OB JUŽNI ŽELEZNICI Poljčane – Slovenske Konjice – Celje
Iz Poljčan v Slovenske Konjice vodi ozkotirna deželna železnica (leta 1963 so progo ukinili, o. p.).Ob njej so manjše postaje v vaseh Spodnje Laže, v Zbelovem ob Dravinji, Sveti duh v Ločah (»v ločju«). Severno od tu vidimo na masivnem hribčku v 16. stoletju pozidani grad Pogled v posesti gospoda Franca Posseka. Severozahodno od Loč ležijo Žiče, od katerih je speljana proti zahodu cesta k 8 km oddaljenim razvalinam kartuzijanskega samostana Žiče.
V Slovenskih Konjicah konča proga svojo pot. Trg Slovenske Konjice (v času Avstro – Ogrske se je kraj imenoval samo Konjice – Gonobitz, o.p.) leži v mikavni dolini med gozdom in vinogradi, ki dajejo odlična rdeča vina, med katerimi je zlasti cenjen vinarjevec. Nad trgom se dviguje razvaljena trdnjava grofov Tattenbach in od nje se ponuja očarljiv razgled. Ob vznožju hriba je umeščena graščina Konjice. Po zaplembi Tattenbachove lastnine je gospostvo Konjice kupil kartuzijanski samostan Žiče. Ko pa je cesar Jožef II. ukinil samostane, je gospostvo prešlo na verski sklad in ta je prodal grad Konjice s 6460 orali (v Avstriji: 1 oral = 57,55 a, o. p.) zemljišča knezu Veriandu Windischgrätzu. Vzhodno ob cesti proti Slovenski Bistrici počiva dvorec Golič, trenutno v posesti Benedikta in Klavdije Hertl.
Ko zapustimo Poljčane po glavni progi, se krajši čas še peljemo po Dravinjski dolini. Nato prevozimo slikovito postavljen viadukt nasproti resnobnih razvalin gradu Zbelovo, pred Lipoglavom poniknemo v 237 m dolg predor Lipoglav in že nas proti zahodu usmerjen železniški lok pripelje na Ponikvo. Nepomemben kraj prijazno počiva na hribu med smrekovimi gozdovi in pšeničnimi polji. Ob njegovem vznožju že od 12. stoletja stoji gradič Ponikva, katerega sedanja lastnica je gospa Ana Ernestina Auffahrt. Železnica spremlja skraja proti jugu Slomški potok in ko prečka cesto Celje – Šmarje, se nenadoma obrne proti zahodu. Z leve strani opazimo na gozdnem robu slikovite razvaline gradu Rifnik. V njegovi bližini so komaj še opazne sledi gradu Siebeneck. (Verjetno napaka – na drugi strani Šentjurja so sicer še sledovi nekdanjega gradu Anderburg – Podgrad; grad Sibenegg - Žebnik pa je pri Radečah, o. p.). Mimo cerkve sv. Ahaca na desni in cerkve sv. Urbana na levi se usmerja železnica preko nekaj mostov do postaje Šentjur. Prijeten trg se razgleduje z vzpetine 248 m. n. m. po prijazni okolici. V dolini Voglajne teče proga naprej proti zahodu, v dolžini 200 m prereže gomilo iz glinenih in lapornih skrilavcev s cerkvijo sv. Štefana, prečka Voglajno in se ustavi v Štorah, kjer je velika železarna gospodov Neufeld & Weitzer. Še naprej hiti vlak mimo »plemstva Teharje« proti Celju. Celjski grofi so Teharčanom podelili privilegij, da so vsi skupaj v solidumu (kot skupnost, o. p.) predstavljali plemiča. Cesar Ferdinand je »plemenitim Teharčanom« leta 1537 ta privilegij potrdil. Takoj za Teharjami zagledamo Celje.
Po knjigi Die Südbahn und ihr Verkehrsgebiet in Oesterreich – Ungarn, ki opisuje stanje okoli leta 1 900
