Za žalovanje je potreben čas
Skoraj vsako nedeljo sva pri maši z možem sedela za Vero in Francijem. Bila sta ljubeč par, zelo navezana drug na drugega. Ko je Verino zdravje začelo pešati, je Franci lepo skrbel zanjo, dokler ni nama nekega sporočil, da je umrla. Na pogrebu je Franci zadrževal solze in njegovo telo je bilo skrivljeno od bolečine. Spominjam se, da sem takrat možu rekla: »Upam, da bom šla jaz prva.« Ne predstavljam si, kako bi lahko po štiridesetih letih skupnega življenja brez njega obvladovala svojo bolečino. Mož me je nežno pogledal in odgovoril: »Tudi jaz nočem biti vdovec, vendar včasih ne razumem, zakaj nekateri ljudje tako zelo vztrajajo v svoji izgubi.«
Ob izgubi ljubljene osebe sleherni človek potrebuje čas za žalovanje, da predela svoja čustva in si na novo uredi življenje. To je obdobje, ko najbolj potrebujemo pomoč in usmiljenje soljudi. Ljudje žalujemo različno dolgo, vendar je žalovanje zaključeno šele tedaj, ko je človek sposoben v celoti sprejeti izgubo, za kar sta potrebna čas in napor. Če se ne potrudi razumeti tega, le še podaljšuje svoje trpljenje in ogroža zdravje. V procesu žalovanja spoznanje, da ni edini, ki se spopada z izgubo ljubljene osebe, žalujočemu daje moč, da se z izgubo laže spoprime. Nekateri se zatečejo k pomirjevalom ali alkoholu, da bi si olajšali bolečino. Tak način žalovanja sicer prinese kratkotrajno olajšanje, pogosto pa povzroči več škode kot koristi, saj se človek navadi na pomirjevala in postane odvisen od njih, z bolečino pa nikoli ne razčisti.
Izgubo je treba sprejeti
Žalujoči mora skozi proces bolečih čustev, dokler ne sprejme izgube. Po začetni čustveni otopelosti občuti neskončno jezo in frustriranost, ki pri nekaterih ljudeh prerase v grenkobo in sovražnost do vseh ljudi, tudi do tistih, ki bi jim lahko bili v največjo uteho in tolažbo. Veliko ljudi se ob partnerjevi smrti počuti krive, zlasti še tedaj, ko partner umre po dolgotrajni in mučni bolezni. Krivda je pogosto zelo intenzivna in uničuje človekov notranji mir in duševno ravnotežje, zato mora žalujoči z njo čim prej razčistiti. Nekateri ljudje pri tem potrebujejo pomoč dobrega prijatelja ali strokovnjaka. Tudi osamljenost je redna spremljevalka žalovanja. Najhuje je nekaj tednov po smrti, ko se svojci in prijatelji vračajo na delo in nazaj k svojim dolžnostim. Takrat ostane žalujoči sam v praznini svoje hiše in postelje, ki jo je delil s pokojnikom. Spominjam se znanke, ki mi je zaupala: »Ko je bil mož še živ, sem sovražila njegovo smrčanje, zdaj pa bi dala vse, če bi ga spet lahko slišala smrčati.«
Ovdoveli ljudje hrepenijo po družbi izgubljenega partnerja in veliko jih skuša praznino zapolniti z novim partnerjem. Tak način vključevanja v aktivno življenje je ustrezen, ko je človek zaključil svoje žalovanje, za človeka sredi žalovanja pa je veliko smotrneje, da svojo osamljenost blaži z vsakodnevnimi zaposlitvami, ki mu bodo obudile občutke pomembnosti in sprejetosti. Vključitev v prostovoljno delo in pomoč ljudem, ki so v stiski, bo žalujočemu pomagala, da se bo izognil sanjarjenju in poveličevanju pokojnika. Zadovoljstvo, ki ga človek občuti, kadar napravi kaj koristnega, mu bo povrnilo upanje in smisel življenja.
Popolnoma normalno je, da žalujoči neguje spomine tako, da se obda s slikami in predmeti, ki ga spominjajo na pokojnika. Na ta način predeluje svoja boleča čustva, vendar dolgotrajno obujanje spominov na pokojnika podaljšuje njegovo žalovanje in zavira zdravo graditev novega partnerskega odnosa. Postopno odlaganje slik in predmetov pokojnega partnerja pomaga, da ovdoveli počasi sprejme izgubo in nadaljuje svoje življenje.
Počasi v novo zvezo
Veliko ovdovelih se v želji, da bi zapolnili praznino, ki je nastala ob smrti partnerja, odloči za dvorjenje, čeprav še niso povsem pripravljeni sprejeti novega partnerja v svoje življenje. Žalovanje zahteva čas, zato je pametno, da se žalujoči ne zaleti v novo partnersko zvezo. Kdor ni zaključil svojega žalovanja, je zaposlen s svojimi čustvi in spomini na pokojnega partnerja, kar mu preprečuje, da bi se v celoti posvetil novemu partnerju. S svojimi čustvi pogosto obremenjuje novega partnerja, ga primerja s pokojnikom in zanemarja njegove potrebe, kar pa ovira gradnjo zdravih temeljev za nov odnos. Kdor je pripravljen na novo zvezo, se je sprijaznil z enkratnostjo slehernega človeka, zato je pripravljen najti zadovoljstvo tudi z nekom, ki se razlikuje od njegovega pokojnega partnerja. Tak človek zna novega partnerja vključiti v svoj krog prijateljev in svojcev in ga sprejeti takega, kot je.
Ob smrti življenjskega sopotnika človek izgubi svojega spolnega partnerja in povsem normalno je, da občuti neustavljivo hrepenenje po senzualnosti. Pomen spolnosti je za vsakega človeka drugačen, nekateri ljudje vidijo v spolnosti romantično dvorjenje, drugim je pomembno udobje človeške bližine in tovarištvo, spet drugim je pomemben le spolni akt. Želja po spolnosti je povsem normalna ne glede na starost, vendar je moč želje zelo različna od človeka do človeka. Pomembno je, da se ovdoveli zaveda svoje senzualnosti in pomena, ki mu ga predstavlja spolnost, saj bo z vključitvijo tega dela svojega življenja laže našel novega partnerja.
Včasih dvorjenje ni uspešno, ker zanj ni pravi čas ali pa nismo našli pravega partnerja. Pomembno je, da smo do sebe pošteni in potrpežljivi, da si vzamemo čas, da si dovolimo narediti oceno novega partnerja ob prisotnosti občutljivega srca, ki nam bo pomagalo stkati dolgotrajen in zadovoljen odnos, ko srečamo pravega partnerja. Do takrat pa se kljub izgubi poskusimo veseliti življenja, se smejati in si s petjem krajšati dan.
Naš pozitiven odnos in življenjska radoživost bosta privabljala ljudi, da bodo uživali in se veselili naše družbe.
