Cerarjevi - šport, pravo in ljubezen

Zgodbe | maj '11

Družina šampiona svetovnega slovesa in odvetnika Mira Cerarja ter njegove žene Zdenke, nekdanje generalne državne tožilke in pravosodne ministrice je tesno povezana s pravom.  Pravniki so kar štirje člani njihove družine, pa še študenta prava imajo.

Miro Cerar je daleč najuspešnejši športnik Slovenije vseh časov, ter član Olimpijske akademije ter ambasador za fair play. Prav na dan našega pogovora se je vrnil z mednarodne konference o športu v Novem Sadu in snidenje z ženo, ki sem mu bila priča, je bilo prisrčno in ljubeče. Seveda se je pogovor takoj dotaknil vtisov s konference; gostje konference - Vera Nikolić, Slavko Obadov in Ivica Horvat so skupaj z njim govorili o športu, ki je bil v času, ko so bili aktivni tekmovalci, še poln idealov. Miro je kritičen do prevelikega normativnega poseganja v šport. »Spomnim se, kako smo izkušnje prenašali na mlajše ter tudi na ta način skušali povrniti trud, ki je bil vložen v nas. Zdaj je v ospredju  individualizem, denar ...« Tudi Zdenka se je spomnila zlatih časov Narodnega doma, kjer so otroci spoznavali šport, pa ne le gimnastiko, tudi odbojko, plavanje … in druge veščine, se učili discipline, odgovornosti. V Narodnem domu sta se tudi spoznala – Zdenka je bila odlična telovadka in dvakratna mladinska jugoslovanska državna prvakinja ter članica jugoslovanske državne ekipe. Čeprav sta se videvala na treningih, sta se bolje spoznala dokaj pozno. Na vožnji iz Tacna, kjer sta nastopala v zlati vrsti, sta se v avtobusu zapletla v pogovor in ugotovila, da stanujeta blizu. Tako sta takrat prvič skupaj odšla proti Prulam.

Vnovič podarjeno življenje
Zdenka in Miro Cerar imata tri otroke in pet vnukov. Miro ml. ima dva osnovnošolca, Alenka dva študenta, Vesna pa čisto majhno Nežo, pričakuje pa še enega dojenčka. Kar štirje člani družine Cerarjevih so pravniki. Pravo študira tudi najstarejši vnuk in morda bo pri Cerarjevih z leti še več pravnikov ... In kako sta se Zdenka in Miro odločila za pravo? »To je bil takrat edini študij, kjer ni bila obvezna prisotnost na predavanjih; tako sva si lahko prilagodila športne in študijske obveznosti.«
Miro je edinec, Zdenka je imela šest let mlajšo sestro, ki je žal že pokojna, in sestrina hči Nataša je s svojo hčerko del družine Cerarjevih. Miro in Zdenka sta rasla v skromnih razmerah; skromnost in delavnost pa odlikujejo tudi njune otroke in vnuke. Poročila sta se kot študenta; v 2. letniku študija se je rodil sin Miro (Mirko za mamo), štiri leta za njim hčerka Alenka, sedemnajst let mlajša od brata pa je Vesna. Miro ml. pravi, da je bila »luštna majhna kepica, ki je še vedno družinski sonček.« Vesna pa je staršema celo rešila življenje,  zbolela je namreč prav takrat, ko naj bi starša odpotovala na enodneven izlet na Korziko, ki se je tako tragično končal.  Ker so bili pri Cerarjevih otroci vedno na prvem mestu, je izlet odpadel. Staršema je vodička sicer predlagala, naj letalski vozovnici ponudita starejšima otrokoma, pa Alenka ni imela potnega lista. Kot da bi jim bilo življenje vnovič podarjeno! Kako neverjetne zgodbe spleta življenje pa pove tudi dejstvo, da je Vesnin mož izgubil svoje starše prav v tej letalski nesreči.

Obljubim, da boš imela hladilnik
Mladi par je sprva živel v bloku pri starših Mira Cerarja. Mirovo avnojsko nagrado sta položila na banko in še kar nekaj časa pridno varčevala, da sta prišla do montažne hiše. Parcela v Grosupljem, ki jima jo je priporočil njun prijatelj, odvetnik Čeferin, je bila cenejša od tistih v Ljubljani in tudi lepša. Čisto blizu je gozd, na drugo stran pa seže pogled daleč v zeleno naravo. Za hišo je velik vrt, ki ga v tem času lepšajo cvetoči zvončki. Rože pa so tudi v hiši – ta dan jih je babici prinesel najstarejši vnuk, ki živi s starima staršema in je priden študent 3. letnika prava.
V tem prijaznem domu sem se počutila tako domače, da sem se za intervju usedla kar v kuhinjo. Kot pravi Zdenka, se to pogosto zgodi: »Očitno je v naši kuhinji dobra energija!« Tudi ena prvih »konkretnejših« obljub, ki jo je dobila Zdenka od svojega »fanta«, je zadevala kuhinjo; Miro ji je namreč obljubil, da bo, ko se bosta poročila, zagotovo imela hladilnik! Od nekdaj je veliko kuhala, njen mož pa doda, da pogosto začne kuhati že v zgodnjih jutranjih urah! Le tako ji uspe postoriti vse – od rekreacije v Ljubljani, prek mnogih obveznosti zunaj in znotraj doma, pa vse do kosila.  In potem nadaljuje z delom … »Moja žena je neuničljiva,« doda Miro Cerar. Njeno odlično gospodinjsko organizacijo pa sta sprejeli tudi obe hčerki.
V času odraščanja je bila skrb za otroke pretežno na mamici, oči pa je bil »zadnja instanca«. Zdenka Cerar poudarja, da imata v zrelih letih z možem več časa zase, tudi zato sta se šele pred nedavnim vpisala v plesni tečaj. In tudi sama se je za svojo kariero odločila šele potem, ko so otroci odrasli. Leta 1999 je postala generalna državna tožilka – to funkcijo je opravljala pet let, nato pa je postala pravosodna ministrica. »To se mi zdi prava pot, saj tako otroci, kot tudi mamice veliko izgubljajo, če je na prvem mestu kariera. Ko pa otroci odrastejo, pride čas tudi za to.« Vsi trije otroci so končali glasbeno šolo – Miro se je v glasbeni šoli učil igrati harmoniko, kot samouk pa kitaro, obe dekleti pa klavir. Vsi pa so tudi športniki (odlična sta tudi vnuka: Uroš je bil lani državni prvak v kick boksu, Maša pa ima najvišja mednarodna odličja v plesu). Šolo so v družini Cerar jemali zelo resno in odgovorno. Zato je mamica menila, da bi bil Mirko, ki velja za največjega šaljivca v družini, lahko tudi v gimnaziji odličen, a ji je odgovoril: »Saj sem, le priznajo mi ne.«

Dober pravnik mora čutiti življenje
 »Moj mož je skozi svoje odvetniško delo spoznaval ljudi in življenje v globino; moje delo -   delala sem kot tožilka na več področjih, od mladinskega prestopništva do gospodarskega kriminala, pa me je soočalo z različnimi situacijami, ki so tudi kot učiteljice življenja.« Tožilec je vedno na strani žrtve; v svoji bogati praksi, kjer se je srečevala z mladoletnimi prestopniki, se je zavzemala za trajno rešitev teh otrok in naredila veliko več, kot so to narekovale njene službene dolžnosti. Nasvet iz prakse pa je prišel prav tudi doma; nekoč je hčerki, ki je hotela s sošolkami na štop na morje, predstavila primer posilstva, ki ji je dal misliti. Nazadnje so se dekleta na morje odpeljala z avtobusom. »Pravo,« poudarja Zdenka, »niso le zakoni. Suh zakonski tekst je treba oplemenititi, mu dodati tudi srce. Dober pravnik mora čutiti življenje!«
Tudi zato je njuna hči Alenka odlična odvetnica. »Prava sem se učila skozi življenje že od malega. Ko sta oče in mama delala dolgo v noč, sem jima postopoma pomagala; najprej sem tipkala, kasneje sem celo hodila z očetom na teren. Zato sem se zgodaj odločila, da bom pravnica. Vendar pa do konca pravosodnega izpita nisem vedela, v katero smer me bo pot popeljala; bliže pa mi je bila praksa.« Na otroštvo ima zelo lepe spomine. »Vesela sem, da imam tako odlična starša! Naša družina je zares lepo funkcionirala, čeprav sta bila do nas stroga in sta zahtevala pridnost ter delavnost, kar je samo dobro. Sta pa tudi zelo ljubeča starša. Lahko rečem, da sem jima verjela na besedo – za današnji čas je to kar neverjetno! Bila sta in še vedno sta zgled pridnosti in skromnosti, kar ni fraza!«

Pamet v krizi
Tudi sin Miro ima na otroštvo same lepe spomine. Očeta opiše kot tihega, mirnega človeka, ki pa se je z leti razvedril, postal bolj zgovoren in bolj odprt. »Tako kot oče  se tudi sam znam v določenih situacijah odtujiti, biti sam svoj; hkrati pa imam tudi mamino naravo, ki je družabnejša, mehkejša in bolj diplomatska. Vendar le do določene mere, zato včasih, ko je treba biti odločen, presenetim celo samega sebe.« Miro Cerar ml. je svojega očeta doživljal predvsem kot športnika: »Ko je zadnjič postal svetovni prvak, sem bil poleg; japonski telovadci so se igrali z menoj, kar je bilo zanimivo; ljudje pa so me vedno spraševali, ali bom tudi jaz kot oče, kar je bilo včasih kar naporno!« Sicer je tudi sam kot osnovnošolec treniral gimnastiko, toda več talenta je imel za nogomet in še zlasti za košarko. Kasneje je skozi delo staršev spoznaval pravni poklic, ki zahteva veliko truda in odgovornosti. Kljub temu je tudi Miro ml. - potem ko se je odločil za študij prava in ne ekonomije, ki je bila »tudi v igri« - mislil, da bo odvetnik. »Vendar me je v času študij navdušila tudi teorija ali filozofija prava – s tega področja je tudi moj doktorat.« Zelo mlad se je »znašel v osamosvojitveni zgodbi«; sprva kot pomočnik, nato pa tudi kot akter pri oblikovanju naše ustave. Ta vsebina ga še vedno spremlja – ob poklicu rednega profesorja na PF. Pravi, da si dovoli biti v svojem srcu tudi otrok, ne pa otročji. »Človek se mora znati sprostiti, se poveseliti; večna resnobnost ni odsev prave odgovornosti, ampak je predvsem odsev ega,« dodaja. Vedno znova da slutiti, da ga pri njegovih ravnanjih vodi duhovnost. »Duhovnost je kot izvir in cilj - vse drugo so sredstva.« Nedavno je izšla njegova knjiga Pamet v krizi – razmišljanja o miselnih, čustvenih in duhovnih izzivih sodobnega človeka.
Ker je ves čas blizu politike, hkrati tudi v varni razdalji, marsikoga zanima, ali bo vstopil v politiko. Tudi za to, da bi jo obogatil, jo oplemenitil … »To je bil vzrok, da je v politiko vstopila naša mami, ki zagotovo ni tipičen politik, vsaj ne v pomenu, ki ga politiku trenutno pripisujemo pri nas. Doma se večkrat pogovarjamo o teh vsebinah, včasih se strinjamo, včasih tudi ne … Sicer pa tudi za politike velja: nikoli ne reci nikoli; vendar je zaenkrat moj odgovor ne,« še doda. Najmlajša, Vesna pa pogovor o njihovi družini zaključi: »Pri nas doma se je veliko pogovorov vrtelo okoli pravnih vsebin, tako da so mi bile te teme blizu. Še kot študentka sem celo nekaj časa delala v notarski pisarni; vendar sem se odločila za drug študij. Morda tudi zato, ker sem bila doma preveč obkrožena s pravom … Povedati pa želim, da je naš dom zaznamovala predvsem ljubezen – to je naša prva vrednota.«