Razvoj Žič je najtesneje povezan s kartuzijo

Zgodbe | maj '11

»O izvoru imena mojega rojstnega kraja je več različic, pri čemer ga ena povezuje s pretežnim pridelovanjem žita (pšenice) na tem območju in druga z množinsko obliko slovanskega imena Žitko – Žitčane, zagotovo pa je, da je nastalo že pred prihodom prvih kartuzijanov v odmaknjeno in ozko dolino potoka Žičnice okoli leta 1160,« nas 57 – letna upokojena profesorica kemije Majda Temnik najprej popelje v davno preteklost gručastega naselja na razgibanem jugozahodnem obrobju Dravinjskih goric, stisnjenega pod osamelcem Homcem (426 m) na severu in apnenčasto Žičko goro (420 m) na jugu. Vas Žiče pa je v pisnih virih prvič omenjena leta 1182, ko je prvi štajerski vojvoda Otakar IV. kartuzijanom poklonil nekaj posesti, med drugim tudi »vas pri samostanu z imenom Žička vas z vsemi hlapci in deklami«.

Ob tem zgodovinar Vinko Zdovc navaja, da samostan v začetku ni imel imena, le dolina Žičnice se je imenovala po zavetniku kartuzijanske cerkve sv. Janezu Krstniku. Pozneje se je samostana prijelo ime Žička kartuzija po bližnji vasi Žiče. V številnih listinah je ime kraja zapisano v nemškem ali latinskem jeziku v izvedenkah (Syze, Seitz, Sishe, Saeicz, Seyczdorf, Seizdorf), ki so presenetljivo podobne slovenski besedi zajec. To naj bi izhajalo iz legende o ustanovitvi samostana in povezavi imena kraja Žiče z zajcem, ki so jo kartuzijani zapisali v 17. stoletju:
Ob lovu na Konjiški gori naj bi se štajerski mejni grof Otakar oddaljil od drugih lovcev in nenadoma zagledal košuto izredne beline. Pri zasledovanju živali je grof prišel na zemljišče, kjer je kasneje nastala kartuzija. Ko je žival izginila, je Otakar stopil s konja in se zleknil pod bližnje drevo, da bi malo zaspal. V dremežu je zagledal prikazen – moža, ki se je svetil bolj kot sonce in bil oblečen v kameljo kožo. Tujec se je predstavil kot Janez Krstnik in grofu naročil, naj na tem kraju pozida samostan ter tu naseli kartuzijane, ki so s sv. Brunom že ustanovili Veliko kartuzijo v Alpah. Otakar je svetniku zagotovil, da bo naročilo izpolnil, apostol pa je tedaj izginil. Medtem se je približalo grofovo spremstvo s psi, ki so podili zajca. Žival se je zatekla v plemičevo naročje, kakor da bi pri njem iskala varstva. Vpitje lovcev in zajec sta Otakarja prebudila iz sna in vzkliknil je v slovenskem jeziku: »Zajec, glej zajec!« Zato je ta kraj imenoval Zajec.

Dragocena zgodovinska zapuščina
Tako lahko v žiški župnijski kroniki iz leta 1789 med drugim preberemo, da so tamkajšnji ljudje več stoletij k službi božji hodili v Slovenske Konjice ali Zajcklošter, saj so svojo cerkev dobili šele leta 1308, ko so tu žiški kartuzijani zgradili podružnično cerkev sv. Petra, prvič omenjeno leta 1392, od katere je ohranjen le zahodni del ladje. V letih 1660 – 61 so podrli stari prezbiterij in vzhodni del ladje ter postavili sedanjo zgradbo (glej spodnjo levo sličico na starejši razglednici). Iz istega časa je ladjin južni portal, medtem ko je zahodnega, gotskega, nadomestil sedanji šele leta 1705. Takrat je dobil tudi zvonik svoje vrhnje nadstropje. Zakristija je verjetno najmlajša, zagotovo pa je njen oratorij iz 19. stoletja. Zunanjščino cerkve krasijo ostanki fresk sv. Krištofa in Marije zavetnice iz 14. stoletja ter letnici 1705 na glavnem in 1661 na bogato ornamentiranem južnem portalu. Notranjost krasijo freske Franja Horvata iz Gornje Radgone (1903). Glavni oltar je delo Janeza Jurija Mersija (1765), stranska oltarja pa Mihaela Pogačnika (1730). Zvon je leta 1689 vlil Nikolaj Urban Boset iz Celja. Leta 2002 je bila obnovljena notranjost cerkve, leto pozneje pa zunanjost v barvah prvotne fasade.
Ne le zaradi imena, marveč zaradi splošnega razvoja kraja, je bila kartuzija vse do ukinitve, torej več kot šeststo let najtesneje povezana z vasjo Žiče. O tej povezanosti z Žičko kartuzijo, ki se sicer nahaja v pet kilometrov oddaljenem naselju Stare Slemene, pa lahko govorimo tudi danes, saj množice obiskovalcev tega enkratnega slovenskega kulturno – zgodovinskega spomenika sredi neokrnjene narave potujejo prav skozi Žiče. Zato je prav, da se na osnovi pripovedi naše sogovornice, ki je tudi ondotna turistična vodička, na kratko povrnemo v čase, ko so bile Žiče podložne žiškemu samostanu.
Potem ko je leta 1084 v divji alpski dolini nad Grenoblom nastala prva samostanska naselbina, imenovana Chartreux-Cartusia, in so jih v Franciji in Italiji postavili še sedemnajst, so okoli leta 1160 kartuzijani začeli v Dolini sv. Janeza Krstnika ob potoku Žičnici graditi devetnajsto in prvo zunaj klasičnih dežel oziroma eno od štirih na slovenskem ozemlju (poleg te so bile še v Jurkloštru, Bistri pri Vrhniki in Pleterjih) ter eno od 201, kolikor jih je bilo do leta 1500 posejanih po vsej Evropi. Samostanska naselbina je bila sprva urejena po vzoru francoskih kartuzij, tako da sta v resnici obstajala dva samostana. V zgornjem, sedanji Žički kartuziji, z mogočno cerkvijo sv. Janeza Krstnika, so prebivali menihi z zelo strogim redovnim življenjem, medtem ko so bratje – laiki živeli in delali v dva kilometra oddaljenem spodnjem samostanu, zdajšnjem Špitaliču pri Slovenskih Konjicah, kjer so postavili manjšo cerkev Marijinega obiskanja.

V vasi prav velikih kmetij ni bilo
Kartuzijani so se ukvarjali tudi z mlinarstvom, opekarstvom, steklarstvom in podobnimi rokodelskimi deli, ki so omogočila preživetje redovne skupnosti. Posebno veljavo pa so si pridobili z naravnim zdravilstvom in lekarništvom. Po turškem opustošenju so menihi v 15. stoletju brate – laike preselili v bolj utrjen zgornji samostan. Leta 1782 je cesar Jožef II. ukinil delovanje Žičke kartuzije, ki je v svojem šeststoletnem obstoju doživela veliko vzponov in padcev, a je bila vseskozi pomembna duhovna, kulturna in gospodarska postojanka širšega območja Žič oziroma tega dela Štajerske.

Prijazna Majda Temnik nam pojasni, da sta oba panoramska posnetka na razglednicah narejena z Žičke gore, ki poleg vasi v ozadju prikazujeta grič Homec oziroma zaselek Žička Gorca, ki je bil in je posejan z vinogradi in zidanicami ter daje kraju še posebej slikovito podobo. Zato ni naključje, da se je po njem poimenovalo tudi leta 1992 ustanovljeno lokalno turistično društvo, katerega člani skrbijo za lepši in privlačnejši izgled kraja ter za druženje ljudi na vasi. »Žičani so se nekoč ukvarjali predvsem s kmetijstvom, zlasti živinorejo, čeprav prav velikih kmetij tu ni bilo. Že zgodaj pa so tudi začeli hoditi na delo v Laurichevo tovarno usnja, poznejši Konus, v Slovenske Konjice, tako da je bilo v vasi precej mešanih kmetij. Tako je tudi danes, ko se domačini večinoma vozijo na delo v druge kraje in se zgolj s kmetovanjem preživljajo le še na Gobčevi kmetiji, medtem ko je na Kalškovi poleg pridelave vina in žganja poglavitno izdelovanje izvirnih pletarskih izdelkov, značilnih za Dravinjsko dolino,« navdušeno pripoveduje zaprisežena Žičanka. Ob tem doda, da se v leta 1901 zgrajeni šoli s stare razglednice še vedno (v nedavno obnovljeni zgradbi) odvija pouk v štirirazredni podružnici OŠ Loče ter da nekdanje Nagodetove trgovine zdaj ni več. Enako velja tudi za kamnolom dolomita v zaselku Sotensko, ki je že lep čas opuščen, zato pa je tamkaj lepo urejeno in zavarovano klasično nahajališče žičkega grobeljnika, endemita, ki raste v Sloveniji le tod in je ravno v času našega obiska rumeno vzcvetel. Kakor številne pisane rožice, za katere na vrtu svoje gostoljubne hiše v Žičah 66 a z veliko ljubeznijo skrbi Majda Temnik.