Za slovenske zmage junij 2011
V Evropski uniji, še posebej v njenem evrskem območju skušajo politiki prepričati državljane, da je skrajni čas za splošno zategovanje pasu. Javna poraba je prevelika, državni proračuni pa prešibki, da bi jo plačevali. Hkrati z zmanjševanjem porabe v tako imenovanem javnem sektorju pa vlade skoraj brez resne razprave namenjajo na stotine milijard evrov za sanacijo finančnega sektorja. Posledica tega neskladja je vse večje nezadovoljstvo prebivalstva, še zlasti tistega dela, ki je že doslej moral živeti na statističnem povprečju ali celo pod njim. In v resnici drži, da evropska politika največji del bremena zdajšnje gospodarske in finančne krize prelaga na pleča najbolj ranljivih. Tako nas prepričujejo, da je treba temeljito zmanjšati javno porabo, kar z drugimi besedami pomeni, da bo manj denarja za zdravstvo, šolstvo, socialo … Drži, kadar je družba v krizi, je pač treba varčevati, vendar je bistvena zamera večine davkoplačevalcev v tem, da so bremena razporejena zelo krivično. Najbolj so namreč prizadeti tisti, ki s svojimi dosledno obdavčenimi dohodki že tako komaj shajajo. Na drugi strani pa ostajajo tako rekoč nedotakljivi dobički iz kapitala. Tu sta seveda še državna in evropska birokracija, ki se vedeta, kot da njuni dohodki niso odvisni od gospodarske uspešnosti družbe. Še več, konec lanskega leta so si evropski uslužbenci in funkcionarji izbojevali skoraj petodstotno zvišanje plač, čeprav so v isti sapi govorili, da je evropska skupnost v globoki krizi. Pri tem je zanimivo, da evropski uradniki in funkcionarji na kritike na njihov račun najraje odgovorijo, da gre za »protievropsko kampanjo«. Taki odgovori javnosti ne prepričajo, kar se zelo nazorno kaže v udeležbi na volitvah poslancev v evropski parlament. Pa ne gre zgolj za odtujenost evropskih ustanov od državljanov, dejstvo je tudi, da so člani te najpomembnejše evropske ustanove v prvi vrsti predstavniki svojih strank - stranke pa uživajo v širši javnosti dokaj skromen ugled.
Ko govorimo o potrebi po preudarnem gospodarjenju, zbode v oči, da se evropski poslanci izmenično selijo iz Bruslja v Strassbourg in za to preseljevanje porabijo na stotine milijonov evrov. Mar ne bi bilo smiselno, da bi se članice Evropske unije dogovorile, naj bo sedež Evropskega parlamenta, denimo, v Strassbourgu, izvršni del evropske oblasti pa naj ostane v Bruslju. Morda bi bilo spodbudno, če bi tak predlog vodstvu evropskega parlamenta posredovala Slovenija, ki morda celo bolj kot druge članice občuti posledice zdajšnje gospodarske in finančne krize.
Iskanje izhoda iz krize je zagotovo vse prej kot enostavno, vendar kaže opozoriti na preprosto resnico: rešitve ne bo, če se bo družba še bolj razslojevala in se bo še naprej poglabljal prepad med revnimi in premožnimi. Tega bi se morali v večji meri zavedati slovenski politiki, ki bi kljub razlikam, ki so v politiki sicer nekaj povsem umljivega, vendarle morali najti pot do rešitev. Drži, treba bo varčevati, porabiti le toliko, kot ustvarimo. A to ne sme veljati zgolj za projekte, ki zadevajo »malega človeka«. Država mora »oklestiti« tudi svoj birokratski aparat in zagotoviti gospodarstvu prijazno okolje. Tudi pri vojaških nakupih bi lahko ravnali bolj premišljeno in se sprijaznili z dejstvom, da pač nikoli ne bomo pomembna vojaška sila svetovnih razsežnosti. Čisto dovolj bo, če bomo zmogli ubraniti naše ozemlje, če bo to potrebno. Pred dvajsetimi leti nam je to uspelo, ker smo bili složni. Ta izkušnja nam je lahko spodbuda, ko se danes soočamo z drugačnimi, vendar prav tako usodnimi izzivi. Posamezno šibo zmore zlomiti vsak otrok, v butaro povezanih pa ne bo zlomil še tak silak.
