Čari grškega polotoka Peloponez

Prosti čas | jun. '11

Peloponez je največji grški polotok, ki je po površini malo večji od Slovenije. Korintski prekop je leta 1893 polotok sicer spremenil v otok, ki pa ga s celinskim delom povezuje več mostov. Najbolj spektakularen most od leta 2004 stoji na zahodnem koncu ozkega preliva.

Peloponez je iz Slovenije razmeroma lahko dosegljiv tudi z avtomobilom. Med Benetkami in največjim peloponeškim pristaniščem Patras namreč redno vozijo veliki sodobni trajekti, ki se spotoma ustavljajo še na otoku Krf. Čeprav vožnja traja več kot 24 ur, ni preveč naporna, saj je plovba največkrat mirna. Peloponez je tisočletja igral pomembno vlogo na tem koncu sveta. Prav na velikem polotoku je mogoče občudovati ducat arheoloških najdišč od Miken, Epidavra, Mistre, Šparte pa do najbolj slavne Olimpije. Nekateri kraji so bili pomembni tudi v novejši zgodovini. Eno najbolj privlačnih mest na severu je mesto Navplij, ki je v 19. stoletju postalo prva prestolnica neodvisne Grčije. Gotovo tudi zato, ker se je vstaja proti turškim okupatorjem začela prav na Peloponezu. Danes pa je Navplij eno pomembnejših turističnih središč daleč naokoli. Nič čudnega, saj vabi s privlačno podobo starega mestnega jedra, ki so ji botrovali Benečani. Ti so poskrbeli za gradnjo mogočne utrdbe Palamidi, ki še danes ždi visoko nad mestom in nudi spektakularen razgled na vse strani. Vzpon do utrdbe je pravcati podvig, a vreden truda, čeprav si ga je mogoče prihraniti z vožnjo po cesti. Z roba mestnega središča se proti utrdbi cikcakasto vijejo stopnice. Utrdba je zgledno ohranjena, a razen golih zidov in lepih razgledov ne ponuja nič drugega.
Ljubitelji muzejev pridejo na svoj račun v mestu daleč spodaj. Tam seveda vabijo tudi številne trgovine in restavracije, ki se vrstijo ob ulicah, namenjenih pretežno pešcem. V okolici pristaniškega mesta je obilo privlačnih plaž, ki so raztresene po razčlenjeni obali. Poleg tega najdemo prav na tem koncu najbolj privlačna arheološka najdišča, vključno z Mikenami in odlično ohranjenim starogrškim gledališčem v Epidavrosu. Vredno ju je obiskati kljub temu, da se povprečni turisti že po nekaj ogledih starogrških mest in svetišč naveličajo tovrstnih atrakcij. Tudi sam sodim mednje, a sem vseeno moral na Peloponezu obiskati še Olimpijo.
Svetišče antične Olimpije je seveda znano po olimpijskih igrah, ki so tod potekale v klasični dobi od leta 776 p.n.š. Svetišče sestavljajo različni templji, štadion, oltar za žrtvene daritve in številne spremljajoče zgradbe. Njihovi ostanki niso posebno atraktivni, a že občutek, ko se postaviš na štartno mesto, s katerega so se pred dvema tisočletjema in pol poganjali v tek goli atleti, je vreden obiska ... Prav tu vsaki dve leti prižigajo olimpijski ogenj poletnih in zimskih olimpijad s pomočjo žarkov, ujetih v parabolično zrcalo, baklo pa nato ponesejo do prizorišč aktualnih olimpijskih iger.

Grški Gibraltar
Največji vtis na Peloponezu je name naredilo mesto Monemvasia, ki leži na majhnem otočku na skrajnem jugovzhodu. Zdaj je mesto povezano s cesto, nekoč pa je bil dostopno le prek dvižnega mosta. Most je bil eden od obrambnih elementov mesta, ki se je ugnezdilo pod prepadnim skalnim vrhom. Naselje je bilo obdano z visokim obrambnim zidom, ki je dopolnjeval pečino, vrh katere so Bizantinci postavili mogočno utrdbo. Utrjeni otok je bil v svojih časih praktično neosvojljiv – branilce bi lahko premagala le lakota, ki bi sledila dolgotrajnejšemu obleganju. Zaradi pomembne lege ob pomorskih poteh in svojega videza so Monemvasio imenovali tudi Vzhodni Gibraltar. In res, tristo metrov visoka in nekaj manj kot dva kilometra dolga pečina od daleč spominja na Gibraltar. Skozi stoletja je večkrat zamenjala gospodarje, predvsem Benečane in Turke. Ves čas je bilo mesto pomembna trgovska postojanka. Skozi pristanišče so tovorili veliko vina in menda je prav vino malvazija dobilo ime po tem mestu.
V Monemvasiji živi nekaj deset domačinov. Le desetletje nazaj je kazalo še slabše. Toda tujci so začeli odkrivati ta zgodovinski biser in nekateri so si tu omislili svoje domovanje. Sledili so jim tudi premožnejši Grki in tako je za mestnimi zidovi vedno več obnovljenih hiš. Večina je spremenjenih v počitniška bivališča, a tudi restavracij in trgovin je več kot dovolj za vse obiskovalce. V mestu ni avtomobilov, še za mopede in kolesarje ni prostora na ozkih ulicah in strmih poteh. Mesto je zaradi ozkih, strmih ulic zaprto za promet, kar je za turiste seveda dobrodošlo, za domačine pa malo manj. V obzidju je tako kot nekdaj en sam vhod. Po njem je mesto pravzaprav dobilo ime, saj v grščini mone pomeni edini, emvasia pa vhod. »Edini vhod« torej. Najslavnejši meščan je bil zagotovo poet Yiannis Ritsos (1909-1990). Kar devetkrat je bil med kandidati za Nobelovo nagrado za književnost, a je nikoli ni dobil. Morda tudi zaradi političnega prepričanja, saj je bil član grške komunistične partije. Njegove pesmi so bile zato večkrat prepovedane. Ritsosovo hišo zdaj urejajo v spominski muzej. Monemvasia je prijetna predvsem v očeh turistov, za bivanje pa je veliko prijetnejše mestece, ki se spogleduje z otokom na drugi strani mosta. Tu je ponudba trgovin in gostiln cenejša in morda celo boljša.

Z zobato železnico v notranjost
Peloponez je mogoče spoznavati tudi z vlakom. Železniška proga poteka okoli vsega polotoka, na severu pa povezuje Patras z Atenami. Najbolj zanimiv je železniški odsek skozi sotesko Voraikos. Spektakularna železniška proga, dolga nekaj več kot dvaindvajset kilometrov, povezuje letovišče Diakofto z gorskim mestecem Kalavryta (756 m). Zobata železnica je samostojen projekt, saj ima tire, široke le 750 milimetrov, po njej pa od leta 1895 vozijo temu prilagojeni vlaki. V dobri uri vlak prevozi več tunelov in mostov, prek katerih prečka hudourniško reko. Parnih lokomotiv ni več, saj so jih pred pol stoletja nadomestile dizelske. Končna postaja je mesto Kalavryta, ki leži na robu travnate planote, obkrožene s presenetljivo visokimi gorskimi vrhovi. Mesto je bilo v preteklosti priča zgodovinskim dogodkom. 21. marca leta 1821 je bila prav tu razglašena vojna za neodvisnost Grčije. Najhujše čase pa so domačini preživljali med drugo svetovno vojno. Decembra leta 1943 so Nemci v povračilo za svoje pobite vojake zbrali vse moške in dečke, starejše od 13 let, in jih postrelili. Za povrh so Nemci še požgali vas in bližnji samostan.
Domačini so se tako kot drugod v notranjosti Peloponeza od nekdaj preživljali s kmetijstvom in gojenjem drobnice. V osemdesetih letih pa se je začel razvijati turizem tudi tu, nekaj deset kilometrov stran od turističnih obal. Sprva so turisti prihajali zaradi slikovite železniške povezave. Mnogi so se navduševali tudi nad več kot dva tisoč metrov visokimi vrhovi, ki jih pozimi redno pobeli sneg. Tako je nastalo smučarsko središče, ki sega pod vrh gore Chelmos (2341 m). Od decembra do aprila lahko ljubitelji snežnih strmin uživajo na različno zahtevnih smučarskih progah.

Tradicionalne podobe
Mnogi kraji v notranjosti so videti zelo odročni. Še posebno daleč na jugu, kjer v hribovitih predelih polotoka Mani menda še tli krvno maščevanje. Na nekdaj bojevite družine še spominja posebna gradnja hiš v obliki obrambnih stolpov. Ti danes nimajo več prvotne vloge, mnogi pa so spremenjeni v nevsakdanje hotele ali počitniške hiše.
Promet se v hriboviti notranjosti hitro razredči in porazgubi na ozkih, ovinkastih cestah. Še sreča, saj se avtomobili komaj prebijajo skozi tesno skupaj stisnjene hiše hribovskih vasi. A prav tu, v starem vaškem središču je ponavadi najbolj zanimivo. Skoraj vsaka vas premore starodavno gostilno ali dve. Ob njenih mizah, postavljenih na pločnikih ali kar na cesti, vedno posedajo moški. V modernejših lokalih vidiš tudi ženske, predvsem mlajše domačinke in turistke. Starejše Grkinje ponavadi vidiš le v restavracijah ali na kaki veselici v čast lokalnemu svetniku. Nedelja ima v Grčiji še posebno tradicionalen videz. Moški in mladina ne zahajajo v cerkev prav množično, toda ob najpomembnejših življenjskih dogodkih so tam zbrani prav vsi. Pražnje oblečeni in moški z obveznim rožnim vencem v rokah. A na vrvico nanizane kroglice so videti bolj namenjene preganjanju dolgočasja, kot pa so v pomoč pri molitvi, saj jih pogosto vrtijo po rokah.