Sejšeli – otoki večnega poletja

Prosti čas | maj '11

Sejšelski otoki so ena dražjih turističnih destinacij. Ne samo zaradi razdalje, temveč tudi zaradi dokaj visokih cen prenočišč, ki jih določa država. Vendar je z malo sreče mogoče najti tudi kak ugoden aranžma prek turistične agencije. Vredno se je potruditi, saj so Sejšeli res eni najlepših otokov na svetu!

Preizkušeno je najugodneje, da najamete apartma z opremljeno kuhinjo. Ena izmed možnosti so apartmaji pri Beograjčanki Mariji, ki z možem že dolgo živi na otokih (www.seychelles-yarrabee.com). Drugi stroški so nizki, saj je hrana poceni, plaže pa so oddaljene le nekaj sto metrov.
Sejšelsko otočje sestavlja 115 otokov, raztresenih po južnih prostranstvih Indijskega oceana. Na največjem otoku Mahe je mednarodno letališče, nekaj kilometrov stran pa edino mesto, prestolnica Victoria, ki je seveda dobila ime po britanski kraljici. Kljub temu, da v njem živi le kakih 25.000 prebivalcev, je mesto kar živahno. Še posebno v okolici avtobusne postaje in tržnice Sir Selwyn Clarke, poimenovane po britanskem guvernerju. Tržnica je bila postavljena leta 1840, pred dobrim desetletjem pa so jo temeljito obnovili in odeli v živahne barve. Na stojnicah je mogoče vonjati in okušati praktično vse, kar zraste pod tropskim otoškim soncem ali nalovijo v čistem morju.
V mestu vzbuja pozornost nekaj kolonialnih zgradb, predvsem sodišče in središče škofije, najstarejša zgradba pa je stolp z uro, po otoško imenovan Lorloz. Postavili so ga leta 1903 v spomin britanski kraljici Victoriji, ki je umrla dve leti prej. Sprva so nameravali postaviti večnamensko zgradbo, toda zaradi pomanjkanja denarja so v Angliji naročili le železni stolp z uro, pomanjšano kopijo londonskega stolpa.  Stolp je visok dobrih osem metrov, težak pa kar pet ton, zato so ga morali razstavljenega prepeljati na ladji. Nekoč se je večina meščanov ravnala po stolpni uri. Vse do zamenjave mehanizma z električnim je imela tudi svojega oskrbnika. Z uro je povezan tudi nevsakdanji dogodek; med gradnjo so v zemlji našli okostje mlade katoliške redovnice, ki je umrla 12. oktobra leta 1862 v zemeljskem plazu. Zato se ura vsako leto na ta dan oglasi tudi ob polnoči. Mnogi domačini trdijo, da so to noč že videli duha umrle, ki se po osamljenih ulicah vrača k svojemu grobu. Naslednje jutro okoli stolpa pogosto najdejo kroglice rožnega venca, ki jih domačini poberejo in hranijo kot dragoceno svetinjo.
Nekaj pozornosti kaže nameniti še narodnemu in naravoslovnemu muzeju, več časa pa si je treba vzeti še za ogled botaničnega vrta. Ta je urejen le nekaj sto metrov stran od mestnega središča, v njem pa so tudi rastline, ki rastejo samo na Sejšelih.

Prvi naseljenci so bili pirati
Na Maheju vsekakor ni težko najti primerne plaže, saj jih je več kot sedemdeset! Če imate na voljo dovolj časa in potrpljenja, je mogoče otok raziskovati kar z lokalnimi avtobusi. Prevozi so poceni, zveze dobre in dokaj pogoste, le v času jutranje in popoldanske konice je na njih precejšnja gneča. Obiskati kaže tudi hribovito in redko naseljeno notranjost otoka. V njej je mogoče občudovati še delno ohranjen deževni gozd, v katerem se skriva več slapov. Mogoče se je povzpeti tudi na najvišjo goro otočja,  Morne Seychellois (905 m). Pod njenimi strmimi pobočji je hladneje kot drugod in tu je klima ravno pravšnja za gojenje čaja. Pristriženi grmi čajevcev nad zahodno obalo spremljajo ovinkasto cesto, ki z najbolj izpostavljenih delov nudi čudovit razgled na razčlenjeno obalo in bližnje otočke.
Nenaseljeni otoki so bili sprva zatočišče piratov, ki so prežali na trgovske ladje, ko so na svoji poti do Indije plule okoli afriške celine. Še zdaj krožijo številne zgodbe o skritih zakladih. Marsikdo je dolga leta na podlagi domnevno izvirnih zemljevidov iskal zakopani zaklad, a ga še nihče ni našel. Leta 1742 so si otoke prilastili Francozi, ki so že vladali Mavriciju. S slednjega so prišli prvi beli naseljenci in afriški sužnji. Po dolgoletnih sporih so otoki pripadli Veliki Britaniji in so ostali kronska kolonija vse do razglasitve samostojnosti leta 1976. Prva leta neodvisnosti so prinesla precej politične nestabilnosti, potem pa je za več desetletij prevladala socialistična družbena ureditev. Kljub demokratičnim volitvam še vedno ostajajo na oblasti ljudje enake politične usmeritve kot v preteklosti. Na kolonialno britansko preteklost spominjata vožnja po levi in angleščina, ki je poleg francoščine in domače kreolščine uraden jezik.  
Sejšeli so ena izmed redkih držav v kateri ni medrasnih in medverskih napetosti kljub temu, da so predniki domačinov prišli na nenaseljene otoke iz tako različnih koncev sveta. Tako danes na prvi pogled ni mogoče zanesljivo reči, kdo je domačin. To je lahko plavolasi belec, prikupna mulatka, temnopolti poslovnež ali trgovka azijskih, afriških in še katerih potez. Prav tako pisana je njihova zastava, pa tudi običaji in seveda jezik. Večina krajevnih imen je francoskega izvora. Prav tako imajo mnogi otočani francoska imena, priimki pa so pogosteje angleški.
Nenavadna zmes je tudi glasba, v kateri se mešajo stili z vseh koncev sveta. Med inštrumenti je mogoče najti afriške bobne, ki se jim pridružijo poskočni zvoki violin, veseljaške harmonike in še česa. Tradicionalni plesi so posrečena mešanica in v njih je mogoče zaslediti tako afriške elemente kot korake plesov s francoskega dvora, ki so jih nekdanji sužnji priredili po svoje.  
Hrana je pretežno morskega izvora in dokaj začinjena. Vsekakor kaže poizkusiti katerega od številnih tropskih sadežev in predvsem kruhovec. Pravijo, da se boste nekoč zagotovo vrnili, če ga boste jedli ...

Otok morskega kokosa
Drugi največji otok Praslin je oddaljen dobro uro plovbe s sodobnim katamaranom. Praslin je velik 38 kvadratnih kilometrov, na njem pa živi nekaj več kot 6000 prebivalcev. Tu je življenje veliko mirnejše kot na glavnem otoku, kar je njegova največja privlačnost.  Otoške plaže so lepe na prvi pogled,  a je voda ob obali po navadi zelo plitva. Ena izmed najlepših in primernih za plavanje je plaža Anse Lazio. Čeprav je odmaknjena od najbližjih naselij in do nje ne vozijo avtobusi, je precej zasedena. Mnogi se do nje odpravijo kar peš, tisti z najetimi avtomobili pa se lahko pripeljejo v njeno bližino po dobre dva kilometra dolgi cesti, ki se strmo vzpenja prek gozdnatega hriba.
Za spremembo se je dobro podati tudi v nenaseljeno notranjost otoka. V dobri uri je mogoče otok prečkati na najožjih delih. Skozi deževni gozd je speljanih več dobro uhojenih poti, na katerih se ni mogoče izgubiti, pa tudi strupenih živali ne boste srečali. Najlepši del gozda Valle de Mai je zavarovan kot naravni rezervat. Vstopnina je kar zasoljena kljub temu, da je uvrščen na Unescov seznam svetovne naravne dediščine. V tem delu gozda je mogoče občudovati palme morskega kokosa vseh velikosti. Morski kokos (coco de mer) je posebna vrsta kokosovih palm, ki rastejo samo na Praslinu in na manjšem sosednjem otoku Curieuse. Tako kot palme so tudi veliki plodovi zaščiteni. Pod strogim nadzorom je prav vsak oreh - vsi so prešteti in tudi, če si kdo omisli palmo na domačem vrtu, mora prijaviti število orehov, ki zrastejo na njej. Prodajo jih lahko le državni organizaciji, ki skrbi za zaščitene rastline.
Z malo sreče je mogoče slišati ali celo občudovati črne papige, ki živijo samo tod. So ena najbolj redkih vrst ptic na svetu. Podobno kot endemične žabice, velike le kot malo večji kovanec! A srečanje z njimi je še veliko manj verjetno, saj se po navadi skrivajo v podrastju. Le v hladnejših deževnih jutrih jih je mogoče najti na listih nekaterih rastlin.
Na Sejšelih uspeva veliko rastlin in živali, ki živijo samo tu. Nekateri otoki so namreč ostanki vrhov veleceline Gondvana, ki je pred 200 milijoni let združevala večino ozemlja zdajšnjih celin južne poloble. Okoljevarstvena politika je k sreči že desetletja zelo stroga, tako da se za lepote otokov ter številne endemične rastline in živali ni potrebno bati. Kar dobra polovica države je zaščitena kot naravni rezervat! Kljub velikim vlaganjem v nove turistične zmogljivosti mora vsak projekt dobiti dovoljenje pristojnih inštitucij, ki skrbijo za vpliv na okolje.
Obiskati kaže vsaj še otok La Digue. Je eden manjših, a lahko dosegljiv z otoka Praslin. Na njem so najbolj vsakdanja prevozna sredstva kolesa, saj nobena pot ni daljša od nekaj kilometrov. Tako je mogoče prav vsak dan raziskovati drugo čudovito plažo in se mimogrede zapeljati do edine vasi, kjer je več majhnih trgovin in restavracij. Domačini živijo z naravo in opoldanski počitek v največji vročini je skoraj obvezen. Življenje takrat zamre in spet oživi šele pozno popoldne. Tudi večina trgovin in uradov je v tem času zaprtih. Podobno je tudi ob nedeljah, le da je takrat odprtih še manj trgovin. V njih je treba plačevati z domačo valuto sejšelskimi rupijami, glavnino stroškov (prenočišča, ladijski in letalski prevozi) pa poravnate v evrih.