Lizike in adamovo rebro

Prosti čas | jun. '11

Nič ni narobe z naslovom, ne gre za tiskarskega škrata in ne za potegavščino; le dvoje ljudskih imen za pomembni predstavnici sezonskih okrasnic sem zapisal. Domišljija vsakodnevne govorice že od nekdaj išče možnosti, da nedvoumni, a morda suhoparni strokovni jezik prikroji po svoje. Prav zaradi tega se vrtičkarji včasih nekoliko teže sporazumevamo po med seboj oddaljenih slovenskih garteljcih.

Vodenke ali lizike pogosto poimenujemo zelike s sočnimi vodenimi stebli, ki vse sodijo v rod Impatiens  ter so doma po tropih in subtropih Azije, Afrike, po zmerno topli Evropi in Ameriki. Celo v slovenski flori je nekaj predstavnikov, čeprav so to le podivjanke in pleveli. Je pa zanje še tretje ime, povezano z dozorelimi plodovi, ki se razpočijo s pokom, zato jim rečemo nedotike. Za klasične vodenke naših babic vemo, da so navezane na senco ter izvirajo pretežno iz vrste Impatiens walleriana. Vsekakor so sorte iz te skupine lepe, vendar mnogo manj uporabne kot sodobnejše novogvinejske vodenke, saj prav lepo uspevajo tudi v bolj sončnih balkonskih zasaditvah, na parkovnih gredicah, po pokopališčih, v betonskih zabojih sredi mestnega asfalta in seveda na domačem dvorišču v robustni vrbovi košari ali v čebrici. Pri novogvinejskih vodenkah smo lahko zelo ustvarjalni, saj so na voljo sorte, ki se med seboj razlikujejo tako po barvi cvetja (belo, rožnato, rdeče, lilasto-vijolično), kot po barvi listja, ki je bodisi zeleno, zagorelo rdeče ali rumeno-zeleno pisano. Pisanolistne sorte res zacvetijo tudi v senci, lepota njihovih obarvanih listov pa prav zaživi šele na soncu. Po navadi vrtnarji novogvinejske vodenke množijo s potaknjenci.
Enotnega imena za drobnocvetne ali vedno cvetoče begonije (Begonia semperflorens) z obiljem sort sicer nimamo, pogosto pa jih imenujejo trseki, po sili živ in tudi adamovo rebro. To je pomembna enoletnica v številnih sortah za mnogotero rabo, le v najgloblji senci se ne obnese. Ker so za mraz občutljive rastline, cvetijo eno samo poletje, toda vse poletje! Ob zasluženi priljubljenosti žametnic, škrlatne kadulje in podobnih enoletnic bi brez drobnocvetnih begonij v vrtu, na pokopališču ali v parku enostavno nekaj manjkalo. Sort je na desetine in desetine, cvetje pa je lahko samo belo, rožnato ali rdeče. Odtenkov teh barv je veliko, toda za zdaj ni še nič modrega, nič rumenega ali izrazito oranžnega. Za barvno skladnost je seveda mogoče izbirati med sortami z zelenim ali temno rdečim listjem. Posebno cenjene so sorte nizke in kompaktne rasti, ki so obstojne tako v dežju kot v vročini. Vzgoja sadik ni za ljubitelje, ker je treba sejati že od decembra do februarja pri temperaturi blizu 20 stopinj. Seme je tako drobno, da je z enim gramom mogoče pridelati kar kakih 32.000 sadik. Vedno cvetoče begonije v tleh nikoli ne naredijo gomoljev, ki so značilni za gomoljne begonije in tudi ohranjanje čez zimo s potaknjenci ni v navadi.

Pomoč pri zalivanju
Rastline v posodah imajo na voljo bistveno manj življenjskega prostora kot na vrtu. Zato je oskrba s hranili in vodo med rastjo zahtevnejša kot pri tistih na gredicah. Vendar si pri tem lahko nekoliko pomagamo s sodobnim dosežkom kemične industrije, z agrogelom, ki je v obliki kot sol drobnih kristalčkov dosegljiv skoraj v vsaki strokovni prodajalni. To je popolnoma neškodljiva sintetična snov, ki je sposobna vsrkati vsaj dvestokratno količino tekočine glede na svojo težo. Agrogel vržemo za nekaj minut v vodo (lahko tudi že pripravljeno hranilno raztopino) ter ga primešamo prsti pri sajenju ali tudi pozneje. Tako imajo rastline priročen rezervoar za sušno obdobje, gojitelj pa je pri tem precej bolj brez skrbi kot ob vsakdanjem zalivanju. Vsekakor pri zagotavljanju potrebne vlage ni drugega pravila kot to, da moramo upoštevati potrebe rastlin in se prilagajati sprotnemu izsuševanju. Zelnate rastline izgubljajo vlago skozi vse nadzemne dele, voda izhlapeva tudi s površine substrata. Na porabo vode ima odločilni vpliv senčnost ali osončenost, veter ali brezvetrno zatišje, relativna zračna vlažnost okolja. Temna barva zabojčkov je kmalu prekrita z rastlinjem in ni kriva za kako intenzivnejše ogrevanje v primerjavi z (morebitnimi) zelo svetlimi barvami. Zato le namig: zalivamo toliko in tolikokrat, da rastline ne trpijo pomanjkanja.
Pomembna pridobitev, ki olajša gojiteljevo delo, so tudi gnojila, ki pod vplivom temperaturnih nihanj v ionski izmenjavi sproščajo potrebna hranila. Na voljo so kot kroglice, obdane s smolnato lupino iz rastlinskih olj, ali pa so te kroglice zlepljene v nekakšne zamaške, ki jih enostavno potisnemo v prst.

Preden zacvetijo pleveli
Vrt naj nam bo v veselje, zato načrtujemo nasade tako, da je z njimi čim manj dela, tudi pletja. Brez posebnega pretiravanja in čiste vrtnarske vesti zagotavljam, da v vrtni prsti čaka na vznik zaloga semen plevela kar za kakih dvajset let! Da bi zapleveljenost s semenskimi pleveli čimbolj zmanjšali, je izredno koristno, če plevele populimo, še preden zacvetijo. V zgoščenih nasadih plevel nima možnosti, da bi vzklil. Vse rastline, ki ovirajo razvoj gojenih ali kultiviranih rastlin in jih nimamo namena prenašati v nasadu, imamo za plevel. Pletev je torej odstranjevanje vsega odvečnega: bilke rži v semenski pšenici imamo za plevel, naključno vznikla koruza med sladkorno peso tudi nima kaj početi, čeprav so to same kulturne rastline. Pri okrasnih rastlinah je podobno, zato vse odvečno odstranimo ne glede na žlahtnost ali podivjanost. Pletev je prej puljenje kot okopavanje, saj pretirano motoviljenje z motiko okoli azalej in slečev utegne celo škodovati gostemu prepletu drobnih korenin. Vsakovrstne zastirke tudi preprečujejo vznik plevelov, enako jim to onemogoča senca med razraščenimi skupinami nekaterih trajnic, denimo maslenic. Zastrta tla so vedno več vredna kot gola prst, pa naj bo to med zelenjavo, pod grmovjem ali med trajnicami.

Med cvetjem in trnjem
Lepoto vrtnic dojemamo najprej s čutilom vida, največkrat jih prepoznavamo po vonjavi, trnje pa skrbi, da jih občutimo tudi z otipom. Tako je že dolgo in gartrože so pravcati koktajl daljne zgodovine ter vse do današnjih dni in s perspektivno prihodnostjo. Človekovo kulturo menda spremljajo že 5000 let. Omenjajo jih Sumerci in stari kitajski zapisi izpred 2500 let poročajo, da je v pekinški knjižnici 600 knjig posvečenih vzgoji in oskrbi vrtnic. Že v tistih časih so poznali polnjene cvetove s po 50 ali celo 100 cvetnimi listi. Torej se stare vrtnice niso zastonj imenovale stolistnice ali centifolia. Vrtnice so že Rimljani v času Seneke okulirali in enako počnemo še danes. Starost ni  nujno cokla napredka in tako so stare, bogato polnjene sorte, znane predvsem kot »angleške vrtnice«, spet zanimive v drevesničarski in vrtni ponudbi. Vse res ne cvetijo v tako vsiljivih barvah kot supermoderne mnogocvetnice, zato pa zanesljivo vse dišijo. Rožnik ima svoje ime prav po vrtnicah, zato jih bomo imeli v čislih navzlic njihovi posejanosti s trnjem.