Peš čez Slavnik in na kolesu nazaj

Prosti čas | maj '11

Tokrat vas vabim na nekoliko nenavaden izlet, ki se v prvem trenutku zdi naporen, a v resnici temu ni tako. Iz vasi Bezovica nad Hrastovljami se bomo povzpeli na Slavnik, sestopili na drugo stran in se na kolesu vrnili na izhodišče.

Izlet nam bo sicer vzel ves dan, vendar je ta v tem mesecu že dovolj dolg in topel, pa tudi pot je izjemno atraktivna, da nam na koncu zagotovo ne bo žal. Kaže pa začeti dovolj zgodaj, saj prvi del poti, ki je najbolj naporen, poteka po prisojni strani in zna opoldansko sonce v teh krajih že precej greti.
Izlet bomo izpeljali takole: na avtomobil pripnemo kolesa in se po avtocesti Ljubljana-Koper zapemo do Kozine. Tam zavijemo na cesto, ki pelje proti Reki, in po njej približno deset kilometrov do vasi Materija in Bač. Tu nekoliko upočasnimo, ker nas že po slabem kilometru vožnje na desni preseneti kažipot za Skadanščino, kamor tudi zavijemo. Ozka in vijugava, a asfaltirana cesta nas kmalu pripelje v tipično primorsko vasico. Ustavimo se ob balinišču sredi vasi in na nekoliko utrujeno železno ograjo priklenemo kolesa in čelade. Najbližji domačin, ki po navadi poseda pred hišo in je ob tem še precej zgovoren, nas bo seveda povprašal, kam nameravamo, bo pa z veseljem popazil na kolesa.
Z avtomobilom se nato vrnemo na glavno cesto in nazaj do Kozine, potem pa po stari avtomobilski cesti mimo Črnega Kala proti Kopru in po ridah navzdol do križišča, ki nas usmeri levo na cesto proti Hrastovljam in Buzetu. Po njej se spet peljemo slab kilometer do odcepa ostro v levo za vasi Predloka, Loka, Bezovica in Podpeč. V tem vrstnem redu si vasi tudi sledijo, ustavimo pa se v vasi Bezovica, kjer je primerno parkirišče za nekaj avtomobilov. Vaščani so tu postavili tudi informacijsko tablo, ki nas seznani z okoliškimi kulturnimi in naravnimi znamenitostmi, katerih ogled tako lahko načrtujemo za vrnitev.

Zdaj pa pot pod noge
Pripravimo se za planinsko hojo, pri čemer bodo dobrodošle tudi palice, očala in kapa s senčnikom, spravimo kolesarsko opremo v nahrbtnik in se odpravimo po cesti naprej proti vasi Podpeč, ki je stisnjena pod stene Kraškega roba. Nad vasjo kraljuje obrambni stolp, ki izvira iz časov turških vpadov in so ga obnovili v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Do njega vodi strma pot, ki pa zavije stran od naše. Kdor ima dovolj kondicije, si vsekakor lahko ogleda stolp, sicer pa pot nadaljujemo po cesti naprej še 200 metrov za vasjo, kjer po makadamski cesti zavijemo levo navkreber.
Zdaj bomo prvič zasopihali. Cesta se namreč strmo vzpenja. S hitrostjo ne pretiravamo, temveč se raje posvetimo okolici, saj hodimo prav po tektonskem prelomu, ko se je v davnini Kraški rob dvignil iz morskega dna za dobrih dvesto višinskih metrov. O tem dogajanju pričajo skladi peščenjakov ob poti in veličastno ostenje, ki smo ga opazovali že prej, vse od našega izhodišča.
Naša cesta kmalu naredi oster ovinek v levo in nas pripelje do vodnega zbiralnika. Tu si nekoliko oddahnemo in se razgledamo po slovenski Istri in Tržaškem zalivu. Hojo nadaljujemo po cesti proti vzhodu, prečkamo železniško progo, ki pelje proti Reki, zatem pa na križišču gozdnih cest zavijemo levo proti vasi Podgorje, kamor nas usmeri tudi star in sramežljivo skrit kažipot.
Ves čas nas spremlja mlad borov gozd, nekaj časa železnica in kmalu tudi pogled na greben Slavnika. Do Podgorja hodimo ves čas naravnost in se ne pustimo zapeljati odcepom na levo in desno, naselje pa kmalu opazimo. Je precej razpotegnjeno in ker vanj vodi več poti, gremo po tisti, ki pelje nekako proti sredini. V Podgorju bomo kmalu naleteli na planinske oznake poti. Ker je Slavnik med drugim tudi točka Slovenske planinske transverzale in Evropske pešpoti E6, smeri do vrha ni mogoče zgrešiti, vendar pa je pred nami najnapornejši del izleta. Dvigniti se moramo za več kot 500 višinskih metrov in če smo šli na pot prepozno, zna biti tudi zelo vroče, zato pred vzponom še premislimo, ali imamo pri sebi dovolj tekočine. Pot je dobro uhojena, a kamnita in zaradi tega mestoma neprijetna.
Po uri hoda dosežemo vršne travnike in čez pol ure tudi planinski dom na Slavniku. Slavnik je prvi tisočak na poti od morja proti notranjosti Slovenije, zato je odveč razlagati, kam vse seže pogled z njegovega vrha. Če bo dan lep in ozračje čisto in če nas ne bo bičala burja, po kateri je sicer ta vrh znan, bomo uživali kot že dolgo ne. In tudi privoščimo si ta užitek, kot tudi počitek v bujni spomladanski travi – in seveda malico v domu.
V množici oznak za planinske poti bomo levo od izhoda iz planinskega doma opazili nekoliko starejšo rdečo tablo, ki nas bo usmerila po travniku levo navzdol proti Skadanščini, do koder bomo potrebovali slabo uro. Travniška steza kmalu doseže gozd in lepo markirana pot nas nato vodi po prijetno hladnem, pravljičnem gozdu, dokler se že skoraj v dolini ne združi z gozdno cesto, razširjeno pred nedavnim. Tu markacije izginejo, saj so pri obnovi ceste posekali tudi drevesa, na katerih so bile. Pa brez strahu, cesta, ki se je še naprej držimo, nas pripelje naravnost do naših koles sredi vasice.
Pred nami je nekaj manj kot 30 kilometrov kolesarjenja, kar se morda po že opravljeni pohodni turi sicer sliši veliko, vendar gre v večji meri za spust po klancih navzdol. Že do glavne ceste Kozina-Reka nam skoraj ni treba poganjati, naprej pa je treba migati ravno prav, da se telo ne ohladi. Kje se bomo peljali, smo podrobno preučili že zjutraj, ko smo to pot opravili z avtomobilom. Tako nam zdaj ni treba prav nič razmišljati o tem.
Najlepši del kolesarskega dela izleta je seveda spust po črnokalskem klancu, ki pa ga bomo vmes prekinili na parkirnem prostoru nekdanje gostilne, od koder je najlepši razgled na avtocestni viadukt in na Tržaški zaliv. Do avtomobila nas na koncu ločita le še dva kratka, a kar strma klanca pred vasema Loka in Bezovica, ki nas bosta namučila ravno toliko, da bodo tudi naše kolesarske mišice imele kaj od izleta.
Če pa je energije dovolj, se lahko mimogrede sprehodimo še do izvira reke Rižane za cerkvijo Sv. Marije ali celo do Hrastovelj in si ogledamo legendarni Mrtvaški ples.