Za večino je pokojninska reforma potrebna

Dobro je vedeti | jun. '11

Mnenja o novem zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju so različna, v marsičem celo nasprotna. Ljudje, ki ne podpirajo nobenih politikov niti predlagateljev referenduma ali kakih drugih združenj, se zato sprašujejo, komu verjeti in zaupati. Da bi jim olajšali odločitev, smo nekaterim uglednim ekonomskim in pravnim strokovnjakom zastavili nekaj, po našem mnenju bistvenih vprašanj o reformi pokojninskega sistema.

Kako nujna je prenova pokojninskega sistema in zakaj?
mag. Bernard Brščič:
Reforma pokojninskega sistema je srednjeročna nujnost. V tem trenutku se še vedno kažejo ugodne posledice velike pokojninske reforme iz leta 1999, zato besedovanje o usodnosti referendumske zavrnitve ZPIZ-2 ni utemeljeno in je nespodobno. Bo pa po verjetni referendumski zavrnitvi v naslednjih nekaj letih reforma nujna.
dr. Jože Mencinger:
Še kar, vendar pa je strašenje ljudi in hitenje odveč. Kljub hitremu naraščanju števila upokojencev in vse daljšega trajanja obdobja, ko ljudje prejemajo pokojnino, je namreč delež pokojnin v BDP še vedno dokaj nizek in je pa pod povprečjem drugih držav EU. A je med slabimi rešitvami, to je zniževanjem razmerja med plačo in pokojnino, povečevanjem prispevne stopnje in povečanjem starosti ob upokojitvi, slednja še najmanj slaba.
dr. Tine Stanovnik:
Zakon iz leta 1999 je bil potreben temeljite prenove, lahko bi rekli, da je bilo potrebno bolj temeljito »investicijsko vzdrževanje« ali posodobitev sistema.– Dokaj izrazito so se namreč pokazale določene pomanjkljivosti in slabe rešitve tedanje reforme. Eden pomembnih razlogov je bil tudi preprečiti nadaljnje zniževanje vstopnih pokojnin. O tem pa javnost tako rekoč sploh ni seznanjena.
dr. Anjuta Bubnov Škoberne:
Prenova pokojninskega sistema je potrebna zlasti zaradi podaljševanja povprečne življenjske dobe in s tem podaljševanja povprečne dobe uživanja pokojnine. Leta 2000 je ženska prejemala pokojnino v povprečju 17 let in 1 mesec, leta 2009 pa že 21 let in 6 mesecev, medtem ko jo je moški leta 2000 prejemal 14 let in 9 mesecev, leta 2009 pa 16 let in 7 mesecev. To pomeni, da je treba za izplačevanje pokojnin zagotoviti s prispevki čedalje več sredstev in da mora država iz davkov ali iz najetih posojil pokrivati čedalje večje izdatke pokojninske blagajne. Zdajšnji sistem pokojninskega zavarovanja bo po predvidevanjih kmalu postal finančno nevzdržen.
Ali je tudi za prihodnje generacije sprejemljiv zdajšnji sistem medgeneracijske solidarnosti?
mag. Brščič:

Zmotno je govoriti o medgeneracijski solidarnosti. Načelo pretočnega financiranja (PAYG) ni nujno povezano s solidarnostjo. Cilj pokojninskega zavarovanja tudi ne more biti primarno solidarnost in s tem prerazdeljevanje, ampak zavarovanje za dolgoživost. Temeljni kriterij reforme bi morala biti vzpostavitev aktuarske pravičnosti, sorazmerja med plačanimi prispevki in izplačanimi pokojninami. Žal reforma ne krepi te vezi, ampak ohranja »onesnaženost« pokojninskega sistema s socialnimi transferji in s pokojninami, ki niso utemeljene z vplačanimi prispevki. Za aktivno generacijo reforma ni ugodna, saj zmanjšuje donosnost njihovih vplačanih prispevkov. To zlasti velja za moške zavarovance iz višjih dohodkovnih razredov, ki so že doslej ugotavljali negativno donosnost svojih prispevkov, zaradi podaljševanja delovne dobe pa se ta donosnost še slabša.
dr. Mencinger:
Sistem medgeneracijske solidarnosti je edini pokojninski sistem, ki lahko deluje. V bistvu gre za dolžnost otrok, da preživljajo starše; pred uvedbo pokojninskih sistemov se je to dogajalo znotraj družin, zdaj to opravlja država. Predlogi, da naj bi ta sistem nadomestili z uvedbo individualnih računov ali s privatnimi pokojninskimi skladi, so zgrešeni. Z uvedbo individualnih računov v sistemu obveznega pokojninskega zavarovanja bi le zmanjšali solidarnost. Privatni pokojninski skladi pa bi peljali v katastrofe: saj denar, ki naj bi ga »plemenitili«, ponikne v krizah. Ko sklad propade, mora posredovati država, saj upokojencev, ki v skladih izgubijo vse, ne more kar prepustiti usodi.
dr. Stanovnik:
Odkrito povedano, ne predstavljam si drugačnega sistema, vsaj za naslednjih 20 let ne. Seveda pa bodo možne spremembe, denimo uvedba drugačne različice, na primer točkovnega sistema ali sistema pogojno plačanih prispevkov (t.i. »NDC«), vendar bo temeljna značilnost ostala: to bo javni sistem, financiran po sistemu sprotnega, prispevnega kritja…
dr. Bubnov:
Na medgeneracijski solidarnosti temeljijo pokojninski sistemi večine držav EU. Z medgeneracijsko solidarnostjo države poleg starostnih pokojnin zagotavljajo še invalidske pokojnine in v primeru smrti zavarovanca tudi družinske pokojnine za otroke, prav tako za starše in brate in sestre, če jih je zavarovanec preživljal do smrti, ter vdovske pokojnine. Javni sistem obveznega pokojninskega zavarovanja, za njegovo delovanje po naši ustavi jamči država, tudi prihodnjim generacijam zaposlenih in njihovim družinskim članom zagotavlja najbolj varne pokojnine za starost, za primer invalidnosti in za družinske člane v primeru smrti zavarovanca. Zasebna zavarovanja so povezana z veliko večjimi tveganji in so odvisna od ekonomskih gibanj in finančne uspešnosti zasebne zavarovalnice.

Ali menite, da je višanje upokojitvene starosti in postopnost zviševanja, kot je to določeno v novem zakonu, primerno in zakaj?
mag. Brščič:

Razmeroma dolga prehodna obdobja do polne uveljavitve - 2021 za moške in 2025 za ženske - so modra in pravična rešitev, ki ne povzroča prevelike neenakopravnosti določenih starostnih kategorij. Dolžina prehodnih obdobij tudi preprečuje prevelik obseg predčasnih upokojitev.
dr. Mencinger:
Menim, da je oboje primerno; med 65 leti upokojitvene starosti in 40 leti delovne dobe v sodobni družbi ni veliko razlik, mladi se dejansko zaposlujejo čedalje pozneje. Res je še nekaj industrijskih delavcev, ki so se zaposlili zgodaj in so pri 60 letih zgarani, a jih je vse manj. Tisti, ki nasprotujejo reformi, pozabljajo na postopnost: za moške naj bi se starostna meja dvigovala na 65 let do leta 2020, za ženske celo do leta 2025.
dr. Stanovnik:
Zviševanje je primerno, upokojitveno starost 65 let bodo moški dosegli leta 2021, ženske pa 2025. Ob tem je treba omeniti, da bodo veljali tudi »odpustki«, ki bodo omogočali upokojevanje pri nižji starosti. Moški bodo lahko v celoti znižali upokojitveno starost za čas služenja vojaškega roka, ženske pa bodo lahko uveljavljale znižanje za vsakega otroka po 8 mesecev, vendar skupaj največ za 24 mesecev.
dr. Bubnov:
Sistem postopnega višanja upokojitvene starosti, kot je določen v novem zakonu, je primeren. Upoštevati je treba, da se bo tudi po preteku prehodnega obdobja v naslednjih 25 letih velika večina moških lahko brez malusov upokojila pri 64 letih, ker se bo od zahtevanih 65 let odštela doba služenja obveznega vojaškega roka, ženskam pa 8 mesecev za enega otroka.
Ali ne bo to ovira za hitrejše zaposlovanje mladih?
mag. Brščič:
Zmotno je misliti, da starejši jemljejo delo mlajšim in da odhod v pokoj pomeni sproščanje delovnih mest. Pri nas bo treba spremeniti pogled na starejše kot neuporabno in odvečno delovno silo. To pa pomeni nujnost vključevanja starejših v delovne procese, saj lahko s svojim znanjem in izkušnjami odlično dopolnijo mlajše delavce. Ustvariti moramo tako družbeno ozračje, ki bo podjetja odvračalo od sovražnega razpoloženja do starejših delavcev. Prepričan sem, da bi marsikateri upokojenec odlašal z upokojitvijo, če bi bili odnosi v podjetjih boljši.
dr. Mencinger:
Na prvi pogled to drži, a »odžiranja« delovnih mest v resnici ni. Gotovo tudi drži, da sta mladostna odvisnost in pozno zaposlovanje mladih večji problem, kot je starostna odvisnosti. A z zgodnjim upokojevanjem ne bi pridobili ničesar; ljudje bi sicer dalj časa dobivali pokojnino, zdaj mladi pa bi zato morali delati še dalj časa.
dr. Stanovnik:
S to tezo opravijo študentje že v prvem letniku ekonomije, saj je zmotna in zelo nevarna. Je pa zelo popularna v sindikatih, saj jo nenehno ponavljajo. V določeni meri ta teza drži le za nekatere poklice v javnem sektorju, kjer se delovno mesto »sprosti« šele z upokojitvijo starejšega delavca. Na splošno pa je povsem arhaična in odraža statično gledanje na gospodarstvo.
dr. Bubnov:
Zaposlovanje mladih bo verjetno odvisno od gospodarske rasti in pogojev zaposlovanja v Sloveniji. Če se bodo zaradi povečevanja stroškov pokojninske blagajne večali prispevki, ki za delodajalce povečujejo stroške, ali povečevali davki, lahko domnevamo, da bodo nekatera podjetja selila proizvodnjo iz Slovenije v »cenejše« države, kar se že dogaja, in bo to negativno vplivalo na možnosti za zaposlovanje za vse, tudi za mlade.

Ali je novi način usklajevanja pokojnin ugodnejši ali slabši za upokojence?
mag. Brščič:

Novi način usklajevanja pokojnin po formuli 60:40 je potencialno poguben za položaj upokojencev. Že od reforme leta 1999 se položaj upokojencev slabša, po novi reformi pa bo še veliko slabši. Moji izračuni kažejo, da bi ob povprečni realni letni rasti plač za 5 odstotkov že čez 10 let zaradi spremenjenega načina usklajevanja razmerje med povprečno plačo in pokojnino znašalo le še 51 odstotkov. Obljube vlade, da se bo položaj upokojencev zaradi reforme izboljšal, pač ne držijo. Vsaj kar zadeva relativni položaj upokojencev, lahko trdim, da se bo poslabšal.
dr. Mencinger:
Ugodnejši je. Zdajšnji zakon in njegova javnofinančna uspešnost, ki se kaže v zmanjšanem deležu pokojnin v BDP, temelji na zniževanju razmerja med pokojnino in plačo, kar je vse več upokojencev pahnilo na socialni rob. Novi sistem naj bi zniževanje razmerja nadomestil z zvišanjem starosti, kar pa bo imelo dvojni učinek: podaljšanje zaposlitve za eno leto ZPIZu prinese eno letni prispevek več, hkrati pa mu zmanjša dajatve za eno letno pokojnino.
dr. Stanovnik:
Kot je znano, v letu 2010 in 2011 veljajo intervencijski ukrepi. Če torej novi način usklajevanja pokojnin primerjamo s tistim, ki je veljal pred krizo, lahko rečem, da bo novi sistem za upokojence nekoliko slabši od prejšnjega le v primeru visokih stopenj gospodarske rasti. Toda če bo rast visoka, se bo upokojencem kljub temu dobro godilo, čeprav ne tako dobro kot v »starem« sistemu.
dr.Bubnov:
Novi zakon je za zdajšnje upokojence ugodnejši kot stari, še veljavni zakon, po katerem se s sistemom usklajevanja (valorizacije ) pokojnine vsako leto realno znižajo za približno 0,5 odstotka. V naslednjih 15 letih se bodo pokojnine po starem zakonu, če bo ostal v veljavi, znižale še za približno 7,5 odstotka, ker bo odmerni odstotek še naprej padal za 0,5 odstotkov na leto vse do 72,5 odstotka za 40 ali za 38 let pokojninske dobe leta 2025. Poleg novih pokojnin se tudi vse zdajšnje pokojnine, ki so bile v preteklosti odmerjene v višjih odstotkih, s sistemom valorizacije znižujejo, kot da bi bile odmerjene po znižanih odstotkih. Po novem zakonu ZPIZ-2 pa se to nižanje ustavi pri 80 odstotkih za 40 ali 38 let pokojninske dobe.
Tudi za nove upokojence bo po novem zakonu najvišji odmerni odstotek 80 odstotkov od osnove za 40 ali 38 let, kar je ugodneje od starega zakona. Za nekatere zaposlene, ki jim je višina plač zelo nihala, se bo pokojninska osnova lahko znižala, ker se bo po prehodnem obdobju 11 let določala po 27 najugodnejših letih, zdaj pa se v osnovo šteje 18 zaporednih najugodnejših let.
Sistem usklajevanja se po novem zakonu spreminja od usklajevanja zgolj z rastjo plač v usklajevanje z upoštevanjem 70 - odstotkov rasti povprečne bruto plače in 30 odstotkov povprečne rasti življenjskih stroškov v minulem letu. Ali bo sistem bolj ali manj ugoden, bo odvisno od tega, ali bo rast plač višja od rasti življenjskih stroškov ali pa bo obratno in bo rast življenjskih stroškov višja od rasti plač. To pa je zelo težko predvideti.

Kakšne so lahko posledice, če zakon na referendumu ne bo sprejet?
mag. Brščič:

Nič pretresljivega se ne bo zgodilo za upokojence, za vlado pa bo to nemara konec mandata. Strašenje s katastrofalnimi posledicami, če reforma ne bo sprejeta, da se bo sesul sistem javnih financ, niso utemeljena. Kratkoročne neposredne fiskalne prednosti so zanemarljive in daleč pod 300 milijoni, kot napoveduje vlada. Slovenske javne finance so v izjemno slabem stanju, a ne primarno zaradi pokojnin. Zgovoren je pogled v proračun 2010 in primerjava z zadnjim predkriznim letom 2008. V tem času je zaradi povečanja brezposelnosti za 63.000 oseb in vala predčasnega upokojevanja prišlo do povečanega transferja ZPIZu za 200 milijonov evrov, v istem času pa se je proračunski primanjkljaj povečal za 2 milijardi. Upokojenci so torej povzročili samo 10 odstotkov tega primanjkljaja. Spodobno bi torej bilo, da vlada poišče prave krivce.
dr. Mencinger:
Bolj politične kot ekonomske. Spremembe bi lahko izvedli brez »prižiganja luči na vladnem semaforju«; a za vlado je PR pomembnejši od vsebine, kar se ji maščuje. Nasprotna stran izkorišča nespretnost vlade za politikanstvo. Najbrž bo veliko ljudi glasovalo proti reformi, ker ne marajo vlade, in ne zato, ker ne pristajajo na reformo. Kolikšna je nevarnost za slabšo oceno v finančnih krogov in s tem za priložnosti, ki jo»rating agencije« ustvarjajo špekulantom, ne vem. Mislim pa, da vlada tudi s tem pretirava.
dr. Stanovnik:
Na to nočem niti pomisliti. Nas, ekonomiste tako rekoč vse po vrsti, zelo skrbijo posredne posledice, ki bodo seveda udarile tudi po pokojninskem sistemu. Spomnite se: razdejanja na Japonskem ni povzročil zgolj potres, temveč posredno cunami.
dr. Bubnov:
Če novi zakon na referendumu ne bo sprejet, lahko to ogrozi možnost financiranja pokojninskega sistema in posledično nižanje vseh vrst pokojnin z različnimi interventnimi zakoni. Če pa bodo težave večje, verjetno tudi po nareku tujih institucij, ki Sloveniji odobravajo posojila.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media