Čebulnice po cvetenju

Prosti čas | maj '11

Kam s tulipani, ko mine njihova cvetna lepota? Kaj početi z dolgim in motečim listjem narcis? Je čebulnice treba gnojiti? Takšna in podobna vprašanja se zastavljajo gojiteljem, ko se vrt prevesi v majske dni. Vsakoletna lepota čebulnic pa je vsekakor vredna, da prisluhnemo rastlinskim potrebam in vrtnarjevim izkušnjam.
Kdor želi po opravljenem nakupu ohranjati čebulnice tudi za naslednje leto, včasih celo za več let, mora upoštevati nekaj osnovnih dejstev. Skupna lastnost vseh vrtnih čebulnic je podzemna shramba rezervnih snovi, včasih so to, botanično gledano, gomolji, največkrat pa čebule različnih velikosti. Vsem je skupna tudi prilagoditev na poletno pripeko in sušo, ko so rastline v svoji prvotni domovini prisiljene preživeti brez vode in se takrat potuhnejo v trdno spanje. Tako tulipani kot narcise, kakor tudi naši domači zvončki in  čebulne perunike hlastajoče pohitijo z rastjo v tednih, ko je na voljo še dovolj potrebne mokrote in svetlobe. Če je obenem preskrbljeno tudi za primerno prehrano, bodo podzemni organi ne le nadomestili porabljeno moč, temveč bo možno tudi razraščanje in kopičenje dodatnih škrobnatih in podobnih snovi, kar pomeni zanesljiv obstanek.

Listje in gnojila
Zato je nadvse pomembno, da po cvetenju pustimo liste nepoškodovane. Celo več: pomagati jim je treba, da lahko izkoristijo sončno energijo v vseh enotah klorofilne predelave. Praviloma se ne odločamo za pridelavo semen, zato takoj po končanem cvetenju odstranimo vse dosegljive semenske nastavke. Za razvoj semen bi rastlina popolnoma  brez potrebe porabila del energije, ki se sicer pretaka v nastajajočo novo čebulico. Cvetna stebla  lahko brez škode ostanejo, ker tudi pomagajo pri asimilaciji. Za uspešno delo »listnih tovarn« je uporabljena sončna energija, kolikor jo pač daje dnevna svetloba, in najpogosteje je tudi vlage dovolj, tako da ni potrebno dodatno zalivanje. Zares pa je pametno, da že ob cvetenju postrežemo z dodatnimi gnojilnimi obroki. Organska gnojila v tem primeru nikakor ne morejo škodovati, večinoma pa bi delovala precej počasi. Zato priporočam uporabo rudninskih gnojil, pri katerih ob manjšem odmerku dušika prevladujeta kalij in fosfor.
Ker so listi tulipanov široki, so lahko krajši. Nasprotno so pri narcisah številnejši, ožji in se po cvetenju precej podaljšajo. Mnoge to moti in nekateri jih kar porežejo. Za dolgoročno cvetenje v naslednjih letih to zagotovo ni dobro! Bolje naredijo tisti, ki listne šopke zavozljajo, da ne štrlijo v okolico. Tudi vse zgodnje čebulne perunike šele po cvetenju ustvarijo večino listne mase in spet velja, da tanke in celo do 30 centimetrov dolge liste pustimo pri miru, dokler ne porumenijo. Enako počnemo s pomladnimi žafrani. Predvsem takrat, ko imamo čebulnice posajene v vrtni trati, je redoljubnim natančnežem težko opustiti košnjo ali dve, kar pa je potrebno, da bi upoštevali rastlinski življenjski slog.

Botanični in cesarski tulipan
Vrtni tulipani so zaradi medsebojnih križanj in odbire večinoma močno požlahtnjeni in nekako pomehkuženi. Njihova zahtevnost se kaže predvsem v tem, da hočejo imeti poleti popoln mir in čebulice na suhem. Zato je rumeneče rastline najbolje pridvigniti z vilasto lopato, jih pustiti v zabojčku, da v senci počasi popolnoma dozorijo. Nato naj bodo očiščene čebulice popolnoma na suhem pod kakim varnim napuščem, v vrtni lopi ali na polici v shrambi. Nekoliko manj dela je po navadi z botaničnimi tulipani. To je skupina sorazmerno malo požlahtnjenih sort, ki so dednostno še precej blizu svojim izhodiščnim vrstam. Te sorte s precejšnjo zanesljivostjo zacvetijo tudi tedaj, ko čebulice pustimo kar v zemlji. Vedejo se torej kot trajnice, ki imajo svoj čas počitka ravno v bujnosti poletja. V prepustni prsti bodo varne navzlic padavinam, če jih ne pohrusta kak voluhar.
Proti voluharju seveda obstaja kopica domnevnih ali resničnih pripomočkov. Znano je, da ta kosmati požrešnež najprej poišče najbolj okusne grižljaje, kamor ob lilijah, korenčku in radiču sodijo tudi tulipanove čebulice. Zato pa se izogiba strupenim narcisam in podleskovim gomoljem, za cesarski tulipan pa velja, da je menda zaradi svojega značilnega vonja vsaj manj okusen in slabo užiten. Sam se pri obrambi pred voluharjem bolj kot na odganjala zanašam na »krepkejše bojne ukrepe«. Cesarski tulipan (Fritillaria imperialis) je v rodovnem sorodstvu z močvirskimi logaricami, ki smo jih predstavili v lanski majski številki, ter je že od 16. stoletja ena najbolj znanih vrtnih rastlin. Pomladi se hitro prebudi in iz močnih čebul brez varovalnega ovoja (podobno kot lilije) poženejo do metra visoka stebla, ki se končajo s povešavimi zvončastimi cvetovi, nad katerimi kot krona kraljuje šop manjših prišiljenih listov. Od tod menda tudi izvira ljudsko ime v slovenščini in še v nekaterih drugih jezikih. Cvetje je najpogosteje oranžno do opečno cinobrasto, sorta 'Lutea Maxima' pa je rumena. Divje oblike vrst iz tega rodu so raztresene po zmernem podnebnem pasu severne poloble in menda jih je kar blizu sto. Največ jih je okoli Sredozemlja in po deželah Bližnjega vzhoda. Za cesarski tulipan velja, da potrebuje prej odcedno rastišče kot stalno vlago, močvirna logarica pa ima seveda drugačne zahteve.

Poleti bodo na vrtu
Nekatere lončnice lahko poleti brez škode preselimo na vrt. Takšno letovanje jim celo prija, čeprav so navajene zimskega bivanja v toplini stanovanja. Med tiste, ki se prav prijetno počutijo v senci drevesne krošnje na prostem, so med orhidejami cimbidiji (Cymbidium), nikakor pa ne zelo priljubljeni in tudi sicer potrpežljivi falenopsisi. Zračno okolje, izpostavljenost toplemu dežju  in občasna zasenčenost so po volji tudi številnim priraslikam iz družine ananasovk (Bromeliaceae), ki jih sicer gojimo v izključno organskih substratih, ki jim skoraj ne moremo reči prst, saj gre večinoma za zdrobljeno lubje in za druge grobe organske delce. Priraslik ali epifitov seveda ne bomo z lončki vred zakopali v vrtno prst, temveč jih obesimo približno tako, kot živijo v naravi. Če jih zalivamo, vedno uporabimo deževnico, ki jo je tudi sicer vredno zbirati, da ne ponikne brez koristi v kanalizacijske labirinte. Bromelijevke morajo v sredini listne rožice vedno imeti vodni tolmunček, čeprav rastline z listi in slabo razvitimi koreninami dobijo del potrebne vode neposredno iz ozračja. Ko gnojimo, kar je poleti zelo priporočljivo, dodamo vodi prav majhno količino gnojila.

Kamnokreči in mačehe
Še malo pa se bomo za eno leto poslovili od znamenitih ledenih mož, to pa pomeni sorazmerno brezskrbno namestitev vseh posodovk in balkonskih korit na prosto, obenem pa začenjamo tudi z zasajanjem občutljivejših enoletnic, dokupljenih ali doma vzgojenih, na vrtne gredice in grobove. Zares, na grobne gomile ne bi smeli pozabiti. Prav je, da se pokojnikov spomnimo s sezonskim cvetjem ali tudi s trajnejšo zasaditvijo. Na voljo je veliko primernih trajnic, večinoma nizke rasti in mnoge med njimi sploh niso zahtevne. Primer dolgo časa ugledne zasaditve predstavljam s sliko. Jeseni posajene mačehe se barvno izredno lepo ujamejo z zelenjem kamnokreča, ki zacveti malo pozneje.