Srednja vas je bilo nekdanje središče Bohinja

Zgodbe | jun. '11

»Srednja vas v Bohinju, kakor se uradno imenuje naš kraj (domačini uporabljamo le skrajšano obliko Srednja vas), je osrednje naselje Zgornje Bohinjske doline. Njegovo ime bržkone izvira iz njegove lege, saj se nahaja približno na sredi med sosednjimi vasmi: na zahodu sta Stara Fužina in Studor, na vzhodu pa so Bohinjska Češnjica, Jereka in Podjelje,« nam je najprej pojasnila slovenistka, bibliotekarka, etnologinja, pedagoginja in publicistka ter neutrudna raziskovalka bohinjskega folklornega slovstva Marija Cvetek, ko v družbi sestre Nade sediva v prijazni izbi z veliko krušno pečjo v kotu na domačiji Pri Zgornjem Švicu v starem vaške jedru.

Vse naokrog so razpostavljeni in razobešeni predmeti, ki izpričujejo trdoživost njenega rodu in zanimivo preteklost kmečke zgradbe, ki je sicer dvakrat pogorela, a se je skozi stoletja ohranila in ji – kakor tudi celotni vasi in Bohinju nasploh – Švicova Minka vseskozi namenja veliko pozornosti, skrbi in ljubezni. Ob tem je neizčrpen vir krajevnih zgodovinskih podatkov, ki jih neustavljivo niza drugega za drugim, da ji človek komajda sledi. Tembolj, kadar svojo pripoved začini z domačo govorico, s slikovitima srenjskima izrazjem in izreko, ki sicer, kot pravi, spadata k severozahodnemu gorenjskemu narečju in sta od vasi do vasi malce drugačna, izrazitejše razlike pa so med govori Zgornje in Spodnje Bohinjske doline.

Veliko razlag o nastanku imena Bohinj
»Marsikdo misli, kako je ta naša bohinjska deželica bogu za hrbtom in kako je, obdana z visokimi gorami, šele v preteklosti morala biti odrezana od sveta. Pa to ne bo držalo, saj je bil Bohinj že v stari železni dobi kulturna krajina s skoraj vsemi naselji, ki jih poznamo danes. Bohinj je bil že pred več kot dvema tisočletjema in pol eno najpomembnejših železarskih središč. Železarstvo je šlo v Bohinju skozi vse razvojne stopnje od starih vetrnih peči do Zoisovega plavža. Cenjeno noriško železo so v rimski dobi tovorili po dobro utrjenih poteh prek gorskih prelazov, posebno čez Bačo na primorsko stran. Bohinjci smo bili v preteklosti bolj povezani s Primorsko, šele pozneje so se naši predniki podali na pot skozi Štenge proti Bledu. To potrjujejo tudi povedke, ki jih je ljudsko izročilo stkalo ob kulturni in trgovski povezavi s Tolminsko, saj so celo mrliče pokopavali tja, dokler niso imeli svoje fare,« je Marija Cvetek opisala bohinjsko davnino v eni od svojih knjig, zbirki ljudskih pripovedi oziroma pravljojc, kakor zgodbam, ki jim ne verjamejo, rečejo ondi, z naslovom: »Naš voča so včas zapodval« (1993).
Ob tem se je ustavila tudi pri izvoru krajevnega imena Bohinj, za katerega ni jasno, ali je izvirno ali so ga staroselci prinesli s seboj. Sicer pa se je o tem doslej nabralo kar precej razlag, od neresnih in šaljivih do strokovno utemeljenih. Tako je pisatelj Janez Mencinger, doma z Broda, trdil, da ime Bohinj izhaja iz Boginj, to je prebivališče bogov, medtem ko je prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik, župnik na Koprivniku, v šali zapisal, da Bohinj gotovo pride od bolh, torej Bolhinj, češ da so po vsej verjetnosti imeli včasih dosti bolh, saj so še njega nekoč dodobra opikale. Anekdota govori tudi o Nemcu, ki so ga pripeljali v z gozdom močno poraščen Bohinj in je zato nenehno spraševal: »Wohin? Wohin?« (»Kam? Kam?); in od tod Bohinj. Dolini naj bi svojčas rekli tudi Kravja dolina, La valle vacchina po italijansko, iz česar so izpeljali Bohinj. Franc Čuden, Čučkov ata z Bitenj, je trdil, da se Bohinj reče »skoz boh«, to je nekdanji bohinjski sir, ki so ga »cmarili«, še preden so spoznali švicarski način sirjenja. Za nekatere raziskovalce ime prihaja iz italijanske besede fuochino, kar pomeni ogenjček, ker so v Bohinju goreli plavži. Fran Ramovš je trdil, da je Bohinj ilirsko-karnskega izvora in v zvezi z gozdom, zato naj bi ga tujci imenovali Bacony; tako se še danes Spodnji Bohinjski dolini reče Bukovo, kar naj bi bilo istovetno z Bohinjem. Franc Bezlaj je navedel, da Bohinj izvira iz staroirskega izraza bochna, ki pomeni jezero, morje. Vendar je Marko Snoj v Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen (2009) mnenja, da je treba prvenstveno upoštevati, da je Bohinj nekdanje ime današnje Srednje vasi, torej prvotno krajevno in ne vodno ime. Tako se zdi verjetneje, da je izpeljano iz slovanskega osebnega imena Box? oziroma iz njega izvedene ljubkovalnice, zato je kljub naglasni razliki tvorbeno primerljivo s krajevnima imenoma Tuhinj, Strahinj.
Zaradi sončne lege, obilice vode in vodne energije, obsežnih senožeti na pobočjih Rudnice (946 m) in Šavnice (863 m) ter kakovostnih pokljuških planin (Konjščica, Rudno polje, Planina na Šeh, Praprotnica, Četeže in Uskovnica) je bila Srednja vas v Bohinju, prvič omenjena že med letoma 1065 in 1075, vse do zgraditve bohinjske železniške proge leta 1906 v resnici središče Bohinja.  

Ribniški mlini in žage
Ob potoku Ribnici, ki malo pred vasjo oblikuje dva slapova in se nato približno dva kilometra od pritoka Suhe izlije v potok Mostnico (ta pa v Savo Bohinjko), je bilo nekoč več mlinov in žag. Kakor se spominja Franc Stare v brošuri, ki je nastala v okviru raziskovalne naloge učencev OŠ dr. Janez Mencinger iz Bohinjske Bistrice, je bil prvi, Užmanov mlin od slapa pod planino Uskovnico v Ptoncu oddaljen petsto metrov, pod njim sta bila Sajmanova žaga in mlin, zatem je bil potok speljan v jez, iz katerega je voda po lesenem žlebu odtekala na Erlahovo žago in mlin, ki sta delovala do leta 1960. Trideset metrov niže se je nahajal Kovačev mlin, ki je mlel približno do leta 1970. Od tod je lesena raka vodila do predzadnjega, Mežnarčkovega mlina in žage. Slednja sta upravljala sogovorničina prababica in pradedek Ana in Martin Cvetek in ga je slikar Mihael Ruppe iz kočevskega Ovčjaka tudi upodobil na stari razglednici, ki jo je v začetku prejšnjega stoletja natisnila in založila ljubljanska založba Kleinmayr & Bamberg.
Marija Cvetek s posebnim spoštovanjem govori o svojih Mežnarčkovih prednikih, saj sta bila prababica in pradedek zelo marljiva, delavna in podjetna. »Poleg mlina in žage na Namlinovem, kakor se je reklo po domače tej zgradbi, ki je stala pri mostu nasproti gostilne Pri Hrvatu, sta imela tudi kmetijo, ki je nosila hišno številko 40, mlin pa 60. Imela sta osem otrok, po štiri dekleta in fante, pri čemer je bil drugi otrok moj stari ata Jožef, ki se je prav tako izučil za žagarskega mojstra. V začetku 20. stoletja je njegov brat Franc mlin preuredil v stanovanje, medtem ko žaga po drugi svetovni vojni ni več obratovala. V hiši, kjer je bil mlin, zdaj živi Frančeva vnukinja z družino. Eden izmed njenih sinov pa si je pred kratkim naredil hišo na mestu, kjer je stala žaga.«
Ob pogledu na drugo razglednico Srednje vasi v Bohinju, narejeno 18. novembra 1899, se je prijazna Švicova Minka obrnila proti oknu in skozenj z desnico pokazala sosednjo hišo rekoč: »V tej je bila ena od 13 gostiln v vasi - Pri Hkavcu oziroma domačija Pri Spodnjem Kavcu ali Pri Kavcu Pod lipo, kakor je zapisano tudi na stari razglednici; vendar gostilne po letu 1914 ni bilo več. 'Podobar in izdelovatelj oltarjev' Zvonimir Žvan je bil v resnici Anton Žvan, Kavčov Tonc, ki se je za Zvonimirja sam imenoval, da je bilo bolj slovansko. Tudi na hiši niso imeli tako mogočnega napisa, to je sam dodal. Bil je vaški posebnež, ljudski umetnik, ki se je šel slikarstva učit na Dunaj, vendar šolanja ni končal in se je potem ukvarjal s podobarstvom; izdeloval izrezljane pohodne palice in okvirje za slike ipd.« Na obeh desnih fotografijah je upodobljena župnijska cerkev sv. Martina iz 18. stoletja s pokopališčem in mežnarijo v ospredju.