Dravska kolesarska pot prek treh držav
Ste že kdaj pomislili, da bi del počitnic preživeli na potovanju s kolesom? Ali ste to že počeli, pa vam je zmanjkalo zamisli za nove izlete? Morda pa vas prav ta reportaža prepriča, da prekolesarite pot ob Dravi od njenega izvira v Italiji do Maribora ali celo do Ormoža.
Tako imenovana Dravska kolesarska pot, bolj znana kot Drauradweg, saj njen večji del poteka po Avstriji, nas vodi po urejenih kolesarskih poteh ter neprometnih lokalnih cestah. Pot je evropski projekt, točneje projekt treh držav - Italije, Avstrije in Slovenije. Začne se v mestecu Dobbiaco (Toblach) pod Dolomiti v Italiji, ki leži v neposredni bližini izvira Drave in nato prek južne Tirolske, avstrijske Koroške vodi do Dravograda in naprej do Maribora, do tu je dolga blizu 370 km, neuradni del pa se nadaljuje še naprej prek Ptuja do meje s Hrvaško pri Ormožu.
Pot je enotno in skrbno označena ter razdeljena na šest etap, tako da se na pot lahko odpravijo tudi družine in starejši kolesarji. Seveda si kolesarji lahko sami priredijo etape po svojih zmogljivostih, razpoložljivem času, ogledih okolice in ne nazadnje po svojih denarnih zmožnostih. Avtorja reportaže sva pot od Toblacha do Dravograda prekolesarila v treh dneh. S krajšimi »izleti« z glavne poti sva prevozila blizu 330 km, vendar nama je bilo na koncu žal, da si za dogodivščino nisva vzela nekaj dni več časa.
S kolesom na vlak
Dostop do Toblacha je preprost. Na ljubljanski železniški postaji kupite direktno vozovnico za potnika in kolo, ki dobi svoje mesto v vagonu za kolesa, in z dvema vmesnima prestopoma v Beljaku in Lienzu ste po štirih urah na cilju. Izjema je le ta, da nekateri vlaki vozijo prav do Toblacha, znanega središča za tek na smučeh, drugi pa do mesteca San Candido (Innichen), od koder je do našega izhodišča še pet kilometrov vožnje s kolesom.
Za spanje in druge kolesarske potrebe je na poti izvrstno poskrbljeno. Veliko je gostišč, okrepčevalnic, kampov in prenočišč, namenjenih prav kolesarjem. Prenočevanje v šotoru je morda res cenejše, vendar udobje turistične sobe s kopalnico na koncu napornega dneva odtehta razliko v ceni. V Toblachu je mogoče cenovno ugodno prenočišče z zajtrkom dobiti v veličastnem starem Grand hotelu, ki je spremenjen v mladinski hotel. Sicer pa je Toblach manjše turistično mestece s starim mestnim jedrom, kjer boste med drugim našli spomenik Gustavu Mahlerju, ki ga je izdelal slovenski kipar. Vsekakor se pred odhodom na Dravsko pot kaže odpraviti še na kak izlet v okolico, denimo do Toblaškega jezera ali še kakih deset kilometrov naprej do vznožja impresivnih Treh Cim (Drei Zinnen).
Prva etapa Dravske poti pelje od Toblacha do Lienza in meri dobrih 50 kilometrov. Kolesarjenje je v tem delu najbolj udobno, saj je asfaltirana kolesarska pot povsem ločena od ceste ter skoraj tako kot avtocesta opremljena z vso potrebno infrastrukturo. Ob poti ne manjkajo niti telefoni za nujne klice, kar sploh ni nenavadno, saj je predvsem ob koncih tedna kolesarski promet izredno gost. Ta prvi del poti večinoma pelje navzdol, saj se je do Lienza treba spustiti za približno 550 višinskih metrov. Je pa okolica tukaj še zelo divje Drave, obkrožene z dva tisočaki in visokogorskimi kmetijami tega dela južne Tirolske, izjemno slikovita. Pa tudi urejena stara vaška jedra ob poti, ki se šibijo od obilice cvetja na oknih tirolskih hiš, so pravcati estetski presežek.
Izvir Drave, ki je kilometer ali dva od Toblacha proti San Candidu, je mogoče zlahka spregledati, saj ni posebej označen (morda je zdaj ta pomanjkljivost že odpravljena). A kmalu ob poti opazite sprva nepomemben potoček, ki s pritoki hitro pridobiva na velikosti.
Lienz je prvo večje mesto ob poti. Je stičišče alpskih cest in turistična meka tudi v poletnem času. Dravi se tu pridruži močan pritok Isel. Od tu dalje se šele začne resno kolesarjenje. Kolesarska pot nekaj časa poteka po nasipih ob reki in je speljane v daljših ravnih odsekih. Da pa ne bi postala monotona, vsakih 5 do 10 kilometrov izčrpne informacijske table z vrisanimi potmi na zemljevidu ponujajo krajše ali daljše različice, ki vas popeljejo nekoliko stran od reke na ogled zanimivosti. Table vas seznanijo tudi s podatki o prenočiščih in gostiščih, vključenih v Dravsko pot na določenem območju, vsi ponudniki pa v ceni ponujajo tudi prostor za popravilo koles ter dokaj pester izbor rezervnih delov. Prav tako stojijo ob poti servisna postajališča, opremljena z osnovnim orodjem za popravilo in s tlačilko.
Dolina Drave je od Lienza do Spittala (70 km) še vedno dokaj ozka, zato večjih odmikov poti od struge v tem delu ni. Še vedno pa jo obkrožajo več kot 2000 m visoki vrhovi in je zato zelo slikovita. Turističnim ponudnikom se v tem delu že pridružijo nižinske kmetije s svojo ponudbo, ki jo vredno poskusiti in je presenetljivo konkurenčna tudi slovenskim cenam. Nasploh je vzdolž celotne Dravske kolesarske poti videti, da domačini živijo z njo. Pot je skrbno varovana in vzdrževana, ljudje pa na različne načine poskrbijo, da kolesarji spoznajo značilnosti posamezne pokrajine, krajev in gostoljubnost domačinov.
Proti Sloveniji
Naslednje večje mesto ob poti je Spittal, ki že sodi v avstrijsko zvezno deželo Koroško. Tisti, ki kdaj potujejo proti Münchnu, ga vidijo le iz više ležeče avtoceste. Kolesarska pot pa vas vodi prav skozi staro mesto z zanimivo zgodovino. Tudi v tem stičišču alpskih dolin dobi Drava nekaj močnih pritokov, zato se precej razširi. Ker je tipična alpska reka, je ljudem v preteklosti povzročala veliko skrbi zaradi poplavljanja v spomladanskih in jesenskih obdobjih. Zato so jo Avstrijci v prejšnjem stoletju zajezili in obdali z visokimi nasipi. Zaradi tega skoraj do konca naše poti reke ne vidimo več, ker se spremeni v neskončno dolgo jezero.
Večinoma makadamska kolesarska pot tako od Spittala dalje poteka večji del prav po nasipih, je zelo dobro utrjena in prijetna za vožnjo tudi s cestnimi kolesi. Po dobrih 30 kilometrih nas pot pripelje do Beljaka, za tem pa postane za nekaj časa bolj dinamična, saj se nekoliko odlepi od reke in pelje gor in dol po koroških poljih in vaseh, dokler se pred Celovcem spet ne preseli na nasip, kjer potem vztraja skoraj do Velikovca. Kolesarimo zdaj po eni, zdaj po drugi strani reke, pri tem pa nas na jugu spremljajo Karavanke. Prav nenavaden je občutek, ko pravzaprav že povsem blizu vidiš mejo s Slovenijo, a veš, da je pred teboj še dolga pot do cilja. Pri Velikovcu reka ustvari najprej kar veliko jezero, potem pa se stisne v ozko in strmo sotesko. Zato kolesarjenje ob njej ni možno. Pa tudi sicer se pot od tu dalje povsem spremeni. Vodi namreč po lokalnih, manj prometnih cestah, se dvigne za 300 do 400 metrov nad reko in precej stran od nje. Dvigov in spustov je precej, zato je zadnji del poti pred Dravogradom kar resen zalogaj in se je pametno nanj predvsem energijsko pripraviti. A je dobrih 30 kilometrov vožnje po planoti, med polji in vasmi in s pogledom na Peco na jugu poseben užitek. Zadnji del popestrita še prehoda prek kilometer dolgega in izredno visokega železniškega mostu čez Dravo ter kolesarskega visečega mostu prek enega izmed njenih pritokov, narejenega prav za Dravsko kolesarsko pot.
Avstrijski del poti se konča v Labotu (Lavamündu) ali malce naprej na zapuščenem mejnem prehodu Vič, kjer se začne slovenski del. Začetek je glede oznak in urejenosti poti zelo obetaven. Prvo razočaranje, in to je treba povedati, pa je možnost prenočitve v Dravogradu. Edini hotel, ki je vsaj na zunaj vreden tega imena, od znotraj še zdaleč ne vzbuja zaupanja. Poleg tega je cena prenočevanja enaka najvišjim cenam, ki sva jih srečala v Avstriji, vendar za bistveno višjo kakovost namestitve. Zatorej je treba temu primerno načrtovati pot naprej po Sloveniji.
