Vas, ki so jo zaznamovali kmetovanje, splavarstvo in železnica

Zgodbe | apr. '11

»Prebivalci moje rojstne vasi so se najprej ukvarjali predvsem s kmetovanjem, zatem s čolnarjenjem, flosarstvom, z gozdarstvom in vsem, kar je bilo povezano s splavarjenjem lesa po reki Savi, po letu 1849, ko je skozi Savsko dolino zapeljal prvi vlak, pa se je veliko ljudi zaposlilo na železnici; bodisi na domači železniški postaji bodisi v Zalogu, Litiji, Trbovljah, Zagorju ob Savi in še kje,« pravi 80 – letna upokojena tajnica stomatološkega oddelka ljubljanske medicinske fakultete Magda Dernovšek o razpotegnjenem, kaka dva kilometra dolgem naselju v Posavskem hribovju, ležečem pod strmimi skalnatimi pobočji na levem bregu Save, tik pred njenim vstopom v ozko sotesko. Nad železniško postajo v smeri proti Lešam je hrib Hladnik, od koder pogosto veje hladen veter, nad gostilno Berdajs pa je velika skala in za njo hrib Vinarica, kjer so bili nekdaj vinogradi.

Ker sta obe tokrat priobčeni stari razglednici nastali pred prvo svetovno vojno, v vaškem jedru pod cerkvijo še ni hiše njenega očeta, lesnega trgovca Ivana Dernovška, ki jo je postavil leta 1926. V njej se je rodila štiri leta kasneje in vanjo še zmeraj rada zahaja, zlasti potem ko jo je pred leti njen sin Vladimir Borisov z velikim občutkom za ohranjanje stavbne dediščine temeljito obnovil. »Oče je bil doma iz ene od nekdanjih sedmih savskih gostiln, po domače Pri Štamharju, zato si je zelo želel, da bi tudi sam imel gostilno. Toda to se ni nikoli zgodilo, čeprav je pri gradnji hiše predvidel tudi gostinske prostore. Ukvarjal se je predvsem s prodajo jamskega lesa za premogovnike v Trbovljah, Hrastniku in Zagorju ob Savi, nekaj splavov pa je poslal tudi proti Beogradu. Tako je s svojo dejavnostjo mnogim domačinom zagotavljal zaslužek. Les so sekali v okoliških gozdovih med Pogonikom (med Kresnicami in Litijo) in Pasjekom (med Savo in Zagorjem ob Savi) ter ga nato sestavljali v flose. Mama Marija je pripravljala hrano za splavarje, ki so se ustavljali na Savi le toliko, da so se najedli in oskrbeli z živežem ter nato nadaljevali pot. Kadar je bila Sava previsoka, sva z mamo hrano s kolesom vozili v Pogonik oziroma Pasjek,« se spominja Savčanka Magda Dernovšek.

Pri njenem očetu sta delala splave tudi flosarja Jožko Gričar in Rudolf Lukač, ki sta učiteljici Angelci Ocepek za krajevno kroniko takole opisala svoje delo: »Ko je bil flos narejen, sta šla na enega dva flosarja z vesli: eden zadaj, drugi spredaj. Za moč sta vzela s seboj sodček vina in mesnine. Najbolj nevarno je bilo od Renk do Radeč. Od Zagreba naprej so zvezali štiri do osem flosov skupaj in naložili sto litrov vina. V Zemunu so ob reki čakali lesni trgovci. Flosarji so morali biti dovolj pogumni in močni, da so premagali vse ovire na vodni poti, od čeri do razbojnikov.«

France Prešeren je rad obiskoval strica, savskega kurata

Ko si je naša prijazna sogovornica ogledala dvoslikovno razglednico, odposlano leta 1911, je brž pojasnila, da je prav v soseščini trgovine z mešanim blagom Janeza Drnovška nasproti župnijske cerkve petnajst let pozneje zrasla njena rojstna hiša. Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja je začela v tej hiši obratovati Smoletova gostilna in mesarija, zdaj pa je tu samostojni podjetnik z gradbeno mehanizacijo Anton Lamovšek. V obdobju pred in še nekaj časa po drugi svetovni vojni je bila na Savi poleg omenjene tudi Vizjakova trgovina z mešanim blagom.

Sedanja župnijska cerkev sv. Nikolaja sredi pokopališča, sicer prvič omenjana leta 1526, je bila sezidana leta 1737, nakar so ji leta 1844 prizidali kor in mežnarijo, leta 1888 je vse oltarje, prižnico, krstni kamen in tlak obnovil Ivan Šubic iz Škofje Loke, celotno cerkev pa so pod vodstvom župnika Jožeta Grebenca zadnjič prenovili pred osemnajstimi leti. Cerkev krasi več slik baročnega slikarja Valentina Janeza Metzingerja, podoba sv. Miklavža Matevža Langusa v glavnem oltarju in sliki Fortunata Berganta. Zvonik je visok trideset metrov, v njem so trije zvonovi, ura na njem pa je iz stare ljubljanske stolnice. Tudi pokopališče je staro približno pol tisočletja. Leta 1878 so ga morali za štiri metre razširiti in na severovzhodni strani cerkve zgraditi mrtvašnico, saj je bilo v reki vedno več utopljencev. Pokopališče so znova širili leta 1985, tri leta kasneje pa z denarjem iz krajevnega samoprispevka zgradili še mrliško vežico.

Leta 1814 – pet let zatem ko je postala samostojna – je v savsko župnijo prišel za kurata stric pesnika Franceta Prešerna Franc Ksaver Prešeren, ki je tu služboval deset let. Na Savi mu je najprej gospodinjila Mina Oralova iz Most, nato pa sorodnice: sestra Lenčica in nečakinje, pesnikove sestre Jera, Urša in Lenka. Bil je velik, resen mož, varčen gospodar in odličen čebelar. Veliko je gmotno pomagal sorodnikom, med drugim tudi nečaku Francetu, ki mu je leta 1832 dal tristo goldinarjev, da se je v Celovcu lahko pripravljal na odvetniški izpit. Največjega slovenskega pesnika in njegove prijatelje, med katerimi je bil tudi Andrej Smole, je večkrat gostil na Savi; France Prešeren se je še posebno rad sprehajal po poti, ki je od cerkve vodila mimo Železnikove hiše do Savskega potoka. Ker so se ravno tedaj že začele priprave na gradnjo železniške proge Ljubljana – Zidani Most, naj bi prav tu dobil navdih za svojo pesem Od železne ceste, ki se začne takole:»Bliža se železna cesta,/nje se, ljub'ca, veselim;/iz Ljubljane v druga mesta/kakor ptiček poletim.«..., nakar sledi še sedemnajst kitic.

V izgnanstvo v Srbijo

»Na Savi smo živeli do nemške okupacije, do julija leta 1941, ko so nas odpeljali v internacijo v Srbijo, v Čičevac pri Varvarinu. Iz našega kraja so nas pobrali pet: tri člane naše družine (očeta, mamo in mene, medtem ko sta brat Dušan in sestra Mimi tedaj že prebivala v internatu v Ljubljani in obiskovala gimnazijo), župnika Andreja Širaja in učiteljico, zavedno Slovenko, doma iz Celovca, Angelo Sakotnik, ki je na savsko šolo prišla leta 1914 in je ves čas izgnanstva pisala dnevnik,« obuja spomine na vojne dni Magda Dernovšek, se nenadoma dvigne izza kuhinjske mize in že hip pozneje iz sosednje sobe prinese lepo ohranjen karirast šolski zvezek v rjavkastem ovitku, v katerem je z izjemno čitljivo pisavo nedelja, 6. julija 1941 – skrajšano - opisana takole:

»Ravno vstanem in pogledam v nočni srajci po cesti proti Ponovičam. In glej, na Južnikovem ovinku zagledam velik rdeč avtobus in črn kamion, ki hitita proti vasi. Hitro mi šine misel v glavo: Po tebe gredo! Stojim nepremično, poslušam in že v naslednjem hipu nekdo udarja po zaklenjenih vratih. V istem trenutku gre nemški policist s pospešenimi koraki skozi vrt na zadnja vrata. Hitro nataknem jutranjo haljo in grem odpret. 'Z nami greste. V eni uri bodite pripravljeni,' pravi približno 30-letni vojak neprijaznega, mrkega obraza. Začela sem se z njim prepirati in medtem so prišli v kuhinjo še drugi vojaki. Za silo sem se oblekla, spila malo kave, se poslovila od gospodinje Francke in že smo se odpeljali proti Litiji. Do Laz nas je bilo v avtobusu 7 odraslih, 11-letna Magdica Dernovšek in 9 policistov. Res smo nevarni ljudje! Med potjo smo nabirali še druge izgnance in ob petih popoldne nas je poln avtobus prišel v 'preselitveno taborišče' v Šentvidu pri Ljubljani.«

Od tod so Dernovškove v transportu s 449 izgnanci čez dva dni odpeljali Varvarin, od koder so jih spomladi leta 1942 premestili v Beograd, od tam pa so jeseni lahko (ker je bila njena mama doma iz Logatca, torej v tedanji Italiji) odšli v Ljubljano. »Po drugi svetovni vojni sta se starša vrnila na Savo, kjer je oče znova začel trgovati z lesom, a ker se ni hotel vključiti v zadrugo, so ga že kmalu zaprli; najprej za leto in pol in nato še za dve leti. Zato se je po letu 1950 zaposlil v lesni industriji v Šmartnem pri Litiji,« sklene pripoved o usodi ene od savskih družin vedra upokojenka, ki se rada vrača v kraj svoje mladosti, čeravno ni več tistega pristnega vzdušja, kakršnega je doživljala pred vojno.