Ribe se lovijo na trnek, ljudje na besede maj

maj '11

Ta svet ni grd in slab, ta svet je lep, le videti ga je treba kot takega in pomagati tistim, ki so pozabili, da je za prijetno življenje potreben napor, včasih celo garanje. Šele potem se vse izravna in dobra volja te obide spričo zadovoljstva, da je bilo delo dobro opravljeno. Tako dobro, kolikor se je pač dalo. Včasih, to vem zdaj, ko se uvrščam v tretjo generacijo, si moraš odpustiti, če česa nisi opravil prav perfektno in ne tako natančno, kot si mislil, da boš. A rezultat, kakršen že je, je dober. In je vreden pohvale, nasmeha in veselja nad tem, da si živ.
Tako se mi je primerilo, da sodelujem v projektu, ki nas, tri ženske, vodi od pokrajine do pokrajine, od enega društva upokojencev do drugega. Ne veste, kako lepa je ta naša dežela zdaj, na pomlad. Kako se po pobočjih mlado listje bukev zliva s skoraj črno barvo smrek. In kako lepo so urejene ograje ob avtocesti, da se vidi skoznje in da so enake barve kot travniki na drugi strani. Kljub hitenju k cilju je vedno dovolj časa za to, da se ustavimo, občudujemo pokrajino, te doline in cerkvice na vrhovih, pa rdeče strehe vasic na pobočjih, očiščena dvorišča in dovozne poti. Vse bolj se zavedam, da smo Slovenci polni ljubezni do reda in čistoče. In da imamo radi prihodnost, če vemo, kakšna bo. No, vsaj približno, kakšna bo. Pričakujemo to, kar nam obljubijo, mar ne?
Saj nismo nikogar silili, da nam obljubi več, kot more dati. Če ne more dati, bomo zbrali sami. Še vedno smo poskrbeli, da je katera od porodnišnic dobila s prostovoljnimi prispevki kupljeni inkubator. In bomo poskrbeli, da bodo ti prezgodaj rojeni črvički v inkubatorjih imeli tudi kako cunjico, v kateri bodo, čeprav so majhni in nebogljeni, videti dostojni življenja, ki je pred njimi.
Dostojanstvo je namreč tisti temelj, na katerem se rojevajo naše reakcije. Če nam kdo vzame dostojanstvo, se branimo. In tega se zavedajo vladarji. Dobro vedo, da postane ljudstvo agresivno, če mu vzameš »fris«, kot rečejo mladi v svojem žargonu. Potem letijo granitne kocke in še kaj hujšega.

Zaradi dostojanstva morajo celo najbolj nebogljeni dobiti take pleničke in pajacke, da so v njih vredni občudovanja in nasmeha. In če država ne poskrbi za najosnovnejše dostojanstvo najmlajših, se to potem lahko kot kuga širi dalje. In to bi bilo treba preprečiti za vsako ceno. Preprečiti, da se nekdo iz krogov, kjer se cedita med in mleko, spomni, da bo državo reševal tako, da bo odpravil pravice, ki gredo invalidom, in celo skupino Slovencev in Slovenk, obolelih na primer za downovim sindromom, razglasil za državljane, ki se lahko, če že ravno hočejo, prijavijo na zavodu za zaposlovanje, kjer jih bodo vodili v rubriki težko zaposljivih državljanov. S socialno podporo, za katero pa mi, ki smo že doživeli to in ono, dobro vemo, kako kratke sape zna biti.
To je tudi realnost te svetlo zelene, lepe in mile dežele, polne ljudi, ki so dobri v srcu, in peščice tistih, ki so pozabili, kaj je njihova dolžnost do nas vseh, ne le do nebogljenih otrok, duševno prizadetih državljanov, zapuščenih in bolnih starejših ...
Tisti, ki se je usodil razglasiti downovce, kot jim sam pravi, za težko zaposljive državljane Republike Slovenije, in tisti, ki je to inovacijo spravil na papir (oba /obe dobro vesta, kdo sta), pa tudi tisti, ki so ta unikum neetične socialne politike spravili na parlamentarne hodnike, naj se sramujejo! Naj jih peče vest! Naj jih boli srce in naj slabo spijo! Naj si nikoli ne odpustijo, da so depriviligirali tiste Slovence, ki so popolnoma nemočni.
A zdravilo je: če bi vsak politik enkrat na leto teden dni kot prostovoljec (zastonj, brezplačno) negoval enega samega otroka z downovim sindromom ali dementnega človeka, bi šele razumel bistvo domače dežele. In bi se smehljal, ne da bi prej potreboval sadjevec, viski ali kar je pač tisto, s čimer si daje pogum za svoje malovredno življenje.