Zlata se še vedno blešči zlato
V Sloveniji lahko med opernimi pevkami še vedno cenimo kot čisto zlato sam? Zlato Gašperšič Ognjanović. Pa ne le zato, ker so stari Latinci trdili nomen est omen, ampak ker je bila njena operna in koncertna kariera izpolnjena s številnimi vlogami in ovenčana s številnimi pomembnimi nagradami, kot so Župančičeva, Betettova, Prešernova, predvsem pa zato, ker je veliko prispevala v slovensko glasbeno kulturo.
Občinstvo je znala očarati s svojo muzikalnostjo, inteligentnostjo in prisrčnostjo. Nastopila je v več kot tisoč predstavah in na prav toliko koncertih, pela 65 različnih vlog, gostovala v Avstriji, Italiji, nekdanji Sovjetski zvezi, v Nemčiji, Kanadi, Švici in na Češkem. Pred nedavnim je še vedno vitalna in v dobri kondiciji praznovala svojo 80-letnico. V njenem rojstnem mestu Kropi so ji pripravili veličasten koncert. Tam se je rodila kot šesti otrok v sicer štirinajstčlanski glasbeni družini Gašperšič. Oče Jože je bil ena najuglednejših in spoštovanih osebnosti v Kropi. Ob odgovorni službi ravnatelja kovaške zadruge Plamen je bil tudi organist v cerkvi in zaslužen za delo več kulturnih ustanov. Predvsem pa so pri Gašperšičevih veliko prepevali. Kmalu se je pokazalo, da ima mala Zlata lep, mil in krepak glas. Po drugi svetovni vojni je odšla na šolanje v Ljubljano, v gimnaziji je skrb nad njeno pevsko izobrazbo prevzel ugledni profesor Makso Pirnik, postala je članica njegovega zbora in kmalu ji je začel prepuščati vse sopranske sole. Ocenil je, da bi bila velika škoda, če mladenka ne bi šolala svojega glasu, jo poslal najprej na srednjo glasbeno šolo, kasneje pa na visokošolski študij. Malo iz veselja, malo zaradi preživetja je začela prepevati tudi v radijskem komornem zboru; kasneje je posnela več ljudskih pesmi, postala skoraj popevkarica, a se je odločila za opero in leta 1954 uspešno debitirala na odru ljubljanske operne hiše.
Leta 1958 se je udeležila velikega mednarodnega pevskega tekmovanja v francoskem Toulousu in prinesla domov srebrno medaljo. Doma pa so sledile najlepše sopranske vloge. Še posebej je rada pela Kerubina v Mozartovi Figarovi svatbi, pa Marinko v Smetanovi Prodani nevesti in Tatjano v Jevgeniju Onjeginu. Celo svoji hčerki, zdaj pianistki in ugledni profesorici na ljubljanski Akademiji za glasbo je izbrala ime po tem liku.
Ljubiteljica slovenskih del
V svoji bogati karieri se je srečala tudi z deli slovenskih skladateljev in o njihovi glasbi razmišlja tako: »Vedno se mi je zdelo žalostno, da ta glasba ne zanima ljudi. Če ste ljubitelj opere, pojdite pogledat vse – tudi slovenska dela. Treba se je zavedati, kako veliko dela je potrebnega za komponiranje opere - posebno še tedaj, ko še ni bilo računalnikov. Takrat je bilo treba vse napisati in inštrumentirati na roko. To je bilo veličastno dejanje, ki ga je treba spoštovati. Nekateri sicer pravijo, da so slovenske opere pretežke, a treba je vedeti, da so nastale v povsem drugačnem času, kot je bila romantika. Morajo biti drugačne. Ko sem študirala sodoben operni repertoar, sem porabila veliko več časa, da sem osvojila note. Sodobna dela so napisana drugače kot Verdijeva ali Puccinijeva. Pošteno sem namučila, a tudi veliko naučila.«
Vrhunska operna solistka je morala do konca svoje kariere vaditi, ponavljati, piliti, čeprav je imela izjemen glasbeni spomin. Konkurence in zavisti med njo in možem, basistom Dragišo Ognjanovićem, tudi članom ljubljanske operne hiše, ni bilo. »Ne vem, ali je on imel z mano toliko skrbi kot jaz z njim; ko sva nastopala skupaj, sem vedno zbrano poslušala, ali ve, kaj mora zapeti,« se zasmeje. Z možem sta leto dni pela v Bonnu, lahko bi tam tudi ostala, a ugotovila sta, da sta raje doma, obkrožena z domačimi ljudmi in naravo.
V njeni bližini je še vedno veliko glasbe, hči in vnukinja sta glasbenici, kar razume kot posebno milost. »Če je kdo za nekaj nadarjen in rad to dela, naj to počne.«
Zdajšnje razmere v ljubljanski Operi ocenjuje kot izjemno težke za pevce, ker je repertoarja in priložnosti zanje premalo. Spoštuje vse pevce, ker ve, kako hudo je, ko se morajo iz dneva v dan izpostavljati občinstvu. Žal pa ji je, da je prevladala moda opernega petja v tujih jezikih. »Imamo krasne prevode libretov v slovenščino, prevajali so mojstri slovenskega jezika, kot so Štritof, Samec, Oblak, ki bi jim lahko rekli kar pesniki. Zase lahko trdim, da sem se v svojem jeziku laže izrazila, pela bolj barvito in poglobljeno. Prevod Seviljskega brivca je bil veliko bolj zabaven in duhovit od izvirnika.«
