oče se je odločil, da mu za »take traparije« že ne bo dajal denarja.

Zato si je Jožko pri dvanajstih letih med poletnimi počitnicami našel delo v koči na planini Razor. »Ribal sem tla, lupil krompir, pomival posodo, nabiral zdravilna zelišča; skratka, počel sem prav vse in si prislužil toliko denarja, da je bilo dovolj za nakup stare harmonike, pa še nekaj je ostalo.« Toda tu se je začela in se začasno tudi ustavila harmonikarska kariera Jožka Rutarja. Oče mu je namreč namenil poklic kuharja: »V hotel boš šel; tam ne boš ne lačen in tudi zeblo te ne bo …«

Tako se je Jožko izučil za kuharja. Takoj po končanem služenju vojaškega roka pa se je odpravil na delo na Južno Tirolsko v Italiji. Po nekaj letih dela v tujini se je vrnil v Slovenijo in spoznal ženo, se poročil in rodil se jima je sin Aleks. Delal je pri različnih delodajalcih, vendar je videl, da njegovo delo v domovini ni cenjeno. Zato se je kljub temu, da je imel njegov otrok šele poldrugo leto, vnovič odpravil v tujino, kamor ga je vabil njegov prejšnji delodajalec. V Italiji je doživel veliko lepega, njegovo delo je bilo tudi finančno zelo cenjeno in bil je »gospod« v najboljšem pomenu te besede.

Od kuharskega do harmonikarskega mojstra

V Italiji je Jožko živel med ljudmi, ki so imeli radi glasbo, še zlasti čislana pa je bila harmonika. V prostem času je veliko igral in postopno se je odločil, da si bo tudi sam naredil harmoniko. Lotil se je stare harmonike, jo razdrl ter popravljeno in izboljšano nato sestavil na novo. Leta 1984 je naredil svojo prvo harmoniko in jo odnesel v Italijo; tam je takoj dobila kupca, z njim pa je prišlo tudi veliko naročil … Teh je bilo vse več in več, zato se je odločil, da se bo povsem posvetil izdelovanju harmonik. Tako se je leta 1992 vrnil domov in začel z obrtno dejavnostjo.

Rutarjeve harmonike so že na pogled drugačne od drugih, njihov zaščitni znak sta motiv vinske trte ter ročna poslikava. Imajo tudi zlati certifikat SQ – slovenske kakovosti. Toda oče in sin zagotavljata, da je tudi pri harmoniki bistvo v tem, kar je očem nevidno, da kakovost prihaja iz notranjosti. Zato nekatere harmonike zvenijo kovinsko, druge pa polno in mehko; pomembna je tudi uglasitev in še bi lahko naštevali. Tudi nepoznavalci takoj ugotovijo, da imajo Rutarjeve harmonike poseben – zelo bogat, poln zvok. »Za kakovost zvoka je pomembno marsikaj; tudi to, da dobimo pravi resonančni les.« Izbirajo smrekov les in to predvsem z Jelovice, saj vsaka smrekovina ni dovolj resonančna. Les mora biti sušen naravno, na vetru. Njihove harmonike imajo vgrajene posebne, ročno izdelane glasilke, ki so narejene samo za Rutarjeve, posebnost njihovih diatoničnih harmonik pa so tudi mehanizmi, ki zagotavljajo brezhibno delovanje harmonike. Bili so prvi v Sloveniji, ki so kovinski pokrov zamenjali z lesenim. Kot poudarja oče Jožko, je izjemno pomembna tudi uglasitev, za kar je specialist njihov Aleks, ki se je usposabljal pri uglednih mojstrih v tujini. Pravzaprav je izdelava harmonik zdaj Aleksova pristojnost, saj se je oče upokojil in sinu le občasno svetuje in pomaga. Pravi, da je Aleks še bolj natančen, kot je sam, in tudi nič manj delaven! Njihove harmonike - diatonične, klavirske in kromatične - so primerljive z najboljšimi na svetu, v Evropi pa se jim sploh ni treba nikogar bati! Tudi zato imajo kupce z vsega sveta.

Aleks je virtuoz na več področjih

Aleks sprva ni kazal navdušenja nad harmoniko – toda za birmo si jo je končno zaželel. Ker je sam izrekel željo, je oče vedel, da bo to »ta pravo«. Igranja harmonike se je učil pri prof. Zoranu Lupincu in Andreju Plesničarju. Zdaj je Aleks dobitnik številnih uglednih mednarodnih priznanj za igranje na harmoniki, s prijateljem Dejanom Rajem iz Kranja sta osvojila celo prvo mesto na svetovnem tekmovanju za duete. Sta tudi večkratna evropska prvaka. Aleks pa je virtuoz tudi pri izdelovanju harmonik. Za končni izpit na srednji lesarski šoli je pripravil nalogo o razvoju harmonike Rutar. Sledil je očetu – sprva je delal le kovinske okraske, kasneje je prevzemal vse večji obseg dela in zdaj v celoti izdeluje harmonike Rutar. Tako diatonične, kot tudi klavirske in kromatične harmonike so vsaka zase unikaten izdelek - v celoti ročno izdelan. Z vsakim novim naročilom išče Aleks, pred njim pa je tako delal že njegov oče, nove prijeme, uvaja izboljšave, dodelave in pri tem upošteva tudi želje in potrebe posameznega naročnika. Če mnogi posnemajo zunanji videz njihove harmonike - prelivanje barv, več lesenih dodatkov in še kaj, pa posnemovalci ne morejo priti do njihovega specifičnega tona, po katerem slovijo. Zanimivo je tudi, da harmonike izdelujeta samo oče in sin, saj nimajo drugih zaposlenih. »To delo je tako natančno in zahtevno, da se morava zanesti le nase,« pravita. Tako varujeta in še izpopolnjujeta kakovost harmonik.

Lepe in tudi grenke izkušnje

Velik uspeh in izjemna kakovost na eni strani zbujata občudovanje, na drugi pa zavist. Kar nekaj grenkih izkušenj že imajo Rutarjevi. Že pred leti so registrirali znamko Rutar in zaščitili obliko harmonike, zdaj pa razočarani ugotavljajo, da to tako rekoč ne pomeni nič, saj se pojavljajo harmonike, ki so po obliki kopije njihovih harmonik, pa tudi take, ki niso niti malo podobne njihovim, pa nosijo znamko Rutar. Naša zakonodaja za take prekrške ne predvideva sankcij. Nekateri gredo celo tako daleč, da ponaredijo celo račun o nakupu harmonike Rutar in ga dodatno »opremijo« z znakom »Art&Craft«, da bi s tem podkrepili verodostojnost nakupa!

Rutarjeve harmonike so zelo cenjene tudi v ZDA. Zato so jih tudi že vabili, da bi svojo dejavnost preselili tja. Zaradi slabih izkušenj doma so tudi sami že večkrat pomislili na to, da bi se odpravili čez lužo …

Zanimiva je tudi njihova izkušnja z obiska pri Slovencih v ZDA. Aleks in Dejan sta pred leti dobila povabilo, da bi igrala na rojstnem dnevu našega izseljenca in sprejela sta ga z veseljem. Skupaj z očetom Jožkom so odpotovali v Ameriko zgolj za štiri dni - od četrtka do nedelje. To pa se je zdelo ameriškim oblastem na letališču, kjer so pristali, dokaj nenavadno – toliko kovčkov, pa le za štiri dni! Zaplet je končno rešil človek, ki jih je povabil v ZDA.

Jožko si po upokojitvi privošči bolj sproščeno življenje; še zlasti, ker je bil pred leti zelo bolan in tako rekoč že dvakrat mrtev. Šlo je za las in zato je začel gledati na življenje drugače in ne le skozi delo … Z ženo Marijo rada potujeta in s potovanj prinaša domov čudovite posnetke. Preselila sta se v bližino Vipave, obrt in družinsko hišo pa prepustila sinu.

V njihovih poslovnih prostorih je veliko odlikovanj, veliko spominskih slik in seveda veliko harmonik. Vsaka zase je unikat, drugačna, nekaj posebnega, pa vendar razpoznavno Rutarjeva. »Nama so najljubše harmonike v naravnem lesu, toda za nastope želijo glasbeniki izrazitejše in sijoče barve.« Aleks pokaže njihov zadnji dosežek, odlično klavirsko harmoniko, ki že ima lastnika in je »posojena« le za fotografiranje. V izdelavi imajo že dva popolnoma nova modela diatoničnih harmonik, ki ju bodo kmalu predstavili. Obujajo tudi izdelavo male harmonike »triestinke« in posebne harmonike, ki jo poznajo predvsem muzikanti na Krasu. Oče pa pokaže prvo harmoniko, ki jo je naredil čisto sam in jo tudi takoj prodal, čez leta pa jo odkupil. »Seveda sem plačal visoko ceno, saj je večna, ker je Rutarjeva,« pravi oče napol v šali, napol zares. S sinom nato zaigrata v duetu – veselo, ubrano, mojstrsko … Mama ju opazuje in ne skriva zadovoljstva!

Veliko povezanosti in naklonjenosti je čutiti v tej družini, zato ne preseneča, da so tako uspešni. Skrivnost uspeha pa je tudi v dejstvu, da jih nikoli ni vodila misel na dobiček, ne želja po popularnosti, pa tudi ne želja po tekmovalnosti, pač pa ljubezen do dela in do glasbe.