Kakšno naravo bomo zapustili zanamcem?

Zgodbe | maj '11

Profesorica dr. Lučka Kajfež Bogataj se kot klimatologinja zagotovo posveča tematiki, ki jo preveč zanemarja dobršen del človeštva. Gre za vprašanje, ki ga sem in tja slišimo, kako bodo naše vedenje in ravnanje ocenjevali zanamci. Vendar se na srečo, čeprav prepočasi, krepi zavest o skrbi za čistejšo prihodnost. Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC), katerega članica je bila, je skupaj z Alom Gorom leta 2007 prejel Nobelovo nagrado za mir. Bliža se 15. maj - svetovni dan podnebnih sprememb, pri čemer zagotovo ne bi bilo slabo, če bi naše misli vsaj za trenutek namenili prihodnosti.

Živimo v časih, ko starejši pripovedujemo svojim vnukom, kako mrzle in snežene so bile nekdaj zime, poletja pa vroča. Skozi desetletja pa se je marsikaj spremenilo.
Večina ljudi nekako ne loči pojmov vreme in podnebje. Vreme je lahko spremenljivo iz dneva v dan, o dogajanjih v podnebju pa lahko govorimo vsaj na podlagi podatkov o treh desetletjih ali več. Za podnebje ugotavljamo, da povsod po svetu postaja vse toplejše. To še posebej velja za severnejše predele, kot so Rusija, Kanada in Arktika, na ekvatorju pa ugotavljamo nekoliko manjše ogrevanje. Za vso Zemljo ugotavljamo, da se je na njej v nekako v sto letih temperatura zvišala za 0,8 stopinje, v Evropi za 1 stopinjo, v srednji Evropi, kamor sodimo, pa še za nekaj več.

To očitno vpliva tudi na padavine, ki so vse bolj nepredvidljive.
Seveda, vendar neenotno. Nekatere območja postajajo bolj mokra; take je Argentina, Skandinavija, taki so deli ZDA. Pa tudi velika območja postajajo še bolj suha, kar velja za mediteranske države, za Brazilijo in določene dele Avstralije. Nepričakovane so tudi vremenske ujme, katerih število se je v treh desetletjih približno podvojilo. Pri tem mislim predvsem na veliko število žrtev, na gospodarsko škodo in na vse, kar je povezano s pojmom nenormalnega vremena. Logično vprašanje je – zakaj tako?

In?
Vzroki, da se naš Zemlja segreva, so različni. Gre za kombinacijo, pri kateri je vloga človeka na prvem mestu, za njim je seveda narava, ki zna biti muhasta in se odzove tudi na navidezno majhne spremembe v podnebnem sistemu. Gre za zakonitost kepe na zasneženem pobočju, ki ga, če se premakne, lahko hitro spremeni v plazovitega, česar pa z enačbami in miselnimi modeli še ne moremo povsem dokazati, a je dovolj zgovorno naše znanje in dokazana spoznanja. Zagotovo je človek povzročitelj 80 do 90 odstotkov sprememb, preostalo pa je posledica naravnih sprememb, ki delujejo enako.

Mar res najpomembnejša krivda zadene človeka?
Odkar smo se začeli množično razmnoževati, torej pred nekako dva tisoč leti, je človeštvo začelo širiti kmetijske površine, sekati gozdove, širiti mesta, skratka spreminjati zemeljsko površje, kot pravimo. Potem gre za namakanja, za vodno bilanco, ko vodo usmerjamo tja, kjer je včasih ni bilo. Na drugi strani povečujemo promet, industrijo, energetiko in še marsikaj, kar vpliva na ozračje, da postaja nekakšno veliko smetišče. Toda večino plinov in delcev ni mogoče spraviti iz ozračja, ker ni samoočiščenja. Toplogredni plini lahko ostajajo v ozračju sto in več let, naravna kroženja pa so zelo spremenjena. Teh onesnaževanj ali človekovega vpliva na podnebni sistem bo vse več, saj človeštvo vsak dan porabi več energije in drugih naravnih virov.

Omenili ste energijo. Če imam prav, zagovarjate jedrske elektrarne in glede tega očitno niste osamljeni kljub nedavni tragediji na Japonskem in še vedno živem spominu na Černobil,
Fosilna energetika je odločilnega pomena za spreminjanje okolja, saj izključno ona poganja promet in še marsikaj. Ne gre samo za slab zrak in onesnaženje. Vse se vrti okoli energetskih virov. Kot klimatologinja sem morda pristranska, a pritirana raba premoga, nafte in plina je usodna za človeštvo. Obeti za prihodnost so namreč vse prej kot optimistični, če ne bomo vsaj malo obrzdali svojega pohlepa. Na kocki je prihodnost prihodnjih generacij. Zato ena jedrska katastrofa, ki je resnično grozljiva, ne more biti odločilna za naše poglede na napredek človeštva. Toda tudi druge žrtve, povezane z energetiko, niso tako nezanemarljive. V Nemčiji so celo strokovno dokazali, da nemalo ljudi zboli zaradi posledic delovanja termoelektrarn. Tudi te ubijajo, vendar bolj prefinjeno in na dolgi rok. Resnica je, da prav vse energije povzročajo škodo. In če zdaj zagovarjam jedrsko energijo, gre za moje osebno, morda celo filozofsko gledanje. Če govorimo, da narava že ve, kaj je dobro za človeka in kaj ni, je to veliko sprenevedanje. Naša vrsta je pred stoletjem ali več že 'stopila'  iz narave. Poglejmo samo dejstvo, da smo začeli uporabljati umetna zdravila, ki jih prej nismo poznali. Zato tudi ne umiramo več tako, kot 'predvideva' narava, in zaradi zdravil živimo veliko dlje, da kontracepcije sploh ne omenjam. Imamo umetna gnojila, ki jih ljudje pred nami niso poznali. In tako pač tudi uporabljamo jedrsko energijo, ki ni več naravna energija. Morda se ne smemo več šteti k naravi tudi zaradi tega, ker jo uporabljamo tako, kot nam ustreza. In če se v Sloveniji odpovemo jedrski energiji – kaj nam preostane? To bi bil energetski samomor.

Nekateri se zagotovo ne strinjajo z vami. Še posebej zavoljo klimatskih sprememb v Sloveniji.
Ljudje imajo pravico do svojega mnenja, ne pa tudi do dejstev. Lani je bilo tretje najtoplejše leto, odkar beležimo podatke, na severni polobli pa najtoplejše vsaj v zadnjih dvesto letih. Tudi morja so bila večino leta najtoplejša v vseh obdobjih meritev. Mislim pa, da je pošteno, ko gre za energijo, povedati ljudem, da je najslabši premog, veliko boljša je že nafta, še boljši pa plin, potem pa pridejo na vrsto obnovljivi viri. Zato lahko veliko storimo že s tem, da se odpovemo premogu.

Ste lahko za vzor?
Moja mala »panda« deluje na plin. Za polovico ceneje se vozim, pa še smrdi ne. Je pa res vprašanje, katero energijo si bomo izbrali za prihodnost. V Nemčiji, denimo, imajo največ sončnih celic, pa zelo malo sončnih dni. Pri nas pa se zapletamo v žolčne razprave o tem, ali smo za TEŠ ali za nuklearko, kar je, milo rečeno, vsaj neresno. Še preprosti ljudje se sprašujejo, kako porabiti manj energije, mi pa je v omrežjih izgubljamo vsaj 20 odstotkov - ne ugašamo svetil in aparatov. Povrhu tudi ne spodbujamo ljudi k varčevanju, nimamo nobenih finančnih spodbud niti zavarovalnic. Nič od niča. Če najde država denar za dokapitalizacijo in za finančno okrepitev bank, bi ga lahko tudi za varčevanje pri energiji. Jedrska energija je res draga, toda za nekaj se moramo odločiti. K boljšemu ravnanju nas morajo voditi tudi državne spodbude.

Ali se ne moremo spodbuditi sami?
Ne, ker se vrednote spreminjajo. Danes je, žal, najpomembnejša vrednota denar. Večina si želi na hitro zaslužiti, se nekam pripeljati in živeti. Toda na hitro ni mogoče živeti. Žal skorajda ne znamo več dolgoročno razmišljati. Pred leti je bilo dovolj zemlje za vsakogar, dovolj vode, dovolj čistega zraka in nafte, na to pa pozabljamo. Pred letom smo se srečali s katastrofalnimi poplavami, zdaj pa smo na te ujme že pozabili. Takrat smo se pogovarjali, da je treba nekaj ukreniti z našo zakonodajo, vendar praktično nismo storili ničesar. Govorimo o prostorskem planiranju, mislimo, da o tem vse vemo, vendar tega ne znamo upoštevati. Niti osnovnih pravil o naravnih danostih nočemo razumeti.

Kdo naj vzgaja mlade? Šola, starši, družba…?
Za moje otroke so bili zgled stari starši. Izjemnega pomena je zagotovo družina. Šolski programi bi morali biti prilagojeni varovanju in skrbi za okolje. Srednje šole nimajo prav nobenih usmeritev za varovanje okolja. V osnovnih šolah se trudijo, potem pa ta vzgoja usahne, kaj šele, če govorimo o univerzi. Bistveni pa so dobri zgledi in moda.

Moda?
Ja, dobri zgledi vlade, zvezdnikov, denimo nogometašev, skratka ljudi, ki nastopajo v medijih in jih mladina občuduje. Žal pa postaja medijska politika vse boj porumenela, tako da so očitno le še katastrofe in žalostni dogodki tisto, kar zanima in privablja bralce. Podnebne spremembe tako očitno niso dovolj vroča tema. In vendar so pogubne za ves planet. To je tisto, kar govorim o kratkoročnem gledanju. Nam že Avstralija ni veliko mar, kaj šele dokaj bližnja Afrika. In vendar se moramo resno zamisliti, kakšno naravo bomo zapustili zanamcem. Beremo o vsem mogočem in nemogočem, skorajda nič pa o skrbi za okolje, o prihranku energije. Ali smo kdaj lahko brali, denimo o tem, koliko smo zavoljo modrega ravnanja davkoplačevalci prihranili pri ogrevanju parlamenta in prostorov, kjer uraduje oblast? Pri tem bi lahko prav mediji odigrali izjemno vlogo, tako, kot jo, denimo, pri širjenju mobitelov, prodaji avtomobilov in podobnem. Kjer je resnični interes, je mogoče veliko doseči. Če pa prevlada miselnost dobička, pa naj bo to države ali velikega  podjetja, korporacije, potem je težko uveljaviti zdravo miselnost.

Zdi se mi, da se v miselnosti vendarle premika na bolje. Ali snujete kake nove aktivnosti?
Morda bi omenila dve veliki temi, ki naj bi jih načeli v prihodnjem letu. Na eni strani gre za spodbudo tako imenovani zeleni energiji, torej za učinkovitejše aparate, ki porabijo manj energije, tudi za avtomobile, pa za hiše, ki ne oddajajo toplote v zrak in podobno. Gre predvsem za boljši izplen, kar pripomore k ohranjanju narave. Če bomo v Sloveniji zamudili to, se bomo še dolgo iskali. Boljša tehnologija mora postati naša vest. Številni predlogi za boljše tehnologije so obležali v predalih in potegnimo jih na plan. Res pa je tudi, da se vse več politikov zaveda, da s takšnim vedenjem do našega planeta ne bo več mogoče dolgo vztrajati. Večina politikov se zaveda, da so izvoljeni za štiri leta, potem pa je vprašanje, ali bodo še na oblasti. Tako razmišljajo le od volitev do volitev. Zato se bolj navdušujem za vlogo gospodarstva, ki zna vsaj za desetletje naprej načrtovati svojo prihodnost. Če ne bo skupnih in enotnih prizadevanj, potem si napredka ne moremo misliti.

Smo del Evropske unije. Pravite pa, da moramo biti odgovorni predvsem do sebe.
Evropa nas glede na naše ozemlje ne bo bistveno reševala. Moramo predvsem sami razmišljati o sebi, za kar pa smo doslej le malo naredili. Res pa je, da je treba delovati globalno in ne le lokalno. Tako imenovani črni scenarij lahko preprečimo tudi pri nas doma, če bomo dovolj pametni.

Vendar, če vas prav razumem, opozarjate na nujno vlogo globalno usklajene skrbi za okolje.
Našo dejavnost bi zagotovo morali usklajevati s sposobnostjo celotne Zemlje. Celovito bi morali upoštevati njeno omejenost. Skratka, skupno bi morali reševati problematiko podnebnih sprememb, energetike, naraščanja prebivalstva, prehranske varnosti, oskrbe z vodo in omejevanja zdravju škodljivih odpadkov. Vendar takih rešitev še ne omogočata zdajšnja politična in ekonomska ureditev. Zato bi bilo treba tako ali drugače preseči meje. Če govorimo o planetu, ni mogoče sprejeti tega, da se, če karikiram, Kitajci in Američani postavijo vsak na svojo stran in upoštevajo zgolj svoje ožje interese. Skupaj moramo preudarno in optimalno izkoristiti kopno in morje, gozdove in polja. Prav tako ne gre pozabiti, da je evropska klima najbolj ustrezna za zagotavljanje hrane, ki jo človeštvo še kako potrebuje za prihodnost. Imamo pravšnjo klimo, dovolj vode in vsega, kar je potrebno za pridelavo hrane. Povrhu vsega znamo tudi kmetovati. Res je tudi, da se v Sloveniji hvalimo z gozdom, toda to sploh ni bistveno. Morda je celo škoda plodne zemlje za drevesa. Verjetno bi se morali prav v Evropi začeti pogovarjati o delitvi dela med državami, ne pa o nepotrebni konkurenci. Predvsem spričo najbolj ustreznih ekosistemov. Skratka, izkoristiti moramo naravne možnosti in znanje. Ob zdajšnjem kaosu je zagotovo treba ljudem vcepiti več optimizma. Zagotovo pa ne morejo samo jedrski fiziki ali ekonomisti, kaj šele politiki, reševati problemov prihodnosti Zemlje. In ni več nekdanjih meja med fiziko in filozofijo ali ekonomijo in politiko. Zato bi morali tudi v šolah zagotavljati potrebno širino znanja in dojemanja.

Ste optimistka, ko gre za prihodnost Zemlje?
Vsekakor. Če pogledamo v zgodovino, so bila topla obdobja, ko je bilo kruha dovolj in se je zato tudi razcvetala umetnost. In bili so tudi drugačni, mrzli, temnejši časi, ko sta prevladovala lakota in pomanjkanje. A človek je preživel, čeprav ga je pamet včasih srečala zadnji trenutek.


Dr. Lučka Kajfež Bogataj je redna profesorica in predstojnica Katedre za agrometeorologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. V Sloveniji velja za eno od pionirk pri raziskovanju vpliva podnebnih sprememb. Pogosto opozarja na okoljske probleme, ki jih ustvarjamo v vsakdanjem življenju, kot je odpadna plastična embalaža, izdelana iz nafte, ter velika poraba energije za proizvodnjo, shranjevanje, hlajenje in dostavo ustekleničene vode. Denimo: Za polnjenje enega litra ustekleničene vode proizvajalci porabijo četrt litra nafte in tri litre vode, ki jo zavržejo kot odpadno vodo.
Medtem pa v Sloveniji lahko pijemo zelo kakovostno pitno vodo kar iz vodovodne pipe ...