Potovanje k samemu sebi
Tokratno razmišljanje so spodbudila moja naključna srečanja s starejšimi in pogovori z znanci o odnosu do svojega staranja. Vsak je imel svoj pogled in pot, ki si jo je začrtal. S psihološkega stališča pa je zanimivo predvsem to, da so nekateri o tem življenjskem obdobju razmišljali optimistično, drugi pa dokaj pesimistično.
Njihov odnos do lastne kronološke starosti se je kazal tudi navzven; v glasu, govorici telesa, predvsem rok in v zunanji urejenosti. Optimisti so imeli o starosti in o sebi dobro mnenje, pesimisti negativnega.
Seveda k taki odzivnosti pripomore več razlogov: prehojena življenjska pot, temperament, duševno in telesno zdravje in še bi lahko naštevali.
Optimistčen odnos:
75-letna A.: Trudim se najti svojo pot.
84-letna I.: Imam veliko časa zase. To mi veliko pomeni.
69-leten J.: Rad sem sam, ne pa osamljen. Ko prebiram knjige, razmišljam, meditiram. Pri branju časopisa se ne vznemirjam ob neprijetnih novicah.
89-leten T.: Rad opazujem ljudi. Veliko mi pomeni pogovor. Vsi moji so, žal, že pokojni. Ker se težko premikam, sem že dve leti v domu. Tu sem srečal nove prijatelje in skupaj se imamo prav lepo.
79-leten G.: Meni in pokojni ženi je bil dom na prvem mestu. Povezovala naju je ljubezen in spoštovanje. Imela sva tri zaželjene otroke. Ti mi tudi v starosti in ob ne preveč dobrem zdravju stojijo ob strani. Zelo pa se trudim, da jih ne obremenjujem preveč.
68-letna Ž.: Po jeseni pride zima, tudi to ima svoj čar, svojo lepoto.
78-letna K.: Rada se lepo uredim. To mi je v veselje. Bolj sem samozavestna.
Pesimističen odnos:
84-leten J.: Čutim, da smo stari v družbi odrinjeni.
71-letna M.: Nimam več kaj pričakovati. Zame je starost ena sama žalost.
69-letna G.: Ne vem, zakaj naj bi še jemala zdravila. Rada bi čim prej umrla, saj nimam več kaj pričakovati. Svet stoji na mladih. Stari smo v breme vsem, najbolj pa sebi.
80-letna D.: Nihče me ne razume, tudi lastni otroci ne. Moža pa že dolgo nimam. Zapustil me je, ko so bili otroci še majhni.
Proč s predsodki
Naj mi bo dovoljeno, da ob tem uporabim besede Anselma Grüna iz knjige Visoka umetnost staranja (Celjska Mohorjeva družba, 2010):
»O starem človeku, ki je postal moder, ki živi v miru s seboj in dobro vpliva na okolje, pogosto rečemo: 'Ta je blagoslov za družino, za druge ljudi, za ta svet'.«
Dragi bralci, razmislite o tem!
Novejše psihološke študije so pokazale, da je način našega staranja odvisen predvsem od naših pričakovanj.
Na staranje negativno vplivajo različni predsodki, kot denimo: star človek je pogosto bolehen, pozabljiv, slabše gibljiv in prepirljiv. Kdor tako razmišlja, bo tudi sam imel tako starost. Zato proč s predsodki!
Predsodek je stališče, ki ni utemeljeno, a ga spremlja močno čustvo in celo odpor do sprememb. Prav zaradi predsodkov se prenekateri starejši človek počuti neugodno in se tako tudi odziva.
J. W. Vaupel, direktor nemškega inštituta Max Planck, je ugotovil, da je naš način staranja samo v 25 odstotkih odvisen od genov, v vsem drugem pa od naših pričakovanj.
Kako človek doživlja svojo starost in nanjo gleda, je torej v veliki meri odvisno od njegove volje do življenja. Svoj smisel imajo tudi določene težave, s katerimi se človek srečuje!
Prav o tem so v zadnjem času na Univerzi Georgia (ZDA) opravili več raziskav. Ugotovili so, da imajo optimistični in prilagodljivi starostniki bolj kakovostno duševno in telesno zdravje.
Gerontologi zato priporočajo, naj se starejši ne obremenjujejo s svojimi leti, temveč naj storijo vse, kar je možno, da se bodo kljub letom počutili mlajše. Za uresničitev tega pa je potreben optimističen pogled na življenje, veliko gibanja v naravi, zdrava prehrana in miselna zaposlitev. »Glej, stvarnica vse ti ponudi«, pravi naš poet! Če v to veruješ in če tudi sam počneš tako, se počutiš bolje in ob tem tudi razumeš smisel starosti. Še več, ozreš se vase in odkriješ zaklad spominov in vse bogastvo preživetega življenja, ki se kaže v najrazličnejših podobah in izkušnjah. Zato ni čudno, da zadovoljni stari ljudje pogosto poudarjajo, da živijo od spominov.
Priznati pa moramo, da življenje v zdajšnjem svetu pogosto ni lahko. Življenje se spreminja z bliskovito naglico. Novosti se porajajo na vseh področjih. Komaj se nečesa navadimo, že se pojavi kaj novega. Nenehno prilagajanje novostim pa pri starejših povzroča posebno utrujenost.
Nemški psiholog R. Euke ugotavlja, da je starejši človek prav zaradi tega pogosto pod hudim stresom, doživlja notranjo praznino, marsikdo zapade celo v depresijo. Starejšim bi morali pomagati pri prilagajanju novostim. Tu ne mislim na materialne dobrine, temveč na psihosocialno pomoč. Pogosto je že beseda tista, ki starejšim vrne občutek sprejetosti v družbi in jim okrepi samozavest.
Pri nas si na različne načine prizadevamo omogočiti starejšim, da bi živeli človeka vreden vsakdan. A priznajmo, da smo šele na začetku. Še veliko bo treba postoriti predvsem na področju človekovega dostojanstva, dobrega telesnega in duševnega počutja, svobode in varnosti, kot to poudarja evropska listina pravic in dolžnosti starejših, potrebnih dolgotrajne oskrbe in pomoči.
Ob koncu naj v premislek navedem misli znanega ameriškega gerentologa dr. Jana W. Rowea: »Najbolj ste sami odgovorni za uspešno starost. Mnogi aspekti starosti, ki so veljali za neločljivi del procesa staranja, so v resnici povezani z načinom našega življenja.«
Ta misel potrjuje, kar sem povedala že na začetku, zato jo tudi na koncu ponavljam: »Kako se staramo, je odvisno tudi od naših pričakovanj. Leta niso pomembna, pomembno je predvsem naše počutj.e«
Ali kot pravi Dr. H. Schipperges: »Pot k zadovoljnemu staranju seveda mora najti vsak«.
